Čutim kako mi veter mrši kratko pristrižene lase. Z eno roko se naslanjam na odprto okno, z drugo držim volan. Želim si da avtocesta nebi bila tako dolga, ravna ter polna neumnih nepazljivih voznikov. Zasledim znak za bencinsko črpalko čez dva kilometra ter zaskrbljeno pogledam na števec za bencin, ki je vstal v rezorvarju mojega starega črnega kabrioleta ter upam da zdrži do črpalke. Pred mano naenkrat zapelje avtomobil. Jezno zabremzam ter mu nestrpno potrobim. Od kje sem dobil to nestrpnost? Mogoče po očetu ki je znan po svojih izpadih nepotrpežljivosti. In egoističnosti, dretju. Predvsem nasilju. Zavzdihnem ter za trenutek preženem mračne misli iz glave. Pomislim na prihodnost  ki me čaka, na nova doživetja in boljše življenje ter se nasmehnim. Pogledam na vzvratno ogledalo iz katerega visi droben obesek kocke ter se predam spominu, ki mi ga prinese.  Podarila mi ga je mati, kot darilo k novemu avtomobilu. Mogoče je res star in zdelan, vendar sem si ga prislužil sam, in to je bilo največ kar sem si lahko privoščil. Mame nisem videl že leto dni, odkar je vsa prestrašena ter jezna zaloputnila z vhodnimi vrati ter se odpeljala neznano kam. Nikoli od takrat me ni poklicala ali se javljala na telefon. Celo spremenila je telefonsko številko. Vem da je bil razlog za njen odhod oče in vprašam se če sem jaz imel isti razlog? Že odkar pomnim je oče nadme redno vpil, nekajkrat na mojem telesu z vdarci povzročil modrice. Vedno je gledal da me je vdaril na mestu, ki so ga prikrila oblačila, da v šoli niso opazili. Zato pri športni vzgoji nisem nikoli telovadil ter uporabljal bedne izgovore kot so: opremo sem pozabil doma, boli me trebuh, vdaril sem se in me boli noga. Potem so vedno klicali domov. Ko je oče izvedel zato sem vedno dobil še več dretja ter udarcev. Govoril je da sem zguba, da nisem dovolj dober v šoli, v resnici pa sem branil njega ter njegovo delo pred radovednimi pogledi socialnih delavcev. Enako je počel z mamo. Karkoli je naredila je bilo narobe. Vendar ona je imela modrice tudi po obrazu.
V šoli nisem imel prijateljev, bil sem sramežljiv deček, ki ni znal sklepati prijateljstev, šola pa mu je bila odmor od drame, ki se je dogajala doma. Seveda tega nihče ni vedel. V šoli sem bil odličnjak, vendar na žalost tudi to ni bilo dovolj dobro za očeta.
Pri 17 letih sem se  z še enim fantom zapletel v hud pretep sredi šolske jedilnice in oba sva končala pri ravnatelju z krvavim nosom ter prebito ustnico. Od takrat naprej sem se vedno postavil zase. In bolj ko sem bil nesramen, več prijateljev sem dobival. To je moj ključ do prijateljstva. Mogoče sem na trenutke že tečen, neznosen vendar skoraj vedno do nepoznanih ljudi rahlo nesramen ter sakrastičen. O mojih prijateljev pa zabaven, prijateljski. V sebi imam ljubezen, vendar je ne mislim dati vsakomur.
vidim odcep za bencinsko črpalko. Moje misli postavim na stran, prižgem smerokaz ter zavijem. Parkiram, ter v odprtino za v rezorvar vtaknem ročko ter čakam da številke na števcu pridejo do, meni še spremeljive vsote, nato ročko pospravim nazaj na svoje stojalo. Grem do blagajne ter izvlečem denarnico. »Pozdravljeni« reče blagajničar ter jaz suho oddzdravim z »Živijo«. Podam mu svojo kreditno kartico ter vtipkam pin kodo ko mi blagajničar to naroči. »Vi pa niste iz tu kajne?« me vpraša med tem, ko čakava da se iztiska račun. »Kaj menite?« ga vprašam sarkastično ter se zadovoljim z njegovim začudenim pogledom. Na blagajniškem pultu vidim lepo zložen kup letakov ter preberem naslov. Whitmore's Institute of Education! Nasmehnem se ter pogledam prodajalca. »Je še daleč do sem?« moj glas je opazno bolj vesel in  na obraz moškega pririše nasmeh. »Petnajst minut do trajekta. Približno uro, uro in pol.« mi odgovori. Vzamem račun ter kartico, vse skupaj pospravim v zadnji žep hlač, se zahvalim ter oddidem nazaj v avto. Sedaj že boljše volje pomislim na trenutek, ko sem izvedel da sem sprejet. Stran od doma, očeta, nepravih prijateljev.  Zapeljem nazaj na cesto, ter ponovno se mi v spomin prikrade trenutek na zabavi. Bil sem z svojimi tremi najbljšimi prijatelji. Pijan, zadet ter komaj sem stal na nogah. Tisto noč sem ugotovil da sem bisexualec ter da so moji prijatelji kup dreka, ki se z mano od tiste noči niso več pogovarjali. Tako se sedaj vesele volje peljem novemu začetku napoti. Od tam nepoznam nikogar, vendar prepričan sem da bodo študentje vredu ljudje. Parkiram na mestu, kjer  tudi drugi vozniki čakajo na trajekt. Iz sovoznikovega sedeža potegnem majhen blokec z križankami ter miselnimi igrami. Obrnem na stran kjer me je čakal napol rešen sudoku ter nadaljujem z reševanjem. Matematiko sem obboževal, zato sem se tudi odločil da bom študiral ta predmet. Nasmehnem se ob misli, da sem obrnil nov list v svojem življenju.