počasi se je pretegnila na postelji in namenila enega izmed svojih nasmeškov svetlolaski. »tole je bilo… krasno,« se je odločila in potisnila pramen temnih las nazaj, medtem ko je njen palec zdrsnil po koži ob njenih ustnicah, kjer se je precej verjetno nahajala šminka. dvomila je, da je ostala na njenih ustnicah po dogodkih zadnje… ure? dveh ur? ni vedela, tako ali tako pa ji ni bilo ravno mar. bila je dobre volje, ko je iz kupčka oblačil na tleh izbrskala svoje perilo in ga potegnila čez noge, potem pa se je ulegla poleg svetlolaske in pihnila pramen svetlih las iz njenega obraza. »kako si, aves?« se je pozanimala; njen glas je bil mehek in mrmrajoč, ko se je brez oklevanja sklonila bližje in jo počasi poljubila, potem pa se je naslonila na posteljo in prekrižala nogi, medtem ko je njen pogled ostal na svetlolaski. saj niti ni vedela, na kateri točki ji je dopustila, da jo je prepričala v to… zvezo? vsekakor to ni bila ravno njena stvar; ponavadi je bila preveč svobodomiselna in preveč vihrava, da bi sploh zdržala v tem. poleg tega nyah v celoti ni dojela koncepta zveze – ampak to trenutno ni bilo ravno bistveno. svetlolaske že par dni ni videla in zdaj sta v medlo osvetljeni sobi poležavali na njeni postelji. morda bi jo moralo skrbeti, kolikokrat se je v zadnjih tednih znašla tukaj, ampak navsezadnje je bila res preveč dobre volje, da bi se s tem obremenjevala. »imaš kaj pijače?« se je pozanimala in ji namenila enega izmed svojih očarljivih nasmeškov. njena aves je bila lepa; še posebej ob teh trenutkih, ko je izmučeno ležala poleg nje na postelji.

zasmejala se je, nekoliko glasneje, kot bi sicer želela. še zdaleč ni bilo prvič, a vsakič, ko sta averie in nyah končali svoje 'postelne seanse', se je averie počutila, kot da je pravkar nekaj ušpičila. stegnila je roko, da bi punci poleg sebe pomagala odstraniti rdeč odtis šminke v kotičku njenih polnih ustnic. ko ji je po nekaj poskusih to le uspelo, je prst nežno nesla v usta in ga objela z ustnicami. opazovala je nyah, kako se oblači, sama pa je čez svoje prsi potegnila sveže oprano rjuho in se udobno namestila v postelji. nič na svetu ne bi moglo biti bolj prijetno od tistega trenutka, je pomislila. prvič v življenju je zares imela punco. bilo je drugače, kot kdajkoli prej in končno si je lahko priznala, da si je od nekdaj želela hoditi z žensko. ob pogledu na zadnjico temnopolte lepotice, se je spomnila zlobnih opazk in ugibanj o njeni spolni usmerjenosti, ki so jo kot otroka tako prizadele. očitno so le imeli prav, je pomislila. "super sem," se je nežno nasmehnila in dvignila telo, da bi jo poljubila. ni si mislila, da ji bo nyah kdaj uspelo ujeti. vedno je bila tako vihrava, neukrotljiva in averie je zares morala vklopiti vse svoje atribute, da jo je končno privezala nase. morda jo je prisilila v to, a ni ji bilo važno, dokler je punca še vedno ležala v njeni postelji. "hvala, da si prišla," je tiho rekla, iz nočne omarice pobrala prstane in si jih začela natikati na prste. nato je vsatala in pustila, da je odeja spolzela na tla. "viski?" jo je navihano pogledala in stopila proti vratom. ko je prijela za kljuko, je presenečeno ugotovila, da sta jih pustili odklenjene. previdno je pokukala na prazen hodnik in jih spet zaprla. "odkar se družim s hunterjem, mi ga nikoli ne zmanjka," je dejala in pomigala s steklenico viskija, ki jo je držala v rokah. kozarcev v sobi ni bilo na spregled, zato je nyah ponudila kar celo steklenico. nato je površno tudi sama nase navlekla rdeče spodnje perilo in sedla poleg nje. "včasih se mi zdi, da delamo vse tisto, pred čimer so nas želeli obvarovati starši," je rekla z resnim glasom, ki ga je prekinil posmehljiv pogled. iz predala poleg postelje je izvlekla cigareto in vžigalnik, jo vtaknila v usta in pustila, da ji je dim preplavil pljuča. (♥)

