ko je prvič prišel v hotel, pred katerim je sedaj stal, je bil zmeden. po prvem letniku študija poezije na withmorski univerzi ni imel niti najmanjšega pojma o tem, kaj počne s svojim življenjem. njegovo pisanje se s študijem ni več izboljševalo, bilo je pač enako vrhunsko ne glede na to koliko drugih pesmi je analiziral in koliko pesniške zgodovine je znal na pamet - dejstvo, da so mu isto stvar znova in znova zatrjevali tudi kritiki ni pri tem niti malo pomagalo. naj torej sploh nadaljuje ta prekleti študij ali naj prične svoje delo kot svobodni umetnik? kaj za vraga naj naredi s svojim življenjem? v ta hotel je prišel poleti, vračal se je v jeseni. in zapuščal ga je mnogo bolj miren in razumen kot je bil takrat, ko je vanj prišel. zapuščal ga je z odločitvijo.

kljub temu, da ga ni nič več zadrževalo na tem kraju in da je vedel da se njegovo življenje lahko nadaljuje le na univerzi, kjer se je čez nekaj dni začenjal tretji semester njegovega študija, je bila ena oseba, drobna svetla točka ki mu ni dovoljevala, da zapusti ta kraj. a to je bilo nekaj kar je moral storiti, kar je bilo pač nujno - in ona ga pri tem ni smela ovirati. ravno zato se je odločil oditi ponoči, ko je bila penelope najbrž na kakšni zabavi s svojimi prijatelji. ni mogel dopustiti, da bi ga dejstvo da zapušča edino resnično prijateljico ki jo je kadarkoli imel oviralo pri tem, da nadaljuje svoje izobraževanje. in če bi se moral pred svojim odhodom zopet soočiti z njo, tega mogoče ne bi bil zmožen storiti. ravno zaradi tega je bil naravnost zaprepaden, ko se je iz teme pred njim izluščila njena postava.

this is for penelope!

WORDS: no idea TAGGED: isaac<3 NOTES/

postopala je po hotelu in upala, da se bo prikazal. čeprav je minil le en dan odkar ga je nazadnje videla, je bila v njej nekakšna praznina. res jo je močno zadelo, a po svoje je bilo to povsem razumljivo. problem je bil le v tem, da je bil toliko starejši od nje in se verjetno sploh ne bi zmenil za neko malo srednješolko. menda je bil celo tako star kot njen brat! kljub temu sta bila prijatelja - res dobra prijatelja in na kaj več res ni smela upati. navsezadnje se bo moral kmalu vrniti in zapustiti hotel njenih staršev. in potem bo sama.
v tistem trenutku je prišla do recepcije in pozdravila že dobro znano žensko za pultom. ta je kot zmeraj začela nekaj klepetati in opravljati, a pennyjino uho je zaznalo eno samo besedo. "isaac. kaj je z njim?" je vprašala. "nič, samo slišala sem, da menda odhaja. sobarica mi je povedala, da ima že pripravljene kovčke." penny so se v očeh nabrale solze. odšel bo. in kaj, če ga nikoli ne bo več videla? pa vendar jo je najbolj jezilo to, da je vedela, da ne bo mogel ostati. z veseljem je pozabila prijateljičino povabilo na zabavo - verjetno je isaac imel dober razlog, da ji ni povedal da odhaja.
zabava je bila na vrhuncu, ko je bila penny še zmeraj trezna. ni se mogla sprostiti in se zabavati, ko pa je vedela, da ga verjetno ne bo več tam, ko bo odšla. morala se je vsaj posloviti, če ne se bo žrla do konca življenja. predčasno je zapustila zabavo in se odpravila naravnost proti hotelu svojih staršev. mislila je, da je še v sobi, a je že na daleč lahko videla, kako s kovčki stoji pred zgradbo v kateri je bival celo poletje in delček jeseni. počasi je stopila k njemu in se nasmehnila njegovemu izrazu na obrazu. "torej je res. odhajaš. srečno pot ali nekaj," je dejala nekoliko hladneje kot je nameravala. ta čas, ko je hodila sem, se js v njej zbudila neka jeza. jeza, ker jo je hotel zapustiti kar brez pozdrava, kot da mu je bilo vseeno.

pogledal jo je skoraj žalostno in lagal bi sam sebi, če bi rekel da ga njene besede niso zabolele. natančneje, zabolel ga je njihov hladen, brez čustven ton. to ni bila penelope, ki jo je poznal. "penny... veš da sem hotel le najbolje zate," je opravičujoče zamrmral ter prevrnil na tla svoj kovček, se usedel nanj ter ji namignil naj se mu pridruži. niti malo ga ni skrbelo, da bi se polomil, zanjo bi bilo pač vredno. "sovražim slovese. to je pač moj način soočanja z njimi," je poskušal obrazložiti svoja dejanja, ne da bi jo poskušal pogledati v oči. "da se jim preprosto izognem."

