tagged is jade.

»končno.« s temi besedami je zadnji prazen kovček potisnil pod posteljo ter se utrujeno vrgel vznak na posteljo ter se prepustil prijetnemu hlajenju klime. tu je bil že pet dni in šele sedaj se je dokončno vselil v svojo staro sobo v bratovščini. večino stvari je čez poletje namreč vzel domov, tu je pustil le nekaj preveč težkih stvari, in vse do sedaj dejansko ni imel časa za razpakiranje. tu so se zabave vrstile ena za drugo in če ni zjutraj preboleval mačka, se je pa hladil v bazenu vile s pivom v roki in nikakor ni razmišljal o tem, da ga zgoraj čaka še cel kup stvari iz casablance. na postelji se je nekoliko dvignil ter se zastrmel v kup podrtih škatel v kotu. no, nekaj dela ga je še čakalo, skupaj s škatlami je moral v smeti odvreči še par razbitih stvari, na katere niso pazili letališki delavci, potem pa bo zares vseljen. njegov mobitel je zazvonil in na ekranu se mu je izpisalo sporočilo. ob imenu dekleta, s katerim se je nazadnje zapletel pred odhodom domov se je rahlo nasmehnil in že ji je mislil odpisati, ko je po vratih nekdo potrkal. »naprej!« je glasno zaklical, medtem ko je še vedno udobno sedel na robu postelje in odpisoval na sporočilo. zaznal je korake, ki so vstopili v sobo a pogleda ni dvignil, dokler ni pritisnil na tipko odpošlji in je mobitel zalučal nekam proti blazini na postelji. »kaj se dog…« dvignil je pogled in presenečeno obsedel na postelji. mislil je, da ga je prišel pozdravit kdo od članov bratovščine, s katerim se ni videl že vse poletje, a nihče od tipov, ki so živeli tu ni premogel tako dolgih nog ali dobrih joškov. »jade,« je presenečeno spregovoril ime dekleta, s katero je bil uradno v zvezi. le da nihče od njegovih prijateljev tu ni vedel, da obstaja. v trenutku je bil pokonci in pri vratih, katere je previdno zaprl za njo in ju tako odrezal od radovednih pogledov. »kaj delaš tu? mislil sem, da prideš šele čez en teden,« je še vedno rahlo v šoku dejal, potem pa je le stopil do nje in ji na lice pritisnil poljub. če sta morala že v maroku igrati srečno zaljubljen par, jima kaj takega tu ni bilo potrebno. saj ne, da jade ne bi bila privlačna, prav nasprotno, bila je čisto po njegovem okusu a vse skupaj je pokvarilo dejstvo, da so ga k njej silili starši.

lahkotno je potrkala na vrata stavbe, kjer naj bi se nahajal njen zaročenec, in trajalo je le nekaj sekund, da ji je vrata odprl nek neznan rjavolasec. s pogledom je nemudoma zavrtala v tla, nepripravljena, da se sreča z njegovimi očmi. in nato je nežno povprašala po svojem zaročencu, z več kot očitno neučakanostjo v svojem glasu. lahko je slišala kratek posmeh rjavolasca, za hip si je drznila pogledati njegove oči, ki so jo gledale z nejasnim posmehom. gledal jo je… skorajda pomilovalno. potreboval je kar nekaj minut, da je končno v enem samem stavku zdrdral, da mora po stopnicah navzgor tem potem v prvo sobo na levi. spretno se je izmuznila še preden bi lahko rjavolasec rekel karkoli, praktično poletela je prek stopnic. tiho je zavzdihnila, ko se je znašla sredi hodnika, stopila je korak ali dva naprej, tako da je sedaj stala pred odprtimi vrati prve sobe na levi. pred njegovo sobo. ustnice so ji nemudoma ušle v ogromen nasmešek, ko je zagledala postavo, ki je sedela na postelji, s pogledom uprtim v mobilni telefon. s težavo je dojemala, da je bila prav zares tu, v popolnoma novem svetu. z njim.

