z vrati hladilnika je zaloputnila bolj, kot bi sredi noči smela. bila je edina, ki se je še sprehajala po hiši, ostala dekleta so se že zdavnaj odšla na takšne in drugačne zabav ali pa so se zaprla v svoje sobe. imela je dovolj vsega sranja, ki se ji je nabralo v enem samem tednu, odkar je prišla na kampus, in trenutek se je zdel več kot odličen, da se spozna s steklenico belega vina. ni se velikokrat napila, pravzaprav je bila pijana le dvakrat v življenju, in nikakor ni bila vajena alkohola. pa saj ne, da je kadarkoli sploh imela razlog, da bi zares posegla po njem; popoln mehurček, v katerem je prebivala, je bil popoln tudi brez njega. dokler ni seveda prišla na otok, kjer je vse počilo. en majhen pok in njeno življenje je postalo ena sama neumnost.

odšla je na verando, sesedla se je na enega izmed tistih ogromnih stolov, s steklenico tesno privito k svojemu telesu. njeno tiho mrmranje je prekinilo sicer tiho noč, prepričevala je sama sebe, da ne sme zajokati. čeprav bi se bilo res presneto prijetno zjokati. naredila je prvi požirek, nato sta sledila še dva in začetna skrb, da ena sama steklenica vina ne bo uspela pregnati vseh njenih skrbi, jo je počasi začela zapuščati. nevajeni alkohola se ji je na ustnice že po nekaj požirkih prilepil majhen nasmešek, rahla rdečica je zaobjela njena lica. perfektno. iz te prijetne omame, ko se ustnice skorajda niso ločile od steklenice, so jo spravili šele približujoči koraki. že čez nekaj sekund se je pred njo znašla rjavolaska, katero je med nekaj dolgimi požirki samo opazovala. poznala jo je, videla jo je že nekajkrat v hiši in za spremembo od ostalih sester – koncept katerih se ji je še vedno zdel naravnost neumen – se rjavolaska ni zdelo popolna krava. »boš?« je naposled v pozdrav pomahal s steklenico pred njenim nosom.

vračala se je domov iz zabave, kjer je vladal dolgčas. prav, morda bi znalo biti zabavno ali karkoli podobnega, ampak dejansko ni imela pretiranega interesa in celo tableta, ki ji jo je tako velikodušno podaril eden izmed tipov, katerega ime se je samo bledo spomnila. očitno je računal na to, da jo bo tega večera spravil domov, ampak gladko ga je zavrnila in se izgubila v množici. ni imela nekega pravega smisla do življenja že vse odkar je med njima z jemom prišlo do… razkola. bilo je huje kot to. vsekakor se je počutila huje kot to. sama pri sebi je zavzdihnila in se odločila, da bo šla nazaj v hišo. navsezadnje ni bilo smisla in ni imela energije za to, da bi tega večera spet pristala pri nekem neznancu. njeno razpoloženje je v zadnjem času tako ali tako nihalo od jeznega do besnega in nato do povsem potrtega. sama sebe ni razumela in to je sovražila bolj kot karkoli drugega.
skoraj je že prišla do hiše, ko je njen pogled obstal na dekletu, ki je posedalo na verandi. nekaj trenutkov jo je opazovala, ko je vase tako odločno zlivala vino, medtem ko je skušala ugotoviti, če jo je poznala. roko na srce – nyah ni bila ravno najbolj dobra pri socializaciji z ostalimi tako imenovanimi sestrami, ampak na tej je bilo nekaj prijetnega – ali pa je tabletka začela učinkovati. karkoli je že bilo, napotila se je proti njej in zasedla enega izmed stolov, nato pa še sama naredila nekaj požirkov vina. »ti si tisto novo dekle, kajne?« je rekla, ko je vrnila steklenico. slišala je govorice o njej, ja, ampak nikoli jih ni dejansko poslušala. sama pri sebi je zavzdihnila, potisnila pramen temnih lasi nazaj in ji poklonila nasmešek. »nyah,« se je predstavila.