že dejstvo, da je bila tukaj je bilo skoraj zastrašujoče. kako za vraga naj bi sedaj odšel na univerzo, za sabo pustil celotno prijateljstvo ki ga je z njo ustvaril tukaj? odločite, ki jih je sprejel v zadnjih dveh mesecih, so se sedaj zdele skoraj nepomembne. kaj ni vedno zagovarjal dejstvo, da mora človek poslušati svoje srce in ne razuma? njegova dejanja so sedaj nakazovala drugače. pa vendar... tudi zanjo bo bolje da odide. opazil je, da so se v njej začela prebujati čustva ki ji jih ne bi bil sposoben vračati. tudi zaradi tega je moral oditi. "verjemi mi, da je moj odhod nekaj dobrega. za naju oba." roke je sklenil pred sabo ter se komaj opazno namrščil. "in tako ali tako boš že jutri pozabila name, penny. postal bom pač nekaj nepomembnega, preteklost. brez pomena bi bilo delati sceno s poslavljanjem."

this is for penelope! i love this thingy!

WORDS: no idea TAGGED: isaac<3 NOTES: i'm gonna cry

ob njegovem žalostnem pogledu jo je zapekla vest. bila je prestroga do njega. njegova odločitev je bila, če se bo poslovil od nje ali ne in ne bi ga smela obsojati. a kaj, ko si ni mogla pomagati in sama sebi ne bi oprostila, če se ne bi mogla posloviti od njega. "ja. ker si starejši in vi zmeraj veste, kaj je najboljše za nas, otroke," je odgovorila na njegov stavek, ki ga je toliko krat slišala iz ust odraslih. kaj hočemo, bila je pač tipična jezikava najstnica. vsaj takrat, ko s čim ni bila zadovoljna. pomignil ji je, naj sede na kovček, a je le trmasto prekrižala roke na prsih. kakšen trenutek ali dva je stala tam, potem pa se je naveličala in prisedla. čeprav jo je bolelo, da se ni nameraval posloviti, res ni mogla dolgo ostati jezna nanj. previdno se je usedla na kovček in umikala pogled. kdaj pa kdaj je pokukala proti njemu in opazila, da je počel enako. "kdo pa jih ne. ampak vseeno, mene zmeraj peče vest, če se ne poslovim. razmišljam, kaj bi se lahko spremenilo, če bi se poslovila... zato sem tu." poskusila je na svoj obraz priklicati nasmešek, a je bilo videti bolj kot pačenje. "ampak ne bom te poskusila zadržati," je hitro dodala. moral je oditi in se posvetiti šolanju. in ona je morala to sprejeti.

pogrešala ga bo. tako presneto ga bo pogrešala in se žrla, ker mu ni nikoli niti namignila, kaj čuti do njega. ni hotela ogroziti čudovitega prijateljstva, saj to je jasno. zdaj pa je bil tu, sedel poleg nje na kovčku in se poslavljal, da ga verjetno nikoli več ne bo videla. morala bi mu povedati, a strah je bil prevelik. okoli sebe je imel toliko čudovitih deklet, da je bila lahko srečna, ker je bila vsaj njegova prijateljica. mogoče je imel prav. vse poletje je razmišljala samo o njem in zdaj si bodo njene misli lahko odločile od njegovega imena. nič ni hotela pripomniti, tišina ji je bila všeč. nato pa ga je zopet premerila s pogledom. "ja, ker jaz zelo hitro pozabim na prijatelje. daj no, isaac, saj me poznaš. ne moreš imeti takšnega mnenja o tebi. jaz... veš, da te bom pogrešala." naslonila je glavo na njegovo ramo in zadrževala solze. ni hotela jokati pred njim.

nasmehnil se je in ji prikimal. pravzaprav je popolnoma udarila v črno, a bilo je bolje zanjo da jo pusti v tem prepričanju. da ga skrbi zanjo in ne zanj, da ga skrbi kako bo ona prenesla njegov odhod in ne kako i lahko odločilno vplivala na njegovo odločitev o tem, ali bo nadaljeval študij ali ne. "verjemi, da nate ne gledam kot na otroka," se je poskušal izmakniti odgovoru ter pred sabo sklenil roke, da bi se umiril. da, seveda je bil živčen. "pa vendar mi ne moreš zameriti, da ti želim samo koristiti. nepotreben sloves... nepotrebna bolečina. res nama ne bi bilo treba, penny. ampak če ti to želiš, potem se bova pač poslovila tako kot je treba." kot vedno je zvenel mirno in prepričano v besede, ki jih je govoril. da, resnično jim je verjel, kajti zanjo bi v tistem trenutku storil karkoli.

