with you

the world seems like a better place and life is like a rainbow

ko je po dolgem času znova prestopila prag kappe se je počutila hudo neprijetno. mogoče so k temu pripomogli tudi začudeni pogledi večine deklet, ki jih je srečala, ko se je po stopnicah napotila v drugo nadstropje, toda njena mala misija je bila trenutno veliko pomembnejša kot to, kaj si o njej mislijo njene bivše sestre. najverjetneje pa tudi dejstvo, da je imela na sebi pod majico s kratkimi rokavi pižamo, v rokah pa veliko košaro s sladoledom, čokolado, kokicami, nutelo, sadjem in steklenico tekile ter vzglavnik, ni ravno pripomoglo k njeni neopaznosti. pa saj ne, da bi ji bilo zares mar.

ko se je naposled ustavila pred vrati, za katera je zanesljivo vedela, da odpirajo sobo njene najboljše prijateljice, je bila pošteno nervozna. kaj, če je kljub vsemu ne bo hotela videti? kaj, če ji je tokrat resnično zamerila? samo ob misli na to možnost ji je poslalo hudo slabo in večkrat je morala globoko zajeti sapo, da se je pomirila. ne glede na vse - preden je zoey odvihrala iz kavarne ji je obljubila zabavo v pižamah in ravno zaradi tega je bila sedaj tukaj. svoje obljube je še vedno držala, prav tako pa se ni branila možnosti, da se z gesto prijateljici končno odkupi za svoje obnašanje med poletjem.

negotovo je dvignila v pest stisnjeno dlan in pobobnala po leseni površini, ki je notranjost sobe ločevala od hodnika. slišala je premikanje in nevede je v pričakovanju zadrževala sapo. bo zoe sprejela opravičilo ali ji bo preprosto zaloputnila vrata v obraz? res močno je upala, da ne slednje.

note: i'm keeping it short, da bo hitreje, kkay?

with you

the world seems like a better place and life is like a rainbow

bila je tako prekleto živčna, da bi košaro najraje brez posebnih ceremonij spustila na tla in zbežala po hodniku navzdol, kjer bi se zaklenila v kopalnico. čeprav je bila zoe grimes na prvi pogled najbolj prikupno bitje pod soncem je thea še predobro vedela, da se s temnolasko ni dobro igrati, še posebno ne, če je jezna nate. poleg tega, da te je gledala s tistim obtožujočim in prizadetim pogledom, kot, da bi ji pravkar povedal, da si njeno zlato ribico odplaknil v wc-školjki, je bila tudi presneto trmasta in je lahko zamero kuhala več mesecev. česar pa ji sama ni nameravala dovoliti, ne glede na to, skozi kakšno nevihto jo bo prijateljica poslala na poti do odpuščanja.

ni ji preostalo drugega, kot da je, ko so se vrata naposled le odprla, glasno zajela sapo in prvih nekaj trenutkov molčala, da je ocenila situacijo. temnolaska ni izgledala preveč razjarjeno, kar je bila dobra stvar, zato je naposled le izdihnila zrak, ki ga je zadrževala v pljučih, in z opravičujočim nasmeškom na obrazu začela neustavljivo čvekati: »aaam, hej. tole? samo košara, polna sladoleda, čokolade, kokic, nutele, sadja, filmov in kozmetike. aja, pa nekje bi morala biti še steklenica tekile.« pogled je dvignila od košare in nervozno ošinila prijateljico. »in to je moj vzglavnik in jaz sem v pižami. ker sem ti to obljubila. ne pižame, ampak zabavo. v pižamah. ja.« pokimala je sama sebi, ker je odgovorila prijateljici in nekaj trenutkov preprosto molčala, ne vedoč kako bi prekinila neprijetno tišino, nato pa je iz nje nenadoma izbruhnilo: »zo, žal mi je. res mi je žal. vem, da imaš dovolj opravičil in izgovorov in vsega, ampak ne vem, kaj naj storim. pogrešam te. otok je živa puščoba brez tebe.« in res je bil – tudi, ko je imela dylana, ki jo je večinoma uspešno zamotil, in še nekaj drugih novih znancev – brez zoey še vedno ni bilo isto. »sva lahko prosim, prosim, prosim, prosim, prosim spet prijateljici?« ja, pripravljena je bila moledovati, kar je bilo glede na njen ponosen značaj hudo presenetljivo. samo upala je lahko, da bo zoey to sploh opazila.

