zbudila se je zgodaj, veliko prej kot preostala hiša in prepričana je bila, da bo tako lahko imela kuhinjo zase. čas, da spije skodelico kave brez nadležnega vreščanja preostale hiše. ni popolnoma razumela koncepta sestrščine. ni se počutila lagodno v hiši s samimi dekleti. upala je, da bosta lahko z eliasom živela skupaj, da si bosta kupila skupno stanovanje, kjer bi lahko končno zaživela skupaj. a namesto tega je moral gospod bahri, še preden se je njegova hčerka zares vpisala na inštitut, plačati nekaj denarja, da je bila sprejeti v sestrščino. vodilni so dejali, da počnejo to vsi ter da je sestrščina odličen način, da si bo jade našla prijatelje. le kako naj bi spoznala prijatelje v mešanici teh zmešanih, drugačnih ljudi? pa saj ne, da bi sploh imela kakšno pretirano željo po njih… navsezadnje je bil elias edini, ki je bil zares pomemben.

tiho je stekla prek stopnic do prazne kuhinje, pristavila je kavo ter se že v naslednjem obratu znašla na lesen pultu. smeje je opazovala svoja stopala, ki so bingljala nad tlemi, hihitala se je kot majhen otrok brez pravega razloga. resnično je uživala v tišini, katero je bilo v sicer nabito polni hiši težko najti. pred svojimi novimi sestrami – koncepta katerih pravtako ni zares doumela – je nameravala pobegniti še preden se bodo spravile k zajtrku. prepričana, da bo svojega zaročenca iskreno razveselila, ga je nameravala okupirati že zgodaj zjutraj ter ga ukrasti za cel dan. skupaj bosta lahko počela milijon in eno stvar. in medtem ko se je s posebno toplino v očeh smehljala ob misli na eliasa, je popolnoma preslišala korake, ni vedela koliko časa je bila drobcena rjavolaska že v prostoru, preden jo je opazila. »jutro,« je nerodno pozdravila ter se že v naslednjem trenutku odrinila od pulta. rjavolaski je obrnila hrbet, medtem ko se je odločila mešati po posodi vrele vode. rjavolasko je že nekajkrat pozdravila, a dlje od tega nista nikoli prišli – tako kot se ni zapletla v nepotrebne pogovore z ostalimi dekleti. pravzaprav je težko reči, če je do takrat sploh katera izmed njih vedela, kako ji je ime. »upam, da te nisem zbudila,« je zamomljala, sedaj že rahlo razdražena. resnično si je želela preživeti jutro sama.

»ja, jade,« je prikimala, četudi je rjavolaska zares videla le njen hrbet. »jade bahri,« je iz neznanega razloga dodala še svoj priimek. ker je bilo verjetno veliko deklet z maroškim imenom na kampusu. ah presneto, resnično ni obvladala teh malih pogovorov s popolnimi neznanci. verjetno je ravno zato tako vneto mešala kavo, ki je vrela na štedilniku. »in ti si zoey, če se ne motim. naša šefica, kajne?« se je na njene ustnice prikradel posmehljiv nasmešek, katerega k sreči rjavolaska ni mogla zapaziti. nasmešek namenjen zgolj tej smešni funkciji, s katero so ostale sestre – kar je bilo še celo bolj smešno – imenovale to drobceno rjavolasko. ah, kdo bi sploh lahko razumel ta smešen svet čudnih nazivov, v katerem se je znašla. v svetu, ki ji je podaril kopico nepotrebnih sester. »aha,« je kratko zamomljala na njene besede in vzelo ji je kar nekaj dolgih sekund, da se je spravila k odgovoru. »meni se to dogaja neprestano. sploh odkar sem tu, imam vsako noč probleme s spanjem. verjetno se še nisem popolnoma navadila na nov časovni pas in vse to.« ni se še navadila na ponočevanje ostalih deklet, ki so sredi noči norele po hiši, ni bila navajena predstavnikov moškega spola, ki so vsako noč, prav nič tiho, iskali pot iz hiše, ni se še navadila na smrčanje in govorjenje nekega dekleta iz sosednje sobe. »ah, ja, ja, seveda. vse je v redu, ne skrbi,« je na ustnice priklicala iskren nasmešek, ko se je končno obrnila nazaj proti rjavolaski. obrazne poteze so se občutno omehčale, v pogovor se je zapletla veliko lažje kot sicer. »nisem nek jutranji človek, samo to je,« je skomignila z rameni, njen glas je imel nenavaden zanos. »nobenega romantičnega zajtrka,« je smeje zmajala z glavo. »no, vsaj ne še. namen sem imela obiskati svojega zaročenca, zdi se mi, da danes nima predavanj. čeprav bi jih po drugi strani znal imeti, kaj pa jaz vem. tako ali tako se sem popolnoma izgubljena in se nikakor ne znajdem v tem sistemu.« iskren nasmešek je ostal na njenih ustnicah tudi, ko se je ponovno obrnila k štedilniku. »ampak najprej kava. boš tudi ti?«