na njenem obrazu se je zdaj poigraval lenoben nasmešek. pravzaprav je uživala v teh trenutkih; še vedno je čutila nekoliko pospešeno bitje svojega srca, ki se je počasi umirjalo in bila je zadovoljna s celotnim svetom, čeprav je to razpoloženje ponavadi trajalo nekaj trenutkov. nikoli ni bila preveč potrpežljiv tip človeka in še vedno se je ob pogledu začudeno spomnila, da je bila njeno dekle. kako čudno. ni marala zvez; bile so preveč zapletene in prej kot slej je šlo nekaj narobe. no ja, roko na srce: nyah nikoli ni dojela celotnega koncepta. »seveda sem prišla,« se je nasmehnila in skomignila z rameni. nekaj dni se je precej uspešno izogibala svetlolaske – ne namerno, jasno, ampak še vedno bi jo morda moralo skrbeti dejstvo, da niti ni tolikokrat pomislila nanjo kot bi morala, sploh glede na to, da sta bili že nekaj tednov v razmerju. ta beseda ji je po svoje šla na živce in odgnala je misli, njene oči pa so sledile svetlolaskini postavi. »viski bo v redu,« se je strinjala in jo opazovala, ko se je dotaknila kljuke. »mene na tvojem mestu ne bi skrbelo za vrata,« se je zasmejala ob izrazu na njenem obrazu in samo pokimala ob omembi hunterja. morda bi ga morala poznati; morda ga tudi je, ampak trenutno ni bil bistven. vzela je steklenico in naredila nekaj požirkov, nato pa na tleh našla svojo obleko in jo potegnila čez telo ter se udobno namestila nazaj na postelji. nasmešek je na njenem obrazu za trenutek zmrznil, ko je slišala svetlolaskine naslednje besede. »v bistvu si želim, da bi lahko rekla, da vem, o čem govoriš… ampak ne morem,« je skomignila z rameni. njeni starši so bili mrtvi. njeni posvojitelji niso nikoli bili preveč starševsko orientirani in tako res ni vedela, kaj so starši ponavadi počeli. iz njenih rok je raje potegnila viski in naredila še nekaj požirkov, medtem ko je čutila, kako se je v njeno razpoloženje prikradlo prvih nekaj atomov slabe volje.    

vedela je, da nyah sploh ne bi motilo, če bi v sobo vstopil vsiljivec, sama pa je kljub temu, da je v hiši živela že četrto leto, še vedno spoštovala neko nenapisano pravilo v svoji glavi, ki ji je pravilo, da je zelo pomembno ohraniti dobro mnenje, ki ga imajo o njej njene sestre. saj ne, da ni nihče vedel, da spi z žensko, a vseeno si ni želela, da bi njena postelja postala oder. srknila je nekaj požirkov svoje najljubše pijače in obliznila ustnice. to je imela po očetu - izreden okus za alkohol. vedela je, da nyah ni imela srečnega otroštva, kakršnega je bila deležna sama, a se je kljub temu prepogosto spozabila in rekla nekaj takega, da je med njima ozračje postalo naelektreno. "res mi je žal, nyah ... " je rekla in jo pogledala v temne oči, v katerih je opazila usihajoče navdušenje. objela jo je okoli ramen in se privila k njej. obdal ju je vonj tobaka. punci sta se poznali že dolgo. zdelo se ji je, da pozna vsak gib, vsak pogled, ki ga je naredila prijateljica. "tudi jaz jih ne pogrešam," se je nasmehnila in pogledala vstran. z nyah nikoli ni mogla govoriti o tem, kako slabo se tudi sama počuti v svoji družini. zdelo se ji je, da ji bo nyah na vsako njeno pritožbo pred nos vrgla nekaj hujšega, kar se je zgodilo njej. dajala ji je občutek, da ne ve nič o tem, kaj pomeni imeti slabo družino. da ne ve, kakšno srečo ima in kako nehvaležno se obnaša. globoko v sebi je vedela, da si punci nista usojeni, da nista povsem odkriti druga z drugo in da je nyah ne ljubi, averie pa jo posesivno želi zase. a tega si ne bi nikoli priznala. "boš ostala?" jo je previdno vprašala v upanju, da bo odgovor pritrdilen in s strahom, da temu verjetno ne bo tako. (♥)