»novo dekle, ja,« je smeje prikimala, ko se je steklenica ponovno znašla v njenih rokah. »tista, ki ne govori z ostalimi, se vedno pobere iz hiše še preden bi se morala srečati s kakšnim dekletom, tista, ki živa ne bo klicala teh deklet sestre. tista, ki sovraži roza barvo in se ne bo udeležila neumnih pižama zabav,« je skomignila po nekaj novih požirkih. »in ti izgledaš presenetljivo ne roza.« pijan nasmešek je počival na njenih ustnicah, misli so ji bežale od ene stvari k drugi. igrala se je s pramen svojih las, medtem ko je z drugo roko potrkavala ob steklenico v ritmu neke neumne maroške uspavanke. »me veseli, ne roza nyah,« so se ji ustnice zavihale v iskren, ogromen nasmešek. prav zares je bila vesela sicer popolnoma nenačrtovane družbe. prav zares se je bilo po dolgem času lepo iskreno nasmehniti. »jaz sem jade.« pijana jade. steklenico je ponovno prislonila k ustnicam, vendar pri tem ni umaknila pogleda z rjavolaske. nenavadno prijetno je bilo opazovati nekoga, ki ni skakal po hiši s princeskino kronico na glavi v ogabni roza oblekici, nekoga, ki je imel iskren nasmešek brez pocukranosti, glas, ki ni piskal, zavijal in tulil v višave. »potrebujem nasvet, nyah,« je začela med požirki karseda resno. s hrbtno stranjo dlani je nežno obrisala svoje ustnice preden je nadaljevala. »kako hudiča preživiš tukaj? tukaj sem šele teden dni, pa se mi že meša,« je nejeverno zmajala z glavo, četudi so ji kotički ustnic pobegnili v majhen nasmešek. »povsod same izgubljene kokoši, ki se kličejo sestre in so popolnoma brez pameti. in potem na drugi stran tipi, ki nimajo pojma, kako se obnašati. v maroku ni bilo tako, veš. da ne omenjam, da je vsa hrana tukaj popolnoma brez okusa,« je kratko premolknila. »ampak vino… ja, vino je tu dobro.«

opazovala je dekle in v mislih preučevala njen obraz. bila je ljubka; po svoje privlačna in vsekakor je bilo nekaj na njej, kar je pritegnilo njeno pozornost. bila ji je všeč, čeprav je o njej slišala že marsikaj. ampak nyah res ni bila oseba, ki bi ljudi ocenjevala na podlagi govoric. z zanimanjem in polovičnim nasmeškom na obrazu jo je poslušala, ko se je zagnala v pripovedovanje o tako imenovanih sestrah. »in potem ne veš, ali bi jo nadrla ali bi čim bolj hitro izpuhtela iz sobe, ko te ena izmed sester objame in ti pove, da verjame vate?« je privzdignila obrv, ko je opisala svojo nedavno izkušnjo. kako zoprne so bile, ko so takole skakale po vsej hiši in si predstavljale, da so tako zelo pomembne in lepe. pa saj so bile, v večini primerov, ampak še vedno… nyah se ni počutila udobno poleg njih. privzdignila je obrvi ob njenem vprašanju in se potem iskreno ter od srca zasmejala. »po resnici povedano bi se katera od najinih dragih sester zdaj križala, če bi te slišala, da si mi postavila to vprašanje,« se je namuznila. vse so vedele, da nyah ni dobra družbe – vedno so se trudile, da je ne bi pustile same s prišleki. »naj ti zaupam drobno skrivnost o sebi, jade. jaz nisem dobra družba. večino noči preživim daleč stran od te hiše, popijem več alkohola kot vse njene prebivalke skupaj in nikoli se ne bom obotavljala, da bi vzela kakšno tabletko, če mi jo kdo ponudi.« sama pri sebi se je nasmehnila; skoraj posmehljivo. »nihče tukaj nima pojma, kaj počne. čakaj, ti si zaročena s tistim…« sploh ni našla besede za njegov opis, zato je preprosto pustila vprašanje obviseti v zraku.
 

