baby, you and i,

we're not the same but our souls are bind

Če bi se par mesecev nazaj od doma spravila zadnjo minuto bi bil cel hudič. Tekala bi gor in dol po hiši in v torbico basala vse potrebne stvari, nato pa svoj mali maraton nadaljevala vse do Blue brick cafe-ja, kjer bi si tik, preden bi vstopila, popravila frizuro in oblačila, da bi izgledalo, kot da je bilo tekanje po ulica zadnja stvar, ki bi ji padla na pamet. To bi tudi morala narediti, glede na to, da je bila Zoe verjetno že v Blue bricku in jo čakala, ampak ne, Thea se je namesto tega še zadnjič ustavila pred ogledalom in nekaj minut povsem ravnodušno strmela v svoj odsev. Njeni prej vedno skrbno zlikani ali speti lasje so ji kot divja griva kodrov padali po ramenih, njen živo rumen top je bil nekoliko zmečkan, črne hlače, ki so videle pol Evrope, pa so imele na koleno luknjo. Stara Dorothea bi se šla panično preobleč, nova je zgolj skomignila z rameni in si, preden je za seboj zaprla vrata, na ramo obesila torbico.

Morala si je priznati, da se tudi sama še ni povsem navadila tega, da ji ni več treba vedno biti popolna v vseh ozirih. Da je povsem vseeno, če po mestu hodi bosa in če ima na licu črto od kulice, s katero se je pri svoji nerodnosti popisala. Ampak nova Thea ji je bila všeč in ni se ji imela namena odpovedati, vsaj v bližnji prihodnosti ne.

Ni minilo več kot nekaj minut, ko je zavila okoli znanega vogala, se kot ponavadi skoraj zaletela v ulično svetilko tik za njim in nato pri njuni stalni mizi zagledala rjavolaso prijateljico, ki se je naslednji trenutek pognala proti njej. Še sama je razširila roke in, ko je imela prijateljico v medvedjem objemu, navdušeno zacvilila. »Jaz izgledam čudovito? Zo, ti si kot kaka morska sirena!« se je zarežala, ne da bi prijateljico med tem izpustila iz rok in ji na lice pritisnila poljub. Šele nato je pustila, da se je rjavolaska odmaknila od nje in ji sledila do mizice, kjer se je udobno namestila na enem od prostih stolov. »Let je bil, kot vedno, dolgočasen. Če bi mi oče pustil, da bi se peljala z navadnim letalom bi mogoče še našla koga za pogovor, na našem letalu pa razen mene v kabini ni bilo žive duše cele štiri ure. Štiri ure, Zoe!« Ob spominu se je nekoliko stresla in pokimala natakarici, ko je ta od daleč preverila, ali bo naročila svojo stalnico, smoothie z vsem mogočim tropskim sadjem in nutelo.  Šele nato je pogled zopet obrnila proti prijateljici, na njenem obrazu pa se je zrcalilo iskreno obžalovanje, medtem ko si je nekoliko živčno grizla spodnjo ustnico. »Hm, glede počitnic… ne vem, kaj se je zgodilo. Prvi mesec sem namerava preživeti s tabo, pa si šla ti na počitnice, jaz pa sem se potikala po mestu. Potem je prišel drugi mesec in pojavil se je Dylan -« ob omembi njegovega imena se ji je čez obraz razlezel širok nasmešek,  »- in kar naenkrat sva bila v Evropi. To so bile počitnice, Zoe! Vsakih par dni drugo mesto, hostli namesto luksuznih hotelov, vlaki namesto zasebnih letal… Sanjsko, ti rečem.« Marsikomu bi to zvenelo popolnoma narobe, toda Thea je odrasla s srebrno žlico v ustih, zanjo je bilo vse, kar ni bilo razkošno, stokrat bolje. »Zadnjih nekaj tednov pa je bil oče tako jezen name, da praktično sploh nisem smela iz hiše. Resno.« Zmajala je z glavo in se znova opravičujoče nasmehnila. »Res, res, res mi je žal Zoey. Mi boš lahko oprostila?« Našobila je ustnico in prijateljici namenila proseč pogled, vedoč, da je izgledala kot majhen, žalosten kužek – pogled, ki se mu rjavolaska že od nekdaj ni mogla upreti. »In ti? Si na rajskih plažah srečala sanjskega princa?«

baby, you and i,

we're not the same but our souls are bind

Ni si mogla pomagati, ob prijateljičinih skrbno izbranih besedah se je morala zasmejati. »Milo rečeno, ja. Ugotovila sem, da perfektno polikana frizura in gumbi, zapeti do vratu ne služijo ničemer, meni pa še najmanj.«  Zmajala je z glavo, pri čemer je uživala v dotiku las na svojih golih ramenih. Lahko je razumela, zakaj je bila prijateljica tako zelo začudena , kajti frfotavo, pisano krilo nikoli ne bi moglo spadati v njen prej skrbno izbran eleganten stil. Iskreno, oblačila se je kot tridesetletnica, ne pa študentka, kar je bilo na srečo mimo.