with you

the world seems like a better place and life is like a rainbow

bila je tako zatopljena v svoje opravičevanje in živčnost, da do konca svojega malega govora sploh ni opazila nasmeška, ki je medtem ukrivil temnolaskine ustnice. toda ko je končno zaključila in jo je zoey povabila naprej ji je naposled počasi le postajalo jasno, da ji bo prijateljica morda le odpustila. ob tem se ji je od srca odvalil velikanski kamen, kajti življenje brez zoey pač preprosto ni bilo to. »vem,« se je skremžila ob pripombi o sestrah, nato pa je z nasmeškom skomignila z rameni: »čeprav verjetno tako ali tako mislijo, da je z mano nekaj narobe. mislim, kdo pri zdravi pameti bi kappo zamenjal z lambdo? in arhitekturo z matematiko in računalništvom?« sama pri sebi se je nasmehnila, hkrati pa upala, da še ni bilo prekmalu za takšno vrsto humorja.

v svojem zanosu je ponovno povsem spregledala, da ji skuša prijateljica pravzaprav nekaj povedati, toda tudi če bi to opazila bi bilo ob naslednjih besedah vse skupaj pozabljeno. še sama je dlani močno oklenila okoli drobne temnolaske, čisto preč od navala sreče, ki jo je nenadoma preplavil. »tega ne morem zanikati,« jo je podražila glede trme, preden je še sama dodala: »o bog, tudi jaz sem te pogrešala! pojma nimaš, kako prekleto dolgočasen je lahko ta otok brez tebe.« in bilo je čisto res – prepir z zoey jo je psihično tako uničil, da je nihče, niti dylan ni bil sposoben spraviti v dobro voljo. »in samo tako, če še slučajno ne veš: tudi jaz te imam rada. najraje!« na lice ji je pritisnila poljub, nato pa jo končno izpustila iz svojega medvedjega objema, da je lahko začela iskati pižamo. ob tem se je nekoliko preveč navdušeno zahihitala, toda v tistem trenutku ji je bilo za vse popolnoma vseeno. »torej, kaj želiš početi najprej?« je preverila, nato pa z roko segla po tekili. »in da ne bi niti pomislila na to, da bi se izognila tejle gospodični tukaj.« pomigala je s steklenico, nato pa se udobno namestila na zoeino posteljo in pričakujoče gledala v smeri prijateljice.

with you

the world seems like a better place and life is like a rainbow

namrdnila se je: »ne kliči me giselle.« to ime je s sabo prineslo samo kopico slabih spominov, s katerimi se res ni hotel ukvarjati. na vprašanje je zgolj skomignila z rameni – saj tudi sama ni zares vedela. »ne vem. nekako se mi je zdelo, da je bilo v kappi vedno veliko več hinavščine kot v lambdi. dekleta so preprosto drugačna. poleg tega pa se je zdelo primerno, glede na to, da sem zdaj na programu s štipendijo, tako da bom lahko šolo dokončala tudi brez očka in lahko sedaj študiram kar hočem.« saj ne, da bi jo kdo res silil v arhitekturo, toda to je bil edini vsaj približno všečen študij na očkovem seznamu 'primernih' smeri. poleg tega pa je bilo risanje vedno nekaj, v čemer je bila dobra, zakaj torej ne? na to vprašanje si je znala odgovoriti šele leto kasneje: ker tega preprosto ni rada počela. po drugi strani pa se je zdelo, da je, ko se njeni prsti dotaknejo tipkovnice, sposobna vsega.

»lepo te prosim, lani sem vendar nos komaj dvignila iznad knjig.« bila je tako prekleto navajena lastnega kalupa, da tudi, ko je očka ni več opazoval na vsakem koraku, preprosto ni znala odvreči maske in užiti življenja. vse dokler tiste noči s tylerjem, ko se je povsem zlomila – s kalupom vred. toda sedaj res ni mogla razmišljati o tem – navsezadnje tega še veno ni priznala zoe. in le kako bi ji, ko pa ni imela niti najmanjšega pojma, kako bi prijateljica reagirala? črtaj to, vedela je. počutila bi se izdano in znova bi se skregali. »moje intenzivno spoznavanje populacije se je začelo šele letos.« ob tem je temnolasi igrivo pomežiknila in v duhu iste igrivosti dodala še: »bolje zate da res, ker če si me zamenjala že po nekaj več kot tednu dni…« narejeno grozeče ji je požugala s prstom, nato pa so se njene ustnice znova ukrivile v širok nasmešek.