ujela je pramen temnih las in ga ovila okrog prsta ter pogled uprla tja. bilo je lažje; v vsakem primeru se je skušala izogniti pogovoru o družini, ampak aves jo je poznala že od nekdaj. poznala je njeno zgodbo in poznala je tiste podrobnosti o njej, ki jih je nyah ponavadi izpustila. tako se je samo nasmehnila in rekla »ne skrbi glede tega, aves,«, ker je bila to lažja rešitev. poleg tega ljudem nikoli ni pred nos tiščala svoje zgodbe. ponavadi je pri njih vzbujala ali sočutje ali zavist in ni se znala soočati z nobenim od teh čustev. »prav,« je samo pokimala ob njenih naslednjih besedah. morda bi morala čutiti nekaj ob tem – karkoli, morda obžalovanje ali jezo ali nekaj, ampak ni. bila je daleč od tega. premaknila se je; spodvila je nogo pod seboj in potisnila stran svetel pramen las iz avesinega obraza, preden se ji je približala in jo poljubila. bil je dolg poljub; vsekakor je bilo to nekaj, v čemer je bila nyah boljša kot v govorjenju, ampak še vedno se je počutila po svoje nemirno. ko se je poljub končal, je nežno vzela steklenico iz njenih rok in naredila nekaj požirkov, nato pa jo je odložila na nočno omarico in pogled zamišljeno uprla v svoje dekle. »morda. nekaj časa,« se je odzvala na vprašanje, potem pa je nenadoma nadaljevala. »mislim, da bi se morali pogovoriti, aves,« je dejala; njen glas je bil odločen, pogled pa uprt v njene oči.    

poljub je bil dolg in nežen, a dovolj grob, da je v njenem telesu nekaj zatrepetalo. nyah je bila verjetno edina do tistega trenutka, ki je averie znala popolno zadovoljiti. z roko ji je šla skozi lase in popustila prijem, v katerem je držala steklenico viskija, da jo je lahko v roke vzela ona. kako je bilo mogoče, da je averie na smrt sovražila biti v zvezi, hkrati pa brez njih ni znala živeti? problem je bil v tem, da je bilo v zvezi lažje. nobenih ugibanj, drame, nobenega ljubosumja in skrbi. oseba je bila v tistem obdobju samo njena, vsaj mislila je tako. a z nyah je bilo drugače, preveč dobro je poznala njeno preteklost, da bi se lahko slepila glede njene prihodnosti. ko je bila z njo, je nenehno skrbela, ni se mogla popolnoma sprostiti, ignorirati okolico in iti s tokom. in prav to jo je tako vznemirjalo. je mar čakala na izbruh vulkana? "pogovoriti? ... o-okej," jo je presenečeno pogledala, zlezla iz postelje in začela iskati črtasto majico, ki jo je nosila preden sta se z dekletom znašli v postelji. "je kaj narobe?" oblekla si je še kratke hlače in lase živčno spela v čop. ustnici sta bili stisnjeni, pogled pa nekoliko zaskrbljen. skušala je skriti presenečenje in morebiten strah, a ni imelo smisla. (♥)

s pogledom je sledila svetlolaski, ki se je podala v lov za svojo majico. ta del je bil vedno po svoje zapleten – ampak ne zato, ker bi ji bilo težko povedati tisto, kar je hotela. vedno so bile reakcije tiste, ki so ji prišle do živega. ni bila dobra v interakciji z ljudmi, kadar je prišlo do tega. in čeprav sta bili z aves zdaj skupaj že nekaj tednov, je vedela, da ne bo več dolgo zdržala v zvezi. pravzaprav je bila celotna ideja zveze svetlolaskina in že od samega začetka se je počutila prisiljeno v vse skupaj. poleg tega se ni niti trudila, da bi vse skupaj delovalo. morda bi se lahko videvali še naprej, če bi vse skupaj bilo neobvezno in brez oznake, ampak tole… tole ni delovalo zanjo. »najbrž,« se je odzvala na njene besede, medtem ko je s pogledom še vedno sledila svojemu dekletu. morda bi morala biti bolj… nežna, bolj karkoli, ampak tudi to ni bil njen stil. »glej, tole je bilo… krasno in vse, aves, res je bilo. ampak tole ne deluje zame,« je dejala in vstala ter z dlanjo razmršila svoje lase, medtem ko so njene oči ostale na temnolaski. »ne morem biti v zvezi, vse skupaj je… preveč utesnjujoče zame,« je razložila, njen glas pa je bil normalen, ko je sama pri sebi zavzdihnila. tako.     