nasmehnil se je. nekdo je nekoč rekel da če se ne smejemo, jočemo - in to tem primeru ni bila opcija. "že s tem da si tu je moj odhod otežen," je razložil. "ampak prosim, ne počuti se krivo. mogoče imaš prav in mi bo s tem, da mi boš podala določen zaključek res lažje.. oditi," je končno našel pravo besedo ter ji pogledal v oči. kar nekako prisilil jo je, da mu je vračala svoj pogled kajti zdelo se mu je, da je to edino prav. ampak imela je prav; prijatelje je težko pozabiti, njo bo pozabiti skoraj nemogoče. bila je prva oseba, ki ji je lahko brezpogojno zaupal, prva oseba, za katero bi dal dobesedno roko v ogenj. "prosim, ne obremenjuj se z mano. resnično. pa vseeno bi bilo lepo, če bi se kdaj spomnila name," se je nasmehnil ter ji pokimal. "podarila si mi neverjetno poletje, penelope."

this is for penelope! i love this thingy!

WORDS: no idea TAGGED: isaac <3 NOTES: /

namuznila se je in umaknila pogled na tisti 'jaz vem nekaj, česar ti ne' način, kar je zadnje čase počela vse pogosteje. narobe se je izrazila, a tisti stavek je samodejno pobegnil iz njenih ust, bil je že skoraj avtomatski odziv na njegove besede. le da jih navadno ni slišala od njega. mogoče je zdaj res izpadla kot razvajena bogatašinja, a tako je pač bilo in tega ni mogla spremeniti. "pravzaprav niti ni to... bolj gre za to, da se ob tebi počutim kot otrok. tako obvladan si in miren, in včasih se zdi, da ti nič ne more do živega. čisto tiho je sedela tam in ga opazovala, ter si v misli priklicala trenutek, ko ga je prvič videla stopiti skozi hotelska vrata. vsekakor ji je polepšal poletje. "[b]oprosti, nisem razmišljala o tem. hotela sem te samo videti preden greš. saj res, kdaj pride tvoj prevoz?" je radovedno vprašala, da ne bi pogovor slučajno zašel v napačno smer. zdaj, ko bi odšel mu zagotovo ne bo povedala, kaj čuti. ne bi imelo nobenega pomena. ni vedela, kaj naj še reče. bi bilo čudno, če bi ga objela? verjetno ne, saj ne bi bilo prvič, zagotovo pa bi bilo zadnjič.
ostala je brez besed. upala je, da ni pričakoval nekakšnega spektakularnega slovesa, sedaj, ko se je pojavila tukaj. bila je praktično brez idej, sem jo je prignala le želja po tem, da ga še zadnjič vidi. hotela je umakniti pogled, pa ni mogla. počasi so se ji v očeh zopet začele nabirati solze, a rekel je, naj se ne počuti krivo. in potem še, naj se ne obremenjuje z njim. "to je lažje reči kot narediti," je tiho zamomljala in se končno pripravil do tega, da je svoj pogled usmerila drugam, stran of njega. končno ga je le objela. "veš, da se bom spomnila nate. ni te ravno lahko pozabiti. precejšen vtis pustiš na ljudeh," se je zasmejala. dvignila je obrvi in zadrževala smeh. saj je razumela, a zvenelo je tako filmsko, rahlo osladno, a vseeno lepo. "čisto nič takšnega nisem naredila. pač zabavala sva se." pomislila je na vse čudovite in hkrati komične trenutke tega poletja. res je bilo čudovito, glede tega je imel prav.

uspel ji je podariti droben nasmeh, ko je zaslišal njene besede. te so bile po eni strani kot balzam za njegova ušesa, po drugi pa jih je bilo prekleto težko slišati - mogoče zato, ker se je zavedal da jih iz njenih ust ne bo slišal nikoli več. "verjemi mi, da ni vse tako črno belo kot se zdi," je dejal ter svoj pogled usmeril na cesto, avtomobile ki so se srečali in nato spet oddaljili drug od drugega, tako kot se je to zgodilo z njunimi življenji. "pravzaprav ti to skoraj zavidam. počutiti se kot otrok... to pomeni živeti brez skrbi?" postavil ji je retorično vprašanje, a nič ne bi imel proti njenemu odgovoru. "ampak moj odhod je očitno že ena od tvojih skrbi. najinih skrbi." skomignil je z rameni ter sklenil roke pred sabo, oči pa za trenutek zaprl ter jih nato takoj spet odprl.