»pa ne, da si še vedno sramežljiva, zoey?« zahihitala se je in pomislila na to, kako je bila sama pravzaprav lani še čisto enaka. »človek bi mislil, da bi pozabila, kako je bilo kar se preoblačenja tiče v srednji šoli pri športu.« tam so se morale vse preoblačiti v enem prostoru, a thea je sramežljivost glede lastnega telesa pravzaprav izgubila šele letos poleti. »prav, prav, pojdi že. in zaradi mene se ti ni treba mučiti s kozarci.« medtem se je sama spravila na tla, kjer se je namestila ob košari in začela pregledovati filme, ki jih je prinesla s sabo. ko so se vrata znova odprla je svojo neodločenost izrazila tudi naglas: »okej, to ni dobro. dekleta pri nas so imela samo titanik, notebook in dear john. same romantične zadeve.« ob besedi romantične se je nakremžila, kajti tudi, če je še vedno verjela v resnično ljubezen in vse kar je spadalo zraven, je tovrstne filme naravnost sovražila. »prosim, reči, da imaš kaj drugega?«

with you

the world seems like a better place and life is like a rainbow

»tudi jaz te nadvse pogrešam,« je odvrnila in se nasmehnila, pri čemer je ignorirala prijateljičine prejšnje besede ter se s tem izognila prepiru o še eni izmed mnogih stvari, o katerih sta imeli različno mnenje. prav tako je, za voljo ljubega miru, pregnala vse prej kot miroljubno misel, ki ji ni in ni dala miru: zoey je bila, glede na to, da se je še pred pol ure kujala, presenetljivo prijazna. in mogoče mičkeno preveč ustrežljiva. če ne bi vedela, da to glede na njen izbruh, ko je sama prikrivala resnico, ni mogoče, bi vsekakor mislila, da ima temnolaska nekaj za bregom.

»electra?« se je nato namrščila ob imenu dekleta in skušala le-to povezati z obrazom. »vem, koga imaš v mislih, a česa več o njej ne vem – katastrofa, pri vsem delu z zabavo sploh nisem imela časa, da bi spoznala vsa dekleta. ampak, preden me začneš obtoževati – delam na tem.« prijateljici je igrivo pokazala jezik, ker je vedela, da je zoey nameravala storiti prav to: ji povedati, da bi morala svoje dolžnosti vodje vzeti bolj resno. a, iskreno povedano, stvari so bile v zeti, tudi, ko je šlo za pravila in običaje, veliko bolj sproščene kot v kappi.

»hej, jaz vem, da je to nemogoče, preverjam samo, če je to jasno tudi tebi.« zarežala se je in prijateljico že drugič stisnila v močan objem. »in, samo mimogrede, všeč mi je, da si končno spoznala resnico: da sem najboljša oseba na svetu.« njena na novo osvojena samozavest ji je bila nadvse všeč, kar je s seboj posledično prineslo tudi take in temu podobne komentarje. hvala bogu so ljudje vedno dojeli, da besede pravzaprav misli v hecu. »in brez skrbi, jaz sem ta teden preživljala z razmišljanjem o tem, kako prenehati tvojo rekordno epizodo kujanja nad mano.« znova se je zahihitala in dala s tem za vsak primer vedeti, da besede niso bile mišljene obtožujoče.

»lepo prosim, kdaj sem pa jaz bila romantik? oziroma, ne, črtaj to: kdaj sem pa jaz gledala romantične filme?« ti so ji šli res že od nekdaj na živce, zato se je sedaj tudi namrščila nad tremi ponujenimi dvd-ji in se na koncu odločila, da bo izbrala najmanjše zlo – the notebook. »okej, očitno bova spet gledali, kako allie klofuta noaha,« je trenutek kasneje, ko je ta prišla v sobo, oznanila še prijateljici, nato pa dvd vstavila v predvajalnik in za tem pritisnila še play. »se ti da iz košare vzeti kokice? prooosim?« seveda se je na to spomnila šele, ko je bila že udobno nameščena, zaradi česar je seveda naredila velike oči in proseče pogledala proti zoey. »in, če si že v bližini košare, daj še tekilo. če ne bova začeli zdaj se naju bo prijela šele jutri zjutraj.«