ob rjavolaskinih besedah je njen glas počil v iskren smeh, ki bi znal zbuditi katero izmed deklet, ki so že spala. saj ne, da jo je to skrbelo – preveč se je zabavala, da bi se ukvarjala s krotenjem svojega smeha. »mene ne objemajo,« je smeje zmajala z glavo. »prestrašene so, da jih bom razstrelila ali pa kamenjala. ker saj veš… to muslimani pač počnemo,« je dramatično zavzdihnila ter besede splaknila z nekaj novimi požirki vina. lagala bi, če bi dejala, da jo je katera izmed sester iskreno napadla zaradi vere, a vseeno je razumela milijon pogledov, ki so jo spremljali tistih redkih nekaj minut, ko je postopala po hiši. verjetno so pričakovale, da se bo pojavila v črni halji, da bo sredi dnevne sobe položila svojo preprogo, na kateri naj bi molila ter zraven izvedla še kakšen teroristični napad. tako, kot češnja na vrhu smetane. vse skupaj je bilo še toliko bolj zabavno, ker sama sploh ni bila tako presneto verna. »oh,« je tiho zavzdihnila ob rjavolaskinih besedah. »fino. dobro. mislim ne, verjetno ni ravno dobro. prej zabavno, kajne? mislim… jaz še nisem poskusila tablet ali česarkoli podobnega. tudi pijem ne,« so ji kotički ust pobegnili v nov nasmešek, ko se je spomnila na steklenico v svojih rokah. »no, nisem pila. ampak prosim ne misli, da te obsojam. res te ne. če si imaš ti dobro… super,« je skomignila z ogromnim nasmeškom na obrazu. »in jaz mislim, da si odlična družba, da veš. vsekakor si boljša od vseh ostalih.« mislila je resno in tega z njenega glasu ni bilo težko razbrati. rjavolaska je bila osvežujoča sprememba med množico ostalih kretenov. »ja, s tistim eliasom, ki je pozabil, da sva zaročena in se sploh ne zanima zame,« je bilo čutiti rahlo otožnost, ki je zajela njen glas. morda je hotela tisto noč pozabiti nanj, a po drugi strani je želela nekomu povedati vse skupaj. »ti povem, kaj je največja pizdarija tukaj? tu sem, da bi se lahko zbližala z njim. da bi se pripravila na poroko, saj veš. in on se obnaša, kot da ne obstajam. kot da sem jaz zmešana,« je tiho zavzdihnila. »saj nisem, kajne? zmešana, ker se hočem poročiti.«

sama pri sebi je zavila z očmi. »ljudje so neumni,« je naznanila edino stvar, ki se jo je naučila v zadnjih letih. majhne zamere zaradi drobnih stvari, izpadi zaradi malo večjih – bilo je skoraj nenavadno, kako je lahko ena sama stvar pognala človeka v stanje popolne… norosti, da, to je bila beseda, ki jo je iskala. zavzdihnila je in naredila še nekaj požirkov iz steklenice, ki ji jo je ponudila jade. »in poleg tega veliko preveč polni prepričanja o tem, kakšen naj bi nekdo bil. tri četrt časa se motijo o ostalih,« je še dodala z vzdihom. prav zares, da. ampak jade je bila prikupna in po svoje ji je bilo škoda, čeprav si nyah načeloma ni dovolila, da bi se na koga takole hitro navezala. pa saj se ni navezovala – ampak jade je delovala povsem neškodljivo. privzdignila je obrvi ob njeni izjavi, da ne pije, potem pa skomignila z rameni. »to je nekaj, kar počnem že od nekdaj. včasih je dobro, včasih je zabavno, včasih je obupno, ampak kljub temu je predvsem krasno. ampak hej, ne bom nadaljevala, ker nočem biti slaba družba zate, čeprav trenutno bolj izgleda, kot da me ti skušaš napiti,« se je zasmejala. dobro je nosila svoj alkohol, česar ni mogla trditi za jade. pa saj je lahko razumela. po svoje se je lahko celo povezala s tem, da jse je znašla v povsem novem kraju. v njeni glavi se je za trenutek znašla afrika, potem pa jo je potisnila stran. pogled je uprla v jade in se namuznila. »ljubica, sediš pred mano in mi pripoveduješ, da se hočeš poročiti. seveda si zmešana,« je dejala, a ton njenega glasu je bil nenavadno topel za nyah. »ampak prihajaš iz drugačnega okolja. veš, jaz sem bila rojena v afriki. zadnjič sem izvedela, da obstaja ta tip, s katerim bi se morala poročiti, ko bi dopolnila enajst, dvanajst let. tam to ne bi bilo nič nenavadnega. tukaj bi bilo to strašno narobe. zato ne, nisi zmešana. seveda nisi zmešana, če so te tako vzgojili in bi bilo to tam nekaj čisto normalnega. ampak ta svet človeka spremeni. poleg tega elias zveni kot idiot,« se je mehko nasmehnila. »tako ljubka stvarca si; res se ne bi smela sekirati zaradi njega,« je skomignila z rameni.
 