nekaj dolgih sekund je zgolj stala ob vratih, izbirajoč besede. videla se nista že skorajda pol leta, slišala tudi ne in sama ni pričakovala prav nič manj od nadvse ljubečega sprejema. in pravzaprav se je iskreno veselila presenečenja, katerega mu je pripravila, ko se je na bahamih pojavila teden dni prehitro. naposled je stopila nekaj korakov naprej v sobo, dovolj glasno, da jo je zagotovo opazil. z nasmeškom na obrazu je opazovala njegovo presenečenje, žarela je od navdušenja. »živijo, elias.« gledala ga je s posebno toplino v očeh, z ljubeznijo in spoštovanjem. morda si nista skočila v objem tako, kot je sprva upala, morda je bil njegov sprejem vse prej kot ljubeč, kot bi se za zaročenca tudi spodobilo. a še vseeno je bila enako navdušena, da je stala v istem prostoru kot on. »oprosti, če sem te presenetila. oprosti,« je hitela z opravičevanjem, ustnice so ji neopazno zadrhtele. tiho je zavzdihnila ob njegovem poljubu, umirila je svoje besede. »oči je rekel, da lahko pridem en teden pred začetkom predavanj. pravi, da lahko izkoristiva ta teden za naju,« je nemirno skomignila. »saj nisi jezen, kajne? drugače lahko odidem… zaprla se bom v sobo svoje neumne sestrščine in ne boš me videl do drugega tedna.« dovolila je torbici, da zdrsne z njene rame na tla, njen glas je v trenutku postal utrujen, skorajda naveličan. »ampak to seveda pomeni, da me boš moral najprej vseeno pospremiti do moje stavbe, kjer se bom lahko skrila. ta presnet inštitut je tako velik, da se izgubim na vsakem koraku. vse je tako... drugačno. ne bi smela priti sem, kajne?«

tagged is jade.


že samo dejstvo, da bo sedaj jade obiskovala isto univerzo kot on, ga je spravljalo v slabo voljo, ko pa jo je tisti hip zagledal v svoji sobi, teden dni predčasno, pa so se s tem podrli vsi načrti, ki jih je imel. že mogoče, da se je obnašal kot vsak samski moški, ko nje ni bilo tu, a nikakor ni mogel biti takšen egoističen prasec, da bi jo varal če je bila tri metre proč. v tem času je želel nekako zaprti nekatera odprta vprašanja in odnose, za kar pa očitno ne bo časa. »jade…« je ponovil njeno ime in ob njenih besedah zmajal z glavo. »ne… je že v redu. mislim, ja, totalno si me presenetila, ampak nič za to,« je zamahnil z roko in ji namenil kratek nasmešek. še vedno ni bil prepričan, kako bi se obnašal poleg nje. glede na to, da sta bila več kot očitno namenjena drug drugemu, bi se moral v njeni družbi počutiti popolnoma sproščeno, ampak do tega se nikakor ni mogel pripraviti. saj je bil prepričan, da je bila dekle povsem čudovita, ampak že samo zaradi tega, ker je bila nekako izbrana s strani njegovega očeta, se mu je upirala misel, da bi lahko kadarkoli bil z njo. saj je bilo navsezadnje to šele tretjič ali četrtič, da sta se videla.