srce ji je začelo hitreje biti. ni bila vajena takšnih telesnih reakcij, a vedno so se zgodile, ko se je bližala še ena medosebna katastrofa. nekaj je bilo očitno narobe. dobro je vedela, da ni ničesar zagrešila, še preveč se je trudila za njiju. za problem je bila kriva nyah. "torej?" je z nekaj jeze v glasu vprašala. v sebi je vedela, kaj čuti nyah in o čem želi prav zdaj govoriti. no, saj je bila po eni strani kriva tudi sama. osebe, kot je bila nyah, ni mogla preprosto zvleči v resno razmerje. in koga sta slepili? zveza po teh nekaj tednih še vedno ni postala resna. bila je le izgovor zanjo. lažen dokaz, da se zna obnašati v zvezi in to z žensko. dokaz, da je tako močna in privlačna, da je uspela omrežiti tudi divjakinjo, kot je bila nyah. zbrala se je. zdaj je bila v prvem planu ona. nikoli ni klečeplazila in tudi za njo ne bo, si je rekla. "to pomeni, da želiš spati z drugimi ali kaj?" jo je naravnost vprašala in opazovala, kako je punca še vedno ležala v postelji. "se ti ni zdelo pametno, da bi to bolj jasno izrazila že pred vsem tem sranjem?" njen pritisk je naraščal. bila je jezna, žalostna in prestrašena hkrati. ni želela, da se vse konča, nyah je želela zase in samo zase. različni možni izzidi nastajajočega prepira so ji začeli prepravljati misli. bosta lahko kljub temu nadaljevali zvezo? jo bo nyah za vedno zapustila? kako se bosta sploh lahko družili, če vse skupaj propade in s kom se bo v kaliforniji med poletjem dajala dol, ko se ji bo pač zahotelo? (♥)

zdaj je bila aves jezna, kar je bilo še vedno bolje od česarkoli drugega. če je obstajala ena stvar, ki je nyah ni znala najbolje prenašati, so bile to solze. potem se je počutila čudno in po svoje zmedeno in zbegano. morda tudi zato, ker sama ni nikoli jokala. tega ni preprosto ni hotela privoščiti. na njenem obrazu je zdaj vladal resnoben izraz. »to pomeni, da ti ne morem biti zvesta. da te ne morem smatrati kot nekoga, ki mi pomeni toliko več od preostanka sveta. utesnjuješ me, aves,« je dejala, njen glas še vedno povsem normalen in miren. vsekakor ni spadala med tiste ljudi, ki bi iz vsake malenkosti zagnali veliko dramo, čeprav se marsikdo ne bi strinjal, da je bila to malenkost. rahlo se je namrščila ob svetlolaskinih besedah, medtem ko je z dlanjo popravila rob obleke, ki jo je imela na sebi. »poznaš me že od nekdaj. dobro veš, da zveze niso ravno moja stvar,« je dejala in se sprehodila do svetlolaske ter obstala pred njo. »ti si bila tista, ki je vztrajala, da bi morali vse skupaj narediti bolj uradno,« jo je opomnila, njene oči uprte v svetlolasko. »rekla sem, da bom poskusila. poskusila sem. ne deluje,« je dejala. roko na srce, vse skupaj ji je bilo veliko bolj všeč, ko nista imeli nobenih oznak in ko je bilo vse skupaj manj utesnjujoče. zdaj… zdaj je bilo za nyah vsega preveč.     

zabolelo jo je. sovražila je svoja čustva. na vzven je bila lahko hladna, stvari so jo redko ganile, a ko je bila ogrožena njena samopodoba, si nikakor ni mogla pomagati. želela si je, da bi šla lahko skozi življenje tako hladno kot nyah. averie ji ni pomenila nič več kot kdorkoli drug na tem svetu. kako zelo se je slepila ... a žalost, ki se je stopnjevala v njej, je na površje prišla le v obliki jeze. "vedno boš sama nyah, vedno. kot otrok si bila povsem sama, s takšnim odnosom pa ne boš nič spremenila. upiraš se temu, kar si najbolj želiš," je vrelo iz nje. ni razumela kako je bilo mogoče, da si punca ni želela bližine sočloveka. bila je navajena na samoto, že od malih nog je za vse znala poskrbeti sama, nyah zares ni nikogar potrebovala. "vem, nyah. oprosti, da sem te sploh v karkoli silila," je sklonila pogled in steklenico viskija v ihti postavila na omaro. "želela sem samo ... upala sem, da ti bom lahko pokazala, kako je ... " besede kar niso hotle iz nje. "tudi sama jih ne maram. a se trudim. misliš, da je meni neskončno lahko - spuščati se v zveze, kar tako ..." je nadaljevala. njen pogled je bil žalosten, jeza se je skrila v ozadje. skušala se je zadrževati. preveč dobro je vedela, kako neumno bo pred punco, ki ni nikoli jokala, izpadla, če se ji bodo iz oči ulile solze. "oprosti še enkrat, grozna sem bila," temnolaski je pokazala hrbet, da bi lahko vdihnila nekaj svežega zraka in osušila orosene oči. "poskusila si. če misliš, da sem ti zaradi tega žrtvovanja hvaležna, ti pač nisem. že na začetku si vedela, da ne bo delovalo," obe sta vedeli, da ne bo, a tega si averie ni mogla priznati. "lahko bi si mislila ... ti bi lahko preprosto rekla ne. že takrat." je zaihtela. spet se je obrnila proti dekletu v sobi: "drek. drek. drek." ni vedela ali naj jo nažene ali naj skuša popraviti vsaj še tisto, kar nista ravnokar uničili. "to je torej to, sklepam," se je zbrala in obrisala oči. pogoltnila je slino in proti dekletu izegnila roko, v kateri je držala karti za koncert, na katerega sta nameravali iti naslednji dan. "vzemi."(♥)