»vidiš, tega v maroku ni. mislim… moji bratje pijejo in kadijo, medtem ko jaz tega ne smem in se tega od mene ne pričakuje. moj oči je sicer super, vendar je zaljubljen v to podobo prave muslimanske žene in hja… tako dobiš mene,« je skomignila z rameni, medtem ko je popravljala pramen svojih las. »malo nedolžno jade,« je tiho zamrmrala besede svojega brata. potrebovala je zgolj sekundo, da ji je na ustnice padel širok nasmešek, ki je več ali manj počival tam že celo noč. »nisi slaba družba,« je ponovno dejala, medtem ko je nežno zmajala z glavo. »oziroma tudi če si, je to ravno tisto, kar potrebujem. nekoga, ki me bo naučil te presnete amerike,« se je široko nasmehnila. nikoli se ni tako razgovorila ob popolnem neznancu in prav zares bi lahko bi za njen nenavadno dolg jezik kriv alkohol. ali pa preprosto dejstvo, da je bila rjavolaska, ki je sedela pred njo, očarljiva, njen nasmešek iskren in glas neverjetno prijeten. z lahkoto si je predstavljala, kako vsak večer posedata na tisti verandi, skriti pred ostalimi sestrami. in s steklenico vina, logično. »spremeni,« je tiho prikimala njenim besedam. zavedala se je, kako presneto prav je imela. »ampak jaz… veš, elias je vse kar poznam. zaročena sva že dve leti, resda je bila vse skupaj dogovorjeno s strani najinih staršev, ampak hkrati je tudi elias obljubil, da me bo poročil. dve leti sem sanjala o njem in sedaj, ko sem se končno opogumila, da pridem do njega… me on ni pripravljen sprejeti v svoje življenje,« je dejala preden ji je po grlu steklo še nekaj požirkov vina. »vem, da je popoln idiot. nekateri celo pravijo, da me je prevaral s celim kampusom. ampak jaz še vseeno ljubim… ljubim idejo o življenju z njim. verjetno to pomeni, da ljubim tudi njega, kajne?«

»tradicija,« je skomignila z rameni. »sočustvujem, ker si se očitno soočila s precejšnjim kulturnim šokom. in pretirano prijazne sestre vsekakor ne pomagajo, kaj,« se je nasmehnila sama pri sebi, čeprav je bilo nemogoče zgrešiti posmehljiv podton v njenem glasu. obe sta vedeli, da so bile 'sestre' daleč od uporabnih. bile so nadležne, vreščeče zadeve, ki so jo spravljale ob živce s svojo potrebo po tem, da zaženejo kraval vedno, ko je katera storila kaj izjemnega. na nyahino veliko smolo je to pomenilo praktično vse: uspešno pripravila zajtrk, opravila izpit ali pa poljubila nekoga, ki ji je bil všeč. namrdnila se je ob teh mislih. same neumnosti. »amerika ni težko razumljiva. večje neumnosti kot počneš, bolj te bodo imeli radi,« se je zasmejala in pogled uprla vanjo. »ljudje se bojijo vseh novih stvari in blazno radi opravljajo; oboje si najbrž že opazila. ampak ne sprašuj me o normalnih zadevah; moje področje je nočno življenje in občasno tudi okoljska psihologija,« je nadaljevala. saj je imela rada svoj študij in pritegnil jo je v takšni meri, da je po treh letih še vedno vestno izdelovala izpite, ampak zgodnja predavanja so bila pekel in veliko raje jih je preskočila. tiho je poslušala jade in se potem nagnila proti njej. »poslušaj me,« je rekla in zmajal z glavo. »ne ljubiš nikogar. to je prvo pravilo, nikoli ne uporabljaj te besede ker te bodo prizadeli in potem bo vse skupaj presneto bolelo. živela si z idejo o tem; vsekakor si navezana in morda tudi po malem zaljubljena v idejo, ampak vsekakor ne vanj. kolikokrat si spregovorila z njim? poleg tega, da je očitno popoln idiot, je hkrati še pravi neznanec. ne moreš kar tako zaupati ljudem samo zato, ker so nekaj obljubili,« je zavzdihnila, ko se je slišala. nikoli ni dajala takšnih nasvetov – ampak zdelo se ji je, da bi prav prišli ljubki temnolaski. »ne ljubiš ga. ne moreš ga ljubiti, izbij si to iz glave,« je dodala in iz žepa potegnila zavojček in vžigalnik. »cigaret?« je vprašala, medtem ko je enega potisnila med svoje ustnice in prižgala.
 