»kaj res? super,« je sicer rahlo nejevoljno zamrmral ob omembi njenega očeta, a se je obenem tudi zadrževal, da ni zraven pripomnil še česa nesramnega glede njega. ne glede na to, kakšno je bilo eliasovo mnenje o vsem skupaj, je bil še vedno lepo vzgojen, da ni po nepotrebnem užalil svoje bodoče žene. »ne govori neumnosti. seveda nisem jezen. sicer si mi podrla nekaj načrtov, ampak bom preživel. sploh pa, nikakor ne smem iz rok spustiti priložnosti, da spoznam svojo bodočo ženo, kajne?« se je kislo nasmehnil in, medtem ko se je obrnil, zavil z očmi. trenutno je bilo nekako težko žonglirati med uglajenosti in željo, da ji v obraz izstreli dejstvo, da nima nobene želje po tem, da se poroči s popolno neznanko in da je bolje, da ji njej oče poišče koga drugega. »pridi naprej. sedi,« ji je najprej pomignil na posteljo, potem pa je zadnjih hip ugotovil, da nikakor nima opravka z dekletom zahodnega sveta. »mislim da bo nekje pod tem kupom oblačil kakšen prostor…« je zamrmral, bolj sebi kot njej, ko je spremenil svojo smer in odhitel bo bližnjega fotelja, nametanega z oblačili.

»in ne skrbi, prepričan sem, da ti bo tukaj všeč. sicer je to popolnoma drugačen svet od maroka, ampak boš videla da se boš hitro vživela v tukajšnjo življenje. in sigurno boš spoznala kup novih prijateljic,« da mi ne boš nenehno visela za vratom, je sam pri sebi dokončal misel in se ji prijazno nasmehnil. zazrl se je vanjo in ugotovil, da ji pravzaprav nima kaj veliko za povedati. v zadregi se je ponovno nasmehnil in si z roko, tako kot vedno ko je iskal prave besede, zašel v goste lase. »torej boš stanovala v sestrščini…. v kateri pa?« je izstrelil prvo vprašanje, ki se je vsaj nekako zdelo kot obupen poskus, da izrazi vsaj nekaj zanimanja zanjo.

dovolila se je zmesti njegovemu nasmehu, dovolila si je tudi sama nasmehniti; navsezadnje je morala biti srečna, če je bil srečen on. vsaj tako so ji pravili doma – njen oče je vedno dejal, da je dobra žena zrcalo svojega moža. in takrat je bila slepo pripravljena to sprejeti, brez dvomov je verjela v njegovo iskrenost. »prav,« je tiho zamrmrala, z dlanjo je živčno zakopala v svoje lase. »še enkrat oprosti. saj mi je oči rekel, da naj ti sporočim, da pridem teden prej, pa sem mislila, da boš pač vesel presenečenja,« je nedolžno skomignila z rameni. naivno je upala, da je bo vesel vsaj toliko, kot je bila sama vesela njega. nikoli ni niti za hip podvomila v poroko, voljo svojega očeta. navsezadnje je bilo to nekaj, kar je spadalo v njeno lastno malo pravljico, v kateri je živela. popolnoma nobenega razloga ni imela, da bi se sploh drznila podvomiti v svojega zaročenca. »res,« je prikimala v odgovor. njene ustnice so se zgolj za hip namrščile ob nejevolji njegovega glasu. »oči pravi, da bo skupno življenje odlično za naju. odlična priprava,« je nadaljevala z recitiranjem besed svojega očeta. pod nos mu je metala kup besed, za katere si je želela le neko pritrditev. želela je slišati, da se tudi sam veseli poroke. želela je vedeti, da jo ima rad, toliko kot ima sama rada njega.

