Melody

Sploh ni natančno vedel, kje jo je našel, samo vedel je, no, ja, vedel... Zdelo se mu je, da je bila to ona in pa seveda tako kot on, ni bila ravno trezna. Nekaj nejasno ji je razlagal, nato pa jo prijel za roko in odvlekel do karaok. Ni bil še totalno zadet, lahko je še razmišljal brez posebnih motenj, a vseeno je že bil malo bolj hiperaktiven kot sicer. "Greva na oder, zabavno bo. Verjemi mi, krasno bo." Sicer tisti trenutek do mikrofona nista mogla, ker sta bila tam Dylan in Spencer, lahko pa sta se odločila, katero pesem bosta zapela. Pravzaprav Dannya niti ni zanimalo kaj bo Melody na to rekla, morala se je malo sprostiti, občutek je namreč imel, da tisti sprehod po nerodnem srečanju v njeni sobi ni ravno najbolj pomagal. Ali pač, mogoče se je tisti trenutek narobe spomnil. "Hm... Kaj bova zapela?" Gledal jo je v oči in se niti ni trudil česa razbrati. Verjetno mu itak ne bi uspelo, vsaj ne v takšnem stanju.

Pokimal je. "Mhm, seveda," je rekel bolj bežno, dal ji je občutek, da je sploh ni poslušal. To je znal in v tem primeru je bil tega vesel. Seveda bo pela, le da ona tega še ne ve. Oziroma se še vedno skuša prepričati, prav tako Dannya, da ona pela ne bo. Zamaj pa potem sploh še stoji tam z njim? Lahko bi odšla, če bi resno mislila. Zasmejal se je njeni izjavi in zmajal z glavo. "Saj vem, zato sem te pa privlekel sem. Mislim... Bolje, kot hipnoza, kajne?" Pravzaprav se ne bi ravno mogel odločiti, hipnoza mu je delovala zelo kul in super za odpravljanje problemov, vendar se mu je zdello, da bi Melody vseenk bolj pri srcu bilo nastopanje, pri katerem se zaveda kaj počne. "Saj bo isto, kot takrat v sobi. Lahko jim rečem, naj se obrnejo stran, lahko stopim pred tabo, ampak mislim, da nimaš ravno izbire, naslednja sva na vrsti, zato se hitro zmisli, kaj točno bova pela." Prijazno se ji je nasmehnil, kljub temu, da bi samega sebe na njenem mestu v tem trenutku kar zadavil.