pomagalo ji je. dejansko ji je pomagalo, da je sedela tam s steklenico vina v roki, da se je pogovarjala z rjavolasko. vsak njen stavek se je zdel logičen, morda malo nepričakovan, a vseeno logičen. nenadoma se je zdela neumnost njenih novih sester popolnoma razumljiva, svet, v katerem se je znašla, manjši in manj nevaren, življenje lažje. olajšano je lahko zadihala v svetu, ki očitno ni bil tuj le njej. ni bila več edina tujka. in prav zares je bilo prijetno vedeti, da obstaja nekdo tako svobodomiseln in prijeten kot nyah. »oh, potem imam problem. jaz sem tiste vrste deklet, ki ne počnejo neumnosti, veš. čeprav obstaja možnost, da se mi v tej presneti ameriki dokončno zmeša in bom v kratkem pristala v ječi,« je smeje skomignila. z očmi je premerila rjavolasko, ko je omenila svoj študij. ni izgledala kot nek okoljski psiholog. saj ne, da je natančno vedela, kaj to je. vse kar si je lahko v tistem trenutku lahko predstavljala, je bila nyah, ki se je pogovarjala z rastlinami in ni si mogla pomagati, da se ne bi kratko zahihitala. »okoljska psihologija? zveni zanimivo, četudi nimam pojma, kaj natančno to je,« je priznala med novimi požirki vina.

njen nasmešek je zbledel z ustnic, ko je poslušala rjavolasko. poslušala jo je kot uročena, požirala je prav vsako njeno besedo, četudi ni uspela vsega razumeti. vseeno je slepo prikimala vsakemu njenemu stavku. prav, ni ga ljubila. »ok,« je kratko zavzdihnila. »če ne bom ljubila, ne bom trpela. to se zdi logično,« je tiho zamrmrala. »hvala, ne kadim,« je odsotno odklonila njeno ponudbo. potrebovala je nekaj sekund, da je zbrala svoje misli v smiselno celotno, katero je lahko povezala v smiseln stavek. »ampak nyah…« se je nežno uprla. »mene že boli. že sem zlomljena. prepozno je. sem naivna in sem neumna, nisem takšna kot ti. ne znam biti tako… močna. starši so me vzgojili z enim samim ciljen – da postanem dobra žena, da me bo nekdo ljubil. in zdaj mi ti poveš, da jaz ne smem ljubiti. da je vse, v kar sem verjela, ena sama navadna laž. da je ljubezen trpljenje, je nejeverno zmajala z glavo, ko je za trenutek spustila pogled. ustnice so ji nemirno zatrepetale, z dlanjo je živčno zašla v pramene svojih las. »ti ne verjameš v ljubezen, kajne?«

lol, thank you for getting that part of nyah out.