opazila je njegov kisel nasmešek, ki je sledil njegovim besedam, ni bila slepa, četudi bi bilo v tistem trenutku morda bolje, da bi bila. kajti zabolel jo je način, kako je izgovoril tisto besedo. kako presneto nezainteresiran je bil. in še vseeno si ni bila pripravljena priznati, da se morda z eliasom nista strinjala glede načrtov za prihodnost. ni bila pripravljena spremeniti predstave o svojem popolnem zaročencu. »verjetno res,« je kratko prikimala, s pogledom usmerjenim stran od njega. »verjetno nama res ne bi škodilo, če bi se bolje spoznala,« je zaključila z odsotnim glasom. dlani je skorajda zaščitniško prekrižala na prsih, nato je sledila njegovi pobudi ter se nerodno usedla. s pogledom je preiskovala njegovo sobo, kot da bo s tem bolje spoznala njega samega. »upam,« je na svoje ustnice prisilila nasmeh. »vse je drugače. in nikjer ni nikogar poznanega… poslušaj, elias, saj mi boš pomagal, kajne? saj me ne boš pustil same?« je zadnjih stavek nerazumljivo zamomljala, s pogledom zazrtim v tla, ki so se v tistem trenutku zdela mnogo prijaznejša, varnejša od njegovih oči. ujela je njegov nasmeh, ko je ponovno dvignila pogled, sedaj si je tudi sama drznila nasmehniti. iskreno nasmehniti. morda sta prehitevala čas s preresnimi temami. »kappa xi alpha, ali nekaj takega. oči jo je izbral. jaz sem hotela, da nama kupi skupno stanovanje, da bi bila lahko skupaj, saj veš,« je lahkotno skomignila. »ampak so ga potem vodilni v šoli prepričali, da je sestrščina nekaj povsem običajnega in da mi bo koristila. čeprav sama trdim, da bi bilo skupno stanovanje še vseeno boljša ideja, se ne strinjaš?« se je zahihitala kot majhen otrok, medtem ko je popravljala pramen svojih las.

tagged is jade.

ko je tako opazoval to tiho, popolnoma neizkušeno dekle, si je težko predstavljal, da bo že čez dve leti, takoj po koncu fakultete, poročen z njo. sicer si tako ali tako ni predstavljal, da bi bil sploh poročen, ampak če bi že moral izbirati, si vsekakor ne bi izbral dekleta, kot je jade. po svoje se mu je kar zasmilila, ko je tako očitno želela ustreči svoji družini, da je nekako zamešala svoje želje, z željami svoje družine. močno je namreč dvomil, da si tudi sama želi poroke s popolnima neznancem. dejansko sta bila na istem bregu, ampak jade je tako trmasto verjela v njuno skupno prihodnost, da elias nikakor ni mogel zbrati dovolj poguma, da sesuje te njene iluzije. verjetno bi to moral storiti takoj. takoj, ko sta se spoznala, bi ji moral jasno in glasno povedati, da nima nikakršne želje po poroki. tako pa je ostal tiho, si mislil svoje in dovolil, da si svoje misli tudi rjavolaska. kar je bila očitna napaka, vsaj tako je hitro ugotovil sedaj, ko sta se prvič zares znašla sama. »ne, saj sem… vesel. res,« je ne ravno prepričljivo dejal in svoje besede podkrepil še s prikimavanjem. »nisem te pričakoval, to je vse. mislil sem, da boš prišla sem šele naslednji teden. nekako se moram še pripraviti na to, da imam sedaj v življenju še nekoga drugega,« je potem dejal in dejansko mislil resno. prej ali slej jo bo sicer moral postaviti pred dejstvo, ampak glede na to, da je bil že prihod sem zanjo že dovolj velik šok, je mogoče res ne bi uničil že prvi dan.

»mislim, če nama je že namenjeno skupno življenje, bi mogoče lahko o tebi izvedel kaj več od tistega, kar so mi povedali moji. kot recimo, kaj rada počneš v prostem času. kaj sploh študiraš, kakšno glasbo poslušaš,… takšne stvari. zaenkrat mislim da še ne bi začel izbirati kakšne zavese bova imela, če se bova poročila,« je namuznjeno v šali dodal. vsakič, ko je nekdo omenil poroko, zakon ali kaj podobnega, so se mu naježile vse dlake na telesu. in malo se je bal, da bodo njuna edina skupna točka pogovori o skupnem življenju. »in seveda. veš da. tudi zame je bil prvič ta svet popolnoma drugačen od tistega znanega. sicer sem ga sam spoznal že nekoliko prej, v srednji šoli v angliji, ampak se še predobro spomnim kakšen kulturni šok sem doživel. zvečer se v enem od klubov odvija zabava. če želiš lahko greva skupaj tja,« je dejal in bil dejansko ponosen na to, da je lahko z njo tudi prijazen – mogoče pa bo tu hitro ugotovila, da je še premlada za zakon in da bo s tem zamudila veliko zabavnejših stvari. in tako bo njuno zaroko veliko enostavnejše odpovedati, kot pa če bo v tem trmaril sam. »kaj? ne. ne ne, mislim da je bila sestrščina povsem dobra ideja,« se elias ni mogel pretvarjati, da je navdušen nad idejo o skupnem stanovanju. »mislim, ne razumi me narobe, mislim da si verjetno povsem super dekle, ampak glede na to, da se trenutno pogovarjava prvič brez prisotnosti koga od najinih staršev, je skupno stanovanje malce nepotrebna stvar. mislim, povej mi čisto po pravici… ali si dejansko res želi posteljo deliti z nekom, ki ga sploh ne poznaš?« je povsem naravnost vprašal in zanalašč besedo stanovanje zamenjal z besedo postelja.