njene ustnice so bile zdaj stisnjene v ravno črto, ko je slišala besede, ki so se usipale iz svetlolaskinih ust. to ni zvenelo naključno; ne, vse skupaj je nyah registrirala kot nekaj, o čemer je averie že večkrat premišljevala in se v vse skupaj tudi vztrajno poglabljala. to je bilo nekaj, kar je pri ljudeh sovražila. če je prej morda premišljevala o tem, da bi morala biti z aves nežna, je zdaj izgubila vsako željo po tem. počutila se je tako, kot da bi jo mesarila pri živem telesu, čeprav je bolečino v očeh hitro prekrila tako spretno, kot je to znala samo sama. zdaj je bil izraz na njenem obrazu nepremičen in brezbrižen. »tako torej,« je dejala, njen glas pa je bil ledeno hladen. »to je tisto, kar si misliš o meni? ah, aves,« njene ustnice so se ukrivile v polovičen nasmešek. »seveda to ne bi nikoli delovalo, ker si me že od samega začetka silila v nekaj, za kar si vedela, da ne bo šlo. kriva si prav tako kot jaz. morda ti nisem bila zvesta, morda sem bila obupno dekle, ampak pustila sem ti biti to, kar si.« njene besede so obvisele v zraku. to je bilo res; nyah je vedno sprejela ljudi v celoti in jim prej kot slej povedala, če ji kaj ni bilo všeč. »samo… ne trudi se zdaj z opravičevanjem. konec je.« nikoli več je ni hotela videti. njena dlan je segla po vstopnicah in potem je z eno samo jezno potezo pretrgala papir ter koščke izpustila na tla in s pogledom spremljala njihovo vrtinčenje, dokler niso naposled obstali pri njenih nogah. njene oči so bile zdaj uprte v svetlolasko. solze nikoli niso imele učinka nanjo. bile so zgolj… patetične. ni ji mogla reči vsega tistega in obenem jokati; nikakor ne. to ni bilo sprejemljivo in nyah se je počutila tako, kot da bi ji hladna pest ponovno stiskala srce od mešanice jeze in razočaranja. »to je to. naredi nama obema uslugo in se me izogibaj.«  

telo se ji je treslo, skušala ga je pomiriti, a ni delovalo. in zdaj se je nyah obrnila proti njej, kakor da je bila ona tista, zaradi katere je šlo vse narobe. vsekakor to ni bilo vse kar je mislila o njej in ni želela, da gre in odide z njenimi zadnjimi besedami v ušesih. bil je trenutek, ko jo je upravičeno lahko sovražila, a ni si mogla pomagati, da v njeno zavest ne bi počasi curljali čudoviti spomini, ki sta jih s črnko delili zadnjih nekaj let, od kar sta se poznali. "nisi mi bila zvesta .. ?" je na pol vprašalno in na pol trdilno zašepetala averie. na plan je prišla prva solza in za njo še druga. skušala jih je držati v sebi, a zdelo se je, da se jez počasi ruši. ravno zato si je averie želela biti s punco, ki je ravnokar odhajala iz njenega življenja, ker ji je pustila biti ona. ker je z njo zares bila averie boyce v celotnem pomenu. ni več govorila. v njej so se mešali občutki sovraštva, krivde, jeze, žalosti, razočaranja, tesnobe in olajšanja hkrati. opazovala je, kako je punca pretrgala vstopnice, koncerta, ki se ga je averie tako veselila. v tistem trenutku si je tudi ona želela, da nyah izgine ven iz njene sobe, da zapre vrata za sabo in ji pusti, da njena čustva pred nikogaršnjimi očmi končno pridejo na dan. slišala je tresk vrat. v istem hipu se je sesedla na tla glavo pa zakopala v posteljnino. glasen jok je ovil sobo, ki je smrdela po pepelu. (♥) THE END