tag is zoey, abez wearing this and i hope it doesn't suck to much :p

Ni vedel ali naj uživa, se zmrduje, joka, obupuje, pritožuje ali smeje. Partnerico. Dobil je partnerico. On nikoli ni dobil partnerja. Že beseda sama je zvenela tako.. tuje. Bil je namreč pristaš gesla, da če hočeš delo dobro opraviti ga moraš narediti sam. Namrdnil se je in pogledal listek z imenom in cilj, ki so jima ga zastavili. Greenova formula. Kakorkoli, zdaj je imel večji problem kot je bil tale matematični. Le da se mu je za prvega rešitev vsaj malo prikazovala. Glede dekleta pa ni vedel kaj storiti. No, bi, če se ne bi tikalo šole. Mogoče, če se sprijazni, veliko tako ni mogel storiti? Globoko je zavzdihnil in pospravil svoje stvari v torbo ter krenil do tajništva šole, da povpraša o gospodični Grimes. Sam priimek je poznal, njenega brata če se ni motil, na punco pa še ni naletel, v to je bil prepričan. Predvsem zato, ker je bila mlajša od njega. Krasno, še to. Pojma ne bo imela kaj dela."Kje ima predavanja gospodična Grimes?" Oh, celo dve sta bili?"Amm, starejša." Celo profesor je imel toliko soli o glavi, da ga ne bi dal skupaj z novinko."Najlepša hvala." je togo odgovoril in se napotil proti knjižnici. Prosto ima? To pomeni, da je lahko kjerkoli na šoli. Bo pač malo pogledal, za danes je tako ali tako končal z šolo. In je. Preiskal je knjižnico, računalniško sobo in velik hodnik, na koncu pa je z vedno manj odločnim korakom stopil še v sobo za učenje. Bila je na skoraj prazna, ženske pa so bile samo tri. Eno je poznal, potem je bila v kotu še prikupna rjavolaska in blizu njega neka črnolaska, ki bi jo lahko zgrešil vsak, ali pa zaradi velikanskih očal tudi ne. Točno je vedel, k kateri mora. Sedel je nasproti dekleta in se prisiljeno nasmehnil."Zoey Grimes? Me veseli, jaz sem.." Stavka ni dokončal, ko je z druge strani mize dobil odkimavanje, da so velika očala skakala po obrazu."Tisto, je Zoey Grimes." Kar oddahnil si je, se opravičil in se napotil k cilju, ki je bil veliko bolj privlačen od prvega. Mogoče pa ta stvar z partnerico le ne bo taka muka. Lopnil se je na stol nasproti rjavolaske in se udobno namestil."Živjo. Zoey Grimes? Čakaj, videl sem te že. Si bila na kakšnem predavanju za višji letnik?"

tag is zoey, words-i hope enough.. :/

»Uh, ne zapiraj.« je hitro rekel in roko položil na strani kjer je ostala, ter jih obrnil proti sebi. Vedno je bil radovedne vrste človek, ki ga je zanimalo vse okoli njega. Zdaj je svojo pozornost namenjal črtam, ki so se vlekle po papirju. »Arhitektura? Vedno mi je bilo všeč, kako iz ideje, ki kmalu postane črta na papirju, nastane palača. Jaz imam premalo domišljije zanjo, vse moje stavbe bi bile enake. Ali pa primerne za cirkus.«  Nekoč je poskusil nekaj narisati. Hja, resnično samo poskusil. Ven je prišel kvadrat, z dvema manjšima ki naj bi predstavljala okna in pravokotnik, ki je služil za vrata.In seveda je hiša imela še dimnik. Bil je nadarjen za številke, o umetnosti pa ni imel pojma. Dvignil je pogled iz struktur in se nekaj trenutkov spraševal, če je bila res mali genij za matematiko. Nikoli si ni predstavljal oboževalke številk v takšni podobi. Temu bi se lahko privadil. »Zakaj? Saj nisem tako zelo drugačen od drugih.« Ob tem ji je pomežiknil, saj se je dobro zavedal, kako zelo se loči od večine, če ne kar od vseh tukaj. Še pri barvno slepem bi izstopal. Ampak zapomnila si ga je, kar je bilo dobro. »Popolnoma. Vsaj nekdo od naju posluša.« Sam je bil vedno popolnoma v zvezku oz. drugače rečeno, v svojem svetu številk. Plesale so okoli njega, mu govorile rešitve in večino ure ni pogledal drugam. Če bi, bi jo mogoče večkrat opazil in ne bi prej izpadel popoln tepec pred.. velikimi-očali. »Mislil sem da veš.« je zamomljal in iz žepa izvlekel listek z njenim imenom in priimkom. »Profesor mi je dal to in rekel, da naju čaka naloga. Ti ni nič omenil?«

tag is zoey; greva ven ali ostaneva kr tukaj?

»Seveda. Kako sem nevljuden. Lahko? Hvala.« In njene stvari so bile spet pri njemu, kjer jih je z velikim veseljem raziskoval. Nekatere skice so bile resnično dobre. Izbrala je pravo smer. Obrnil je še eno stran, potem pa dvignil pogled in vse skupaj zaprl. »Zahvali se domišljiji torej. Nisem še spil tretje skodelice kave, zato te ne bi dolgo iskal. Šel bi povpraševat v sestričino, kar pa ti ne bi ravno pomagalo pri dobrem slovesu.« Ali pa tudi ne, priimek je večina že poznala in toliko, kot je bilo dobrega je bilo tudi slabega. Nikoli pa se ni posebej poglabljal v to družino, zato ni točno vedel, če je šla sestra po stopinjah brata. Bo pa kmalu izvedel. Fantje so tako vedeli vse. V glavi je ravno izoblikoval nekaj vprašanj, ki jih bo zastavil, ko so izginila in malo se je namuznil v šali. »Ker mi je dal tebe za partnerico.. Prav, ena šansa.« Ah, predavanja je imel kar rad, tukaj ni bilo dvoma. Ja, saj so včasih delali kaj dolgočasnega in bi lahko občasno tudi spal, ampak razen tega je oboževal ta svet, ki ga je profesor ustvaril. Rahlo je pokimal, ter se presedel na stolu, med tem, ko si je predstavljal naslednji prizor: »Škoda, ker mi tega ni povedal. Če bi vedel, da sem bil mišljen kot presenečenje, potem bi se gol skril v torto, jo dostavil do tvoje sestričine in pred vsemi skočil ven.« Enkrat bo moral poskusiti. V mislih se je nasmehnil, tako svojim besedam kot njenim. »Mali genij.« je zamomljal in potem odkimal. »Ne. Mar nisi malo prej tarnala, da si tukaj že predolgo? Sploh pa te moram malo spoznati, svojega partnerja moraš poznati preden delaš z njim, mar ne?« Vstal je in si oprtal torbo na eno ramo, potem pa pomignil na izhod. »Dajmo, na sprehod greva.«