»v redu,« se je kratko nasmehnila, naivno prepričana, da elias resnično ni bil jezen zaradi njenega majhnega presenečenja, ko se je kar prikazala na njegovih vratih. »ne skrbi, saj te razumem,« je prikimala, čeprav ni zares razumela. ali ne bi moral biti po dveh letih zaroke že pripravljen? bil bi že čas. »verjetno bova res potrebovala nekaj časa, da se privadiva drug na drugega. čeprav sem prepričana, da to ne bo tako težko,« je smeje potisnila pramen las za uho. njen glas je bil mil in iskren, prav zares je stala tam pred njim kot lutka, nedolžna in naivna, pripravljena slediti svojemu zaročencu kamorkoli, narediti zanj karkoli. vanj je položila vse svoje zaupanje, slepo je zaupala praktično popolnemu neznancu. resnično ni imela moči, da bi lahko podvomila v njegove namene, njuno skupno prihodnost.

če. če se bosta poročila. s pogledom je živčno zavrtala nekam v tla, čeprav je šibek nasmešek še vedno počival na njenih ustnicah. kot da bi pozabil izginiti. razbrala je šaljiv ton njegovega glasu, a ni razumela, kaj je bilo smešno. ni je bilo všeč, kako se je igral z njeno prihodnostjo. zanj je zamenjala svet, praktično zavrgla je svoje življenje, da bi bila lahko z njim… in sedaj ji on pravi če. če se bosta poročila. a še vseeno ni imela moči, da bi se uprla njegovim besedam. ni se znala. namesto tega je le pograbila prvi del njegovih besed. »prav,« je rahlo razdraženo začela. »v prostem času… včasih sem igrala odbojko, vendar sem potem nehala trenirati zaradi poškodbe kolena. čeprav se še vedno rada ukvarjam s športom. drugače pa rada… rišem, verjetno. in hodim ven s prijateljicami. študiram arhitekturo, v maroku sem bila ena boljših v svojem letniku. oči bo v kratkem začel z gradnjo neke knjižnice po mojih skicah. poslušam vse, odvisno od počutja. nikoli pa me ne boš slišal poslušati česa, kar se predvaja po radiu,« je karseda brezbrižno skomignila z rameni. »in ne skrbi, ko bo prišlo do tega, bom zavese izbrala sama.« kotički ustnic so ji pobegnili v posmehljiv nasmešek; pripravljena je bila sprejeti njegovo igro.