rjavolaska se je zdela prijetna, njen glas je piskal veliko manj kot glasovi ostalih deklet v hiši, ni sijala v neon roza barvi in na sebi ni imela tone ličil. in za razliko od velike večine je ni opazovala s strahom v očeh, da jo bo zdaj zdaj zbombardirala. to je cenila. »prav,« je ponovno prikimala, četudi je dekle še vedno videlo le kup las, ki je migal po zraku. »v redu je, ne skrbi,« si je drznila kanček prirediti resnico. »malo se še lovim, ampak sem prepričana, da se bom kmalu navadila na sistem. poleg tega se tukaj vse zdi popolno, tako kot tiste sestrščine iz filmov,« je nadaljevala. ni omenila, da se je sredi vsakega filma o sestrščina, katerega je videla ona, začela odvijati prava vojna med roza barbikami. pokol s krtačami, torbicami, čevlji in šali. »da, tudi postelja je drugačna,« se je na njene ustnice narisal sproščen nasmešek. »ah, meni nikakor ne uspe spati in tako sem več ali manj pokonci cele dneve in noči. ampak saj se bom navadila,« je skomignila. ni bila prepričana, da se bo kadarkoli v bližnji prihodnosti zares navadila na kampus in novo okolje. »hvala ti,« je njena lica zajela blaga rdečica ob rjavolaskinem komplimentu.

»ja,« je pokimala s iskrivim, ponosnim nasmeškom, ko je pogovor nanesel na eliasa. kratko se je zasmejala, ko je opazovala radovednost v rjavolaskinih očeh. »v bistvu so naju skupaj spravili starši, veš. najina očeta sta se dogovorila, zato sva se zaročila tako zgodaj. ampak to nikakor ne pomeni, da se nimava rada. morda se je vse skupaj začelo z dogovorom najinih družin, ampak zdaj je… ljubezen,« je začela zaščitniško pojasnjevati svojo ljubezen, še preden bi ji lahko zoey namenila tisti patetičen pogled ob misli, da v dogovorjenem zakonu zagotovo ni prave sreče. »zaradi njega sem tudi prišla sem, ja. tukaj študira že tri leta in sedaj sem se mu pridružila še jaz,« je pojasnila z mehkim nasmeškom na obrazu, ki se je pojavil vsakič, ko je razlagala o svoji ljubezni. vsakdo je lahko videl, kako zelo rada ga je imela. »ah, ne skrbi, ni mi problem razlagati o njem,« je smeje zamahnila z roko ter se že v naslednjem trenutku spretno zavrtela prek kuhinje. postavila je skodelico kavo pred rjavolasko ter se usedla nasproti nje. »si ena redkih, ki mi ne pravi, da sem popolnoma zmešana, ker sem pri svojih enaindvajsetih letih že zaročena,« se je zasmejala ter naredila požirek prevroče kave. s komolcem se je uprla ob mizo ter naslonila glavo na svojo dlan, dvignila je pogled do njenih oči. »mogoče ga celo poznaš. elias… elias khan-nasser? če se ne motim, je v epsilonu,« je navdušeno povprašala.