zdaj se je zasmejala in zmajala z glavo. »v ječi? ne, dvomim, da bi kdorkoli hotel spraviti tako prikupno stvarco, kot si ti, za zapahe. ampak če bo kdo poskušal, me pokliči,« ji je pomežiknila z nasmeškom na obrazu. poznala je ljudi. njena družina je imela veze in čeprav jih ni smatrala kot ljubeče ljudi, je z njihovo pomočjo nabrala dovolj vez in poznanstev, da bi z lahkoto zaščitila dekle pred seboj. »odnosi med ljudmi in njihovem okoljem,« je razložila bistvo svojega študija in se nasmehnila. to jo je zanimalo; razlogi so bili znani samo njej, medtem ko je bila večina ljudi prepričanih, da si je izbrala najbolj naključen študij na svetu. z nasmeškom na obrazu je opazovala temnolasko, kako je pogumno zlivala vase vino. morda ne najbolj pametna poteza, ampak nyah ni bila tip človeka, ki bi ji pridigala, kar se je tega tikalo. potem pa je samo molčala in jo poslušala, medtem ko je zamišljeno kadila in vsake toliko časa otresla pepel. »ne da ne smeš ljubiti,« je zavzdihnila in se namrščila. je res tako zvenela? »samo ne pokaži tega ljudem. preveč ranljiva si, če jim daš vedeti, da si jim popolnoma na razpolago. poleg tega te lahko takoj strejo, če vedo, da imajo moč nad tabo. tega jim ne smeš dati; te moči,« je dejala. »jaz… nja, celoten koncept ljubezni je čuden,« je priznala. »vsekakor ljubim nekoga, ampak to je… to je neumno, nima smisla. midva… midva nikoli ne bova obstajala,« je dejala s senco v očeh. zbrala se je. »seveda te bo nekdo ljubil, jade. ampak ne vem, včasih mislim, da smo še premladi za to, da bi imeli to resnično vez. preveč neumni z ljubeznijo, ki jo imamo. celotna finta je v tem, da najdeš nekoga, ki te bo ljubil in te ne bo uničil. kaj pa vem. čudovita, samostojna mlada ženska si. ne rabiš moškega, da bi bil srečna. in vsekakor ne rabiš biti žena, da bi našla smisel življenja.«
 

skušala in želela si je razumeti njene besede. želela si jim je verjeti. svet bi znal biti lepši, če bi imela dovolj moči, da bi se lahko z njim spopadla. če bi imela rjavolaskino moč. občudovala jo je, ko je sedela tam pred njo, tako odločna. morda je bil vsak njen stavek popolno nasprotje njenega prepričanja, a ji je bila vseeno pripravljena verjeti. njen glas je bil miren in iskren, a hkrati preudaren. lepo jo je bilo poslušati. »ampak ali ni ti bistvo ljubezni? ali ni ljubezen, ko hočeš celemu svetu povedati, da si zaljubljen? tako je bilo pri meni, ko sem se zaročila – skakala sem po celem mestu in pripovedovala o svojem zaročencu,« je za hip spustila na ustnice nasmešek, ko se je spomnila dni, ko je celo mesto praznovala zaroko svoje maroške princeske. »ljubezen je ravno to – da se nekomu popolnoma predaš. brez zavor. in tako končaš kot najsrečnejši človek na svetu… no, ali pa popolnoma zdrobljen,« je tiho dejala. »očitno moramo nekajkrat pasti, da bomo lahko nekega dne zares ljubili,« je skomignila med popravljanjem pramenov svojih las. lastne besede so se ji zdele nenavadno logične. smešno, do kako globokih dognanj jo je lahko pripeljal alkohol. opazila je senco v rjavolaskinem glasu, zaznala je sicer komajda opazno spremembo njenega glasu. »nyah,« je zavzdihnila z nežnim nasmeškom na obrazu. »ne govori tega. če sta si namenjena, bosta pristala skupaj,« si je dovolila napovedati njeno prihodnost. »morda je koncept ljubezni res smešen in morda se velikokrat ne konča lepo. ampak… poglej, lahko mi rečeš, da sem neumna, ampak jaz še vseeno verjamem v ljubezen in v cel čar okoli nje,« je priznala z iskrenim nasmeškom na ustnicah. »in če ti ne verjameš… prav, bom jaz verjela za obe. si mu povedala, da ga ljubiš?« je povprašala s posebno mehkobo v glasu. »morda si v redu… ampak ko si bila z njim, si bila boljša, kajne?« kotički ustnic so ji pobegnili v skorajda kljubovalen nasmešek. »bojiš se, da te bo prizadel in si zato ne upaš tvegati,« je zaključila.