»super,« je prikimala njegovemu povabilu. »komaj čakam, da spoznam tvoje prijatelje.« ni mu znala zares zameriti njegovih besed, saj ne, da mu je sploh hotela. veliko enostavneje se je zdelo slediti toku pogovora z nasmeškom na obrazu. »me boš lahko prej samo pospremil do moje hiše? drugače se bom res izgubila,« je smeje skomignila z rameni. a še preden bi lahko z mislimi odplavala predaleč stran, še preden bi se lahko odločila, kaj bo zvečer oblekla, so jo njegove besede ponovno zbodle. žalostno je bilo, kako je bil normalen pogovor z njim popolnoma nemogoč. kako se nista znala dogovoriti o ničemer. »no… ne,« je po nekaj dolgih sekundah končno odgovorila na njegovo vprašanje. ni umaknila pogleda, zrla je naravnost v njegove oči. ustnice so ji živčno trzale. »ne s popolnim neznancem, ampak ti… elias, ti si moj zaročenec. saj ti je to jasno, kajne?« je privzdignila obrv, živahna barva njenega glasu je izginila. »saj ti je jasno, da je tvoj oče obljubil mojemu, da me boš poročil, kajne? da si ti obljubil,« je tiho zamrmrala. »ne bom… ne bom te sploh vprašala, prav?« je sedaj umaknila pogled, zagledala se je v okno, skozi katerega bi bilo tako priročno pobegniti. »šele prišla sem. prosim te samo, da mi ne narediš še tega, prav? ne takoj.«

tagged is jade.


ne bo težko? elias ji je podaril medel nasmešek, kljub vsemu da so bile njegove misli vse prej kot vesele. preden je pred parimi leti prestopil prag angleške šole in kasneje univerze na bahamih, je bil stoodstotno prepričan v vse, kar so mu starši leta in leta zabijali v glavo. njegova naloga je bila, da doštudira finance, si dobi ljubko in medijem všečno ženo, jo čim prej poroči, poskrbi za naslednika in prevzame vajeti družinskega posla. v to prepričanje je bil vzgojen in niti najmanj ni dvomil v to, da se to ne bi uresničilo. dokler se mu ob vstopu v kapitalistično družbo niso odprle številne druge možnosti, ki bi jih lahko preizkusil. naenkrat je začel dvomiti v svetost očetovih besed in v njem se je prebudil uporniški duh. njegov oče je bil prepričan, da ga bo to kmalu minilo, a prepozno. kljub temu, da je že nekaj mesecev nazaj obupal nad tem, da se bo oče premislil, je potihoma vseeno čakal na čudež. a dovolj dobro se je poznal, da je vedel kakšen bo razplet na koncu. sprijaznil se bo s tem, kakšno bo njegova prihodnost po očetovi želji in sanje bodo ostale le sanje. no, konec koncev bi mu lahko oče izbral koga precej hujšega za bodoče ženo. jade nikakor ni izgledala slabo in verjetno se bo prej ali slej navadil tudi na njen precej tih in dolgočasen karakter.  

zbrano je poslušal njeno govorjenje in vsake toliko prikimal. »no, ali je bilo tako težko?« se je nasmehnil ob koncu. »torej domnevam da boš sama poskrbela za načrte najinega bodočega doma?« je z namuznjenim nasmeškom vprašal in radovedno dvignil obrv. čeprav je bilo verjetno spet slišati kot zbadanje, je bilo v njegovem glasu čutiti tudi delno vdanost v usodo. »zmenjeno.ampak  zaradi mene sva lahko tudi brez njih,« je potem v smehu zamahnil z roko. ob omembi njegovih prijateljev se je skorajda neopazno zdrznil. sranje. v vseh teh letih nekako ni našel pravega trenutka, da bi komurkoli dejansko povedal, da je zaročen. mogoče bi lahko komu na hitro namignil, da ne bodo vsi strmeli s čeljusti do tal v jade, ko jo bo moral predstaviti kot svojo zaročenko. »hm, prepričan sem, da tudi oni komaj čakajo, da spoznajo tebe,« je hitro zamrmral in prikimal. »seveda. praviš da si v kappi, kajne? to ni tako zelo daleč. samo… ne verjemi vsem govoricam, ki jih boš slišala, prav? ženske na bahamih neverjetno rade čvekajo,« je zavil z očmi.