»Wifi je bila edina stvar, ki me je držala pokonci, pa še to samo zato, ker sem lahko do konca pogledala zadnjo sezono Vampirskih dnevnikov. Zgodba postaja vse bolj kar nekaj, ampak kaj, ko je tu še vedno toliko visokih in mišičastih razlogov, zakaj se splača gledati.« Ob teh besedah se je zahihitala in, kakor hitro je natakarica pred njo postavila visok kozarec s šejkom, srknila velik požirek. Ob okusu je uživaško zavzdihnila – nikjer niso naredili tako dobrega napitka kot prav ta natakarica v Blue Bricku.

Pripravljena je bila na prijateljičino nejevoljo, toda poplava jeznih besed in obtožb, ki se je usula iz ust temnolaske, jo je kljub temu presunila. Vedela je, da si to poletje ni zaslužila naziva Zoeyine najboljše prijateljice, toda, ne glede na to, kako nesramno se je to slišalo – potrebovala je nekaj časa stran od nje, Los Angelesa, vsega. Tylerja. Potrebovala je čas, da se najde, da ugotovi kdo je in kdo hoče biti, ter da to končno tudi postane, česar ni mogla narediti v Zoeyini bližini, v glavnem, ker ji ni mogla povedati, da je bil glavni vzrok njene spremembe Ty. Najboljši prijateljici pač ne poveš, da je ne moreš videti, ker trenutno prebolevaš njenega brata, ki ti je samo slučajno strl srce s tem, ko ti je vzel nedolžnost, naslednje jutro pa te pustil samo kot katero od njegovih kurbic.

Živčno si je grizla ustnico in počakala, da je Zo povedala, kar ji je ležalo na duši, nato pa sklenila roke in skesano pričela z razlago: »Res sem te imela namen poklicati, verjemi. Toda vse skupaj je prišlo od nikoder; spoznala sem ga na letalu iz otoka, par tednov pozneje pa me je vprašal, če bi se šla z njim potepat po Evropi.« Skomignila je z rameni, vedoč, da svojih dejanj ne more upravičiti – bila je hudo sebična, a po petnajstih letih postavljanja drugih pred sebe si je verjetno lahko privoščila en mesec oddiha? »V Evropi se je dogajalo štiriindvajset ur na dan in iskreno, ko sem prišla domov sem spala dva dni skupaj. Ampak bilo je čudovito in stvar bi takoj ponovila.  In, samo da veš – poslala sem ti cel kup kartic, iz vsakega mesta po eno, ampak baje traja hudičevo dolgo, preden pridejo čez ocean.« Zelo dobro se je zavedala dejstva, da se je izogibala glavnim problemskim točkam, začeneši s tem, zakaj se ni oglasila, ko je prišla domov, ali ji povedala, da ima čisto slučajno fanta. In to prvega fanta, če je bila natančni. Mogoče, ker romantiku, kakršen je bila Zoe, nikoli ne bi mogla razložiti odnosa, kakršnega sta imela z Dylanom.

»Dylan je vodja Delte,«j je, da bi se izognila najbolj perečim vprašanjem, hitela razlagati dalje. »Četrti letnik igralstva in preprosto najbolj super človek, kar jih poznam. Razen tebe, seveda.« In čeprav so besede zvenele kot čisto prilizovanje (ter so to delno tudi bile), jih je mislila resno. »Res, Zoe – zraven njega ti preprosto ne more biti dolgčas.« Samo upala je lahko, da prijateljica ne bo opazila, da niti z besedico ni omenila zaljubljenosti ali česarkoli podobnega, sploh, ker sta še lansko študijsko leto  skupaj sanjarili o pravi ljubezni in podobni navlaki. Smešno, da je bil prav Zoeyin brat tisti, ki ji je te sanje dokončno izbil iz glave.