"ne skrbi, ne pričakujem da si seboj pripeljala cel potujoči cirkus," se je zasmejal, kajti tega trenutka res ni želel preživeti v žalosti. zdelo se mu je skoraj nesprejemljivo in bizarno, že sama misel na to. ob njej je bil vedno dobre volje in zdelo se mu jo je zaman ohraniti v takem spominu, kot jo bo videl sedaj, v trenutku slovesa. ni si bila podobna. "in ti boš vedno ostala z meni," je povedal ter svojo dlan položil na zgornjo levo stran prsnega koša, kjer je ležalo njegovo srce. "točno tukaj." zarežal se je ter sprejel njen objem, jo stisnil k sebi kot da je to zadnjič, ko jo lahko objame. oh, počakaj, saj je res bilo. "seveda, zate je vse to tako naravno. tvoja živahnost je dar, ne pozabi tega," je zamrmral ter popustil svoj objem. "in ravno zato se boš čez pet minut, ko pome pride taksi, odpravila nazaj na tisto zabavo in pozabila name. ker si tega zmožna."

this is for penelope!

WORDS: no idea TAGGED: isaac <3 NOTES: /

zasmejala se in zmajala z glavo, povsem brez razloga. mogoče je bila malo živčna ker ni bil videti ravno najboljše volje, čeprav se je trudil in se smehljal. "nič ni črno belo. poglej okoli sebe, svet je poln živahnih barv, srečnih ljudi in optimizma, predvsem pa upanja. tu in tam pa se najde kakšna zaplata črne, sive ali bele." za trenutek je pomislila, nato pa dvignila roko, da ne bi slučajno kaj rekel. "saj vem, da je več kot le kakšna zaplata. vojne, lakota, bolezni, revščina... a če bi bili vsi tako resni in črnogledi kot znaš biti ti, bi bili ves čas zamorjeni. vzami za primer mene in tebe. ti si resen, miren, skoraj odrasel. in jaz? praktično otrok, optimistična sem in ne skrbi me toliko. takšno življenje je lepše, čeprav mogoče pretiravam. menda stres in pesimizem vplivata na zdravje. tudi ti bi lahko bil kot otrok," je najprej zavila z očmi, potem pa še pomežiknila isaacu. vedela je, da govori nesmisle, a tako je pač razmišljala. bila js stara šestnajst, za božjo voljo, imela je celo življenje pred sabo in morala je biti brez skrbi. vsaj poskusila se je zasmejati, a je na koncu zmogla le kisel nasmešek. "ni treba da je skrb. tako bova imela čas zase. lahko bom odrasla in... no, zagotovo se bova še srečala. in takrat bo še lepše kot je bilo to poletje." pač tipična optimistka. a če povemo čisto po resnici... ni ravno verjela v svoje besede, bolj se je tolažila kot karkoli drugega. a tako pač to deluje, kajne?

tokrat se je res zasmejala in se pretvarjala, da je olajšanja. "še sreča! hotela sem jih že podkupiti, a tisti nergavi lastnik ni hotel sprejeti mojega brata... bil bi odličen klovn." ob misli na axla(?) z rdečim nosom in pisano lasuljo jo je sililo na smeh. še vedno je imela na telefoni shranjeno sliko, kjer je bil oblečen kot klovn. pravzaprav mu je zares pristajalo. nekako je morala odvrniti misli od tega slovesa in iz zadnjih trenutkov potegniti kar največ. najraje bi ga poljubila kar tu, sredi pločnika, pred hotelom, a bi izpadla kot popolna bedakinja. namesto tega se je nasmehnila in rahlo zardela. njen želodec je delal prevale, zaradi česar jo je sililo na smeh. "ne vem kaj naj rečem. ostala sem brez besed. a verjetno oba veva, da boš na tvoji šoli, kamorkoli že greš, kar hitro spoznal kakšno študentko in povsem pozabil name." zopet mu je pomežiknila in si zatiskala oči pred tono resnice, ki je bila v tem stavku. vedela je, da je bilo to neizbežno, vendar se ni mogla kar tako sprijazniti. objel jo je, da je po celem telesu začutila nekaj podobnega električnemu toku, ki je pospešil bitje njenega srca. počasi jo je izpustil in nasmehnila se je njegovim besedam. "bom poskusila." letelo je na oboje - poskusila se bo zabavati in pa ne pozabiti. za trenutek se je namrščila, nato pa ga pogledala. "čakaj, kako veš da sem bila na zabavi?"