in kljub temu, da si je nekaj minut nazaj obljubil, bo držal svojo obljubo njej, njenemu očetu in svojemu očetu, se nikakor ni mogel zadržati, da ni bleknil nove neumnosti. »vem… in ja, jasno mi je. samo kdaj pa kdaj me moram spomniti na to,« je z nasmeškom odvrnil in zavzdihnil. še sam ni več vedel, kaj sploh hoče. »samo… ali se lahko vsaj za pet minut pretvarjava, da ne prihajava iz tiste staromodne dežele, kjer so takšne stvari vsakdanje? sedaj sva tu, na bahamih. in verjemi mi, dogovorjene poroke tu vsekakor niso najbolje sprejete. in če komu od mojih prijateljev povem to na tak način, bo mislil da se delam norca iz njega in me bo vprašal za koliko kamel sem te kupil,« je zavil z očmi. mogoče se jade tega ni zavedala, ampak čas je bil, da se začne. »in glede na to, da sem sam zadnja let več v tem svetu, kot v našem, sem nekako pozabil da ni popolnoma nič nenavadnega, da se poročiš z nekom, s katerim nisi niti seksal ali pa celo nisi bil sam z njim v isti sobi za dlje kot pet minut. ne skrbi, svojo obljubo mislim držati, ampak dvomim da se bom navadil tega, če bova vedno po pol metra narazen,« se je rahlo namrščil in se potem nasmehnil. »mogoče bi se morala skupaj napiti. potem bi bilo vse skupaj precej lažje,« se je pošalil.

»ne, ni bilo težko,« je zmajala z olajšanim nasmeškom. verjetno je imel prav, verjetno sta se res morala malo bolje spoznati. če se je bil pripravljen zaradi dejstva, da je včasih trenirala odbojka ter da bo njen najdražji očka po načrtih svoje najljubše hčerke zgradil ogromno knjižnico, pripravljen z njo poročiti prej… tudi prav. »če mi boš dovolil, ja,« so ji lica zardela v ljubki rdeči barvi, ko je omenil njun skupni dom. »sicer že imam v glavi idejo, ampak seveda je vse odvisno od tvojih želja, številu otr…« se je ugriznila v jezik še preden bi dokončala besedo. zavedala se je, da ga bo ponovno prestrašila ter da bo morala z eliasom ravnati v povojih. presneto. še preden bi lahko rjavolasec karkoli porekel na njene besede je zakrilila z rokami po zraku. »stop. nisem mislila tako. spet prehitevam, kajne? oprosti… otroci pridejo na vrsto po poroki. do takrat jih ne omenim več, obljubim,« je hitela popravljati svoje besede. prikupno neroden nasmešek se je zasidral na njene ustnice, ko je z desnico hitela popravljati pramene las, ki so ušli izpod nadzora med njenim kriljenjem z rokami. njegove besede o nekih govoricah so jo rahlo zmedle, za hip se je zgubila v pogovoru, preden je preudarno prikimala. »prav. ne skrbi, zaupam ti. ne bom nasedla nekim neumnih govoricam ljubosumnih žensk.«

opazovala je tisti nasmešek na njegovem obrazu, ki ji ni bil popolnoma jasen. ni razumela, zakaj se smeji, če je sama skorajda zlomljena sedela na nasproti njega. prisluhnila je vsaki njegovi besedi, vsako je nekajkrat v mislih ponovila in poskusila razumeti. spregovorila ni niti, ko je elias utihnil. samo tiho je čakala in poslušala, zbirala je moč, da se ne vrže v prepad, na robu katerega je stala. in nato se je nasmehnila, tako preprosto in iskreno. »saj bi bila vredna kar nekaj kamel, kajne?« si je drznila prekiniti napetost, ki je zavladala v sobi. zasmejala se je kot majhen otrok, preden je ponovno spregovorila, tokrat z malenkost resnejšim glasom. »prav,« je prikimala z mehkim nasmeškom na obrazu. »prav, pripravljena sem te razumeti. in te počakati, da se navadiš na vse skupaj. navsezadnje si res preživel toliko let v tujini, kjer je zares vse drugače,« je mirno nadaljevala. »ne bom zahtevala, da me takoj predstaviš svojim prijateljem. in poroke ne omenjam več, dokler ne boš ti pripravljen. in če hočeš, se lahko napijeva skupaj. najmanjši problem,« se je zasmejala ob zadnjih besedah. »srečo imaš, da ne prenašam najbolje alkohola ter da bom pijana že po nekaj kozarcih. poceni boš prišel skozi.« počakala je nekaj dolgih sekund, preden mu je predstavila svoje preproste zahteve. »prosim te samo, da mi daš čas, da se navadim na bahame in na nov svet, prav? bodi potrpežljiv… sam najbolje veš, kako zelo je casablanca drugačna,« je skromno skomignila z rameni, preden je dovolila ustnicam, da pobegnejo v nov mehek nasmešek. »in če mi bo kdaj katera izmed deklet zelo zelo zelo najedala, se lahko pohvalim z najboljšim zaročencem na svetu, kajne?«