»Se ti ne zdi, da si mogoče čisto mičkeno prestroga? Mogoče bi te kdo od teh ''kretenov'' dejansko presenetil, če bi mu samo dala priložnost.« Kakor hitro so besede zapustile njene ustnice bi se najraje ugriznila v jezik; kot, da ni bila rjavolaska že dovolj jezna. »Kaj pa, če se ti oddolžim?« je nenadoma vprašala in na njenih licih se je znova pojavil nasmešek. »Za poletje? Jutri zvečer, ti in jaz, pižama party. Kokice, čokolada, sladoled, filmi in tekila. Ja?« Iz njenega obraza je sijalo upanje in samo molila je lahko, da bo prijateljica sprejela njeno ponudbo.

baby, you and i,

we're not the same but our souls are bind

Vedela je, da je rjavolaska povsem upravičeno jezna nanjo, toda to še ni pomenilo, da ji bo to preprosto pustila. Thea je bila oseba, ki je razpoloženje drugih že od nekdaj postavljala pred svoje, ko je šlo za ljudi, ki so ji bili blizu, pa je bila dobra volja njena mala misija. Velikokrat se je stvar sicer izkazala za še večjo katastrofo, toda včasih se ji je resnično posrečilo in tisti redki trenutki so bili dovolj, da do sedaj še ni obupala. »Vem, Zoey, povsem upravičeno si jezna name. Čisto uradno si zaslužim naziv najbolj ušive prijateljice leta.« Zmajala je z glavo in se namrščila, čeprav je bila vsaka beseda resnična. »Tudi, če ti zdaj naštejem deset izgovorov, zakaj sem to naredila, nobeden ne bo opravičil tega, kar sem naredila, ali tega spremenil. Zato te ne bom utrujala s tem, prav?« je preverila in se odločila, da bo bolje, če do nadaljnjega vseeno ostane resna. »In ti nisi noben odpadek, res ne. Dobro veš, da brez tebe ne bi mogla preživeti dneva na tem otoku, kaj šele doma, toda to poletje je bilo tako prekleto… intenzivno, glede vsega kar se je zgodilo.« Ob spominu na vse dogodke je znova zmajala z glavo, tokrat z senco nasmeška na obrazu. »Ta sprememba se je zgodila tako nenadoma, da sem potrebovala čas zase, da celi stvari pridem do dna. Vem, da bi me ti pri vsaki stvari podpirala, toda nekako sem potrebovala prav nasprotno: nekoga, ki se pri reakciji ne bi resnično oziral na to, ali bo s tem prizadel moja čustva. Vsaj na začetku ne. Po tistem pa so se stvari odvijale same od sebe.« Na dolgo in široko se je opravičevala, ker je vedela, da je kriva in tega občutka v povezavi z Zoe ni najbolje prenašala. Hotela je videti nasmešek na prijateljičinem obrazu, ne pa jeznega mrščenja. »In, samo tako mimogrede, res sem te pogrešala. Tako zelo, zelo, zelo!«

Ko je beseda nanesla na bivalni prostor je Thea znova nekoliko prebledela. Pišuka, čisto je pozabila na to, da je prijateljici zamolčala še eno v stvar. Po vrhu celo zadevo, na katero je bila Zoe precej občutljiva. »Khem, je, glede tega…« Zavzdihnila je in začela nervozno mencati z dlanmi. »Aaaam, nisemvečvKappi.« je besede zdrdrala z osupljivo hitrostjo in pri tem nekoliko zardela. »Lani sem konec šolskega leta poslala prošnjo in ker mi celo poletje niso odgovorili sem mislila, da mi spremembe ne bodo odobrili,« je nato z nekoliko tresočim glasom hitela razložiti. »Potem pa je kak teden pred začetkom leta prišla kuverta s potrdilom premestitve in, hja, čisto mogoče so me prosili, če bi prevzela mesto vodje. V Zeti, se pravi. Ker baje niso našli nikogar drugega enako usposobljenega, čeprav ne vem, kako sem jaz usposobljena za to, ampak prepirala se nisem.« Blebetala je nekam v tri dni, ampak to je bila posledica strahu pred rjavolaskino reakcijo. Vedela je, da se je Zoey vse prejšnje leto na vso moč trudila, da bi dobila mesto vodje, ona pa ga je dobila bolj po nesreči kot zaradi truda. »In, mimogrede, katere filme bi gledala na zabavi? Kako komedijo, grozljivko ali kaj drugega?« Slab, beden in nadvse patetičen poskus.