ob njenih besedah se je nasmehnila. kar predstavljala si jo je takole popolnoma srečno in evforično zaradi tega, ker se je zaročila. nekatere stvari so določenim ljudem pomenile ogromno in včasih si je skoraj želela, da bi znala tudi sama biti takšno dekle. le da to ni prišlo v poštev; bila je preveč hladna in preveč hitro se je vsega naveličala, da bi sploh bilo možno. »morda bom nekega dne razumela, o čem govoriš. ampak ta dan še vsekakor ni danes,« se je nasmehnila ob njenih besedah, čeprav je bilo v njenem nasmešku tudi nekaj skeptičnega. ljubezen? še vedno se ji je zdela kot poceni pravljica, ki so jo tako zelo uspešno prodajali. ali pa so bili krivi ljudje, kdo bi vedel. morda so bili samo neverjetno in do konca trapasti, kadar je prišlo do tega. sama pri sebi je zavzdihnila, potem pa pogled uprla v jade in jo nekaj trenutkov opazovala, potem pa spregovorila. »poslušaj, jade, všeč si mi. res si mi všeč in to pomeni veliko, ker mi ljudje načeloma niso všeč. ampak bučka, o meni se motiš,« je dejala, medtem ko je pogled uprla vanjo in si vzela čas, da je pihnila dim v zrak in ga opazovala, ko se je porazgubil. »prizadel me je. znova in znova in znova, dokler ni dokončno pretrgal… vsega med nama. in zdaj sem na ničli točki in pol časa bi rada kričala, drugo polovico pa… ah, kaj pa vem. ampak mislim, da veš, kaj skušam reči,« je dejala s polovičnim nasmeškom na obrazu in skomignila z rameni. »ampak kakorkoli že, povej mi raje kaj o sebi. kaj študiraš?« se je pozanimala in usmerila pogovor proti lažjim temam.
 

tiho je zrla vanjo, na njenih ustnicah je obstal bled nasmešek. ni znala razumeti, kako lahko obstajala življenje brez ljubezni. že od malega je bila vajena ljubeče družine, ki ji je v glavo vbijala eno samo vrednoto – ljubezen. mama ji je vedno opisovala svet odraslih kot eno samo ljubezensko pravljico, oče jo je vedno opozarjal, da se mora čim hitreje zaljubiti in tako postati dobra žena. dejal je, da se bo potem njeno življenje razvilo samo od sebe v najboljši možni smeri. in verjela jim je, verjela je, da ji bo elias polepšal življenje ter da bo z njim srečna. morda bi ji bilo lažje, če bi bila lahko tako hladna, neomajna kot rjavolaska nasproti, morda bi tako trpela manj. a vse skupaj je bilo le tveganje, katerega je bila pripravljena sprejeti v zameno za ljubezen. »prav, morda se motim. navsezadnje te res poznam šele kakšno uro,« je skomignila z mehkim nasmeškom na ustnicah. »ampak vseeno… mi lahko zatrdiš, da nočeš biti nikoli zaljubljena? da niti malo ne verjameš v srečne konce?« ni odnehala. »nekega dne te bom omehčala, nyah,« je s kazalcem pomahala v rjavolaskino smer. prepričana je bila, da ji lahko pomaga. da ji bo uspelo prinesti ljubezen v njeno življenje. verjela je, da si nyah to zasluži. »žal mi je za vse, kar ti je naredil,« je tiho zamomljala, ko je nasmešek izginil z njenih ustnic. saj njej elias ne bo naredil tega, kajne? »lahko kričiš meni, jaz sem te vedno pripravljena poslušati. ali pa se lahko samo skupaj napijeva, tudi to je v redu,« se je iskrivo nasmehnila ter potisnila skorajda prazno steklenico pred rjavolaskin nos. vino je potrebovala bolj kot ona. »bil je kreten in ni te bil vreden. našla si boš boljšega,« je samozavestno prikimala. vsak je dobil svoj srečen konec, v to je bila prepričana. ko je nyah povprašala o njenem študiju ter s tem močno sprostila pogovor, so se njene ustnice raztegnile v širok nasmešek, sproščeno se je naslonila na naslonjalo stola. »arhitekturo,« je ponosno dejala. »všeč mi je,« je iskrivo skomignila. »in verjetno bi se lahko tudi reklo, da sem dobra v tem. rada načrtujem in potem pride vse ostalo samo od sebe,« je smeje zaključila.