tagged is jade.

ni vedel, ali je bilo krivo dejstvo, da je nenadoma postal bled kot stena za njim, ali pa je dejansko jade ugotovila, da prehiteva z dogodki, a bil je olajšan, da je svoje besede o otrocih končala tako hitro, kot jih je začela. navsezadnje se je komajda – pa še to ne povsem – navadil dejstva, da se bo poročil z njo, nikakor pa ni bil pripravljen na pogovor o otrocih. olajšano se je zasmejal in zmajal z glavo. »dobro. malo sem se že prestrašil, da že imaš pripravljene predloge o možnih imenih za otroke,« jo je podražil in že naslednji trenutek pozabil na to debato. sam niti ni vedel, če si jih dejansko želi, a vedel je, da to nekako niti ne bo stvar debate. medlo se je nasmehnil njenemu brezpogojnemu zaupanju, a nikakor ni želel, da bi jo govorice, za katere je vedel da bodo prej ali slej prišle do njenega ušesa, spravile v slabo voljo. in vsekakor ni želel, da bi te govorice ponesla do njenega ali njegovega očeta.

radovedno jo je opazoval in se na koncu nasmehnil. »seveda da si. in definitivno sem jaz tisti, ki je manj vreden,« je iskreno dejal in umaknil pogled z njenih oči. začel se je zavedati, kako zelo jo je dejansko prizadel in za polovico stvari se ji ni niti sanjalo, da mu mora zameriti. »res?« njegov pogled se je zopet dvignil in pristal na njenem obrazu. kljub temu, da si je tako zelo želela poroke, je bila očitno pripravljena storiti velik kompromis in še enkrat je elias v tistem večeru občutil obžalovanje. temnolaska je bila resnično dobra oseba in niti on ni bil tako krut, da bi ji privoščil žalost in trpljenje, pa čeprav so ju skupaj spravili njuni starši. nenavadno kako hitro lahko spremeniš mnenje o osebi, če jo dovolj dobro spoznaš. »te bom držal za besedo,« se je zasmejal njenim besedam, čeprav je dvomil da jo bo kaj hitro videl s kozarcem alkohola v roki. niti ne toliko zaradi dejstva, da je bila muslimanka in tem je bilo prepovedano piti alkohol, kot zaradi tega, kakšna je bila po značaju. jade si je na zabavi definitivno predstavljal s kozarcem brezalkoholnega soka, katerega bi v rokah držala več ur, in ga potem enako polnega odložila nazaj na pult, preden bi odšla domov. »vem. vem kako se počutiš, čeprav sem na občutek doživel že kar nekaj let nazaj,« je prikimal in jo z dlanjo nerodno potrepljal po kolenu. »no ja, ne vem če sem ravno najboljši… ampak najslabši pa verjetno tudi nisem,« se je zasmejal njenim besedam, medtem ko je počasi vstal z roba kavča. »pridi, te bom pospremil do kappe. nočem da se že prvi dan izgubiš na kampusu,« se je nasmehnil in ji pomignil, preden sta z ramo ob rami stopila skozi vrata njegove spalnice.

THE END.