večer bi lahko bil krasen; na sebi je imela obleko, ki ji jo je iz los angelesa že pred časom poslala njena 'nova mama', ki je nola večino časa niti ni prepoznavala kot takšne. ampak kljub temu, obleka je bila čudovita in poslala ji je sporočilo v zahvalo in si jo nadela na ta večer. valentinov ples je bila krasna ideja; in bila je vesela da je povabila kaela, ki se je izkazal kot čudovita družba. bila je razmeroma srečna; sicer se je nenadoma prikazal peetu in ni bila najbolj navdušena nad tem, ker še vedno ni mogla pozabiti njunega zadnjega srečanja in bilo ji je neprijetno celo govoriti z njim, zaradi česar je večino časa raje stala nekoliko za kaelu, kot da bi jo lahko njegova prisotnost ubranila pred morebitnim vnovičnim izpadom od peetuja.

potem pa je bila ura polnoč in stvari so nenadoma ubrale čudno pot. še preden bi se zavedla, so se na tabli vrteli čudni stavki in ni potrebovala dolgo, da je ugotovila, da so bile to govorice. in potem je bil tam stavek, ki je bil še kako resničen. s svojim bivšim sploh ni govorila od tistega dogodka in zdaj je bil povzet na veliki tabli in ugriznila se je v ustnico. in potem se je prikazala naslednja, tista o njeni preteklosti. bilo je toliko imen in toliko stavkov in zdaj so kar nekako obtičali tam in zaprla je oči, medtem ko je lahko skoraj čutila, kako je prebledela. »kaj za vraga se dogaja?« vprašanje ni bilo namenjeno nikomur in vsem hkrati.

užival je bolj, kot bi sprva hotel priznati. že vse od trenutka, ko je noli pomolil pod nos šopek pisanih tulipanov, je na njegovem obrazu počival zadovoljen nasmešek. všeč mu je bilo, kako ga je držala pod roko. všeč mu je bilo, kako lepo se je smejala. všeč mu je bilo, kako je njen sicer nežen glas preglasil glasbo. počasi je začel sprejemati dejstvo, da svet ni samo črno bel. in nola je bila tista, ki je s takšno lahkoto počasi spet barvala njegovo življenje.

ob polnoči, ko so pogasnile luči, je natanko vedel, kaj se dogaja. vsak skrivni red je v določenem trenutku načrtoval nekaj podobnega. sedaj je udaril en, naslednjič bo vrnil udarec nekdo drug. morda prav on. nekaj dolgih sekund je zrl v črno tablo, toliko, da je ujel nekaj poznanih imen. tudi svojega. vendar to ni bilo tako zelo pomembno. pomembna je bila zgolj in samo nola. v trenutku, ko je spregovorila, je dlan nežno prislonil na njen pas, potegnil jo je nekoliko bolj k sebi ter položil mehak poljub na vrh njene glave. razumel je. sedaj je razumel vse njene besede iz paviljona, razumel je njo. »hočeš, da odideva?« je nežno zamrmral k njenemu ušesu. čutil je, kako počasi jeza v njem narašča. ni prenesel, da so škodovali njej. da so se tako grdo spravili na nekoga, ki si tega niti slučajno ni zaslužil. neznanega glasu, ki je bil očitno namenjen noli, prvih nekaj sekund niti ni registriral, nato je počasi premaknil pogled do neznane rjavolaske. »v redu je,« si je drznil odgovoriti namesto svoje spremljevalke. in lahko bi se tako končalo. če le ne bi v taistem trenutku poleg neznanke ujel temnolasega tipa. vedel je, kdo je to. »peetu, predvidevam?« je s privzdignjeno obrvjo zgolj ošinil postavo, nolo pa privil še nekoliko bolj k sebi.

note, i'm sorry this is a tad bit longer and totally useless, i'm also pmuch drunk don't mind me, stupid rose, sorry sorry

Dogodka, ki bi naj sicer pomenil skupno utripanje dveh src – njegovega in Nolinega – se je kljub pomanjkanju tega drugega faktorja veselil. Na dogodku se je prikazal z nadvse prikupno rjavolasko pod roko in njuni pogovori so venomer stekli nadvse spontano. Krasno sta se ujemala, zdaj se je ona smejala njemu, zdaj on njej, a zdelo se je, da je med njima v zraku bivalo nekaj tako sproščenega, da je bila družba drug drugega skorajda – usojena. Izredno prijetno je bilo z njo, rad je takole klepetal, zlahka bi našla svoj raj na zemlji. Lahko bi pozabil na vse, če ne bi v nekem ključnem trenutku tega večera preprosto obrnil glave in je uzrl; bilo je dovolj, da so njegove misli pobegnile. Ni hotel biti slab zmenek. Preprosto ni si znal pomagati in še preden je ura odbila polnoč, sta se znašla v neposredni bližini drugega para in to, da je ta dolgolasec stiskal roko njegove nekdanje punce, mu je zlahka obrnilo želodec.

»mja,« je redkobesedno pokimal Diani, čeprav v tem kratkem pritrdilu ni bilo resnice; visokega tujca je poznal morda na pogled, in Nola.. no ja, ni vedel, kje sta stala, precej prepričan pa je bil, da ga njegova bivša od naravnost grozovitega dogodka, ki ga je zakrivil pred kratkim – in za katerega se je želel opravičiti – več ni tretirala kot prijatelja. Potem se je vse odvilo prehitro in ko so se na platnu izrisale škodoželjne besede, ga je zapeklo pri srcu. Prvič, drugič, tretjič huje kot prej. Sram ga je bilo – ni želel, da rjavolaska, ki je prišla semle z njim, bere o takšnih nizkotnih sramotah, ki so bile več kot očitno resnične. In če je bilo to res.. je moralo biti res tudi to, kar je pisalo prej, kajne? O tem, da se je Nola želela ubiti, ni vedel ničesar, in sama misel na to ga je iz nekakšnega nenavadnega občutka krivde ubila. Misel na to, da je fant, ki je njegovo bivše dekle držal pod roko, spal z njo, ga je ubila še huje. Prikimal je, ko je izpregovoril njegovo ime, čeprav so njegove oči iskale zgolj in edinole njen pogled. Ni se hotel ubadati s tem vase zatreskanim idiotom in na Diano je lahko kmalu pozabil. »Nola,« mu je uspelo iztisniti, ko se je prerinil do nje in ujel njeno dlan, zdaj ji je bil bliže, kot v preteklih dneh, toliko se ji ni približal, odkar ga je zapustila, »prosim, oprosti.« očitno je bilo, o čem je govoril – in če je bilo že na platnu, je moral svoje dejanje vsaj opravičiti.

morda ji je bil prej všeč način, na katerega se je ples odvijal, ampak zdaj… zdaj se ji je vse skupaj zdelo popolnoma odveč. poleg tega je dvorana, polna študentov, ravnokar izvedela njeno skrivnost, ki jo je sicer tako skrbno držala zase in za katero sta dejansko vedela le njen brat in najboljša prijateljica. ampak zdaj… zdaj so vedeli vsi; sploh ni vedela, kaj bi lahko storila. iz kopice zmedenih in skoraj paničnih misli jo je potegnil kaelov glas in ozrla se je v njegove oči in se potrudila, da mu je namenila nasmešek. »nisem prepričana,« je dejala; navsezadnje zdaj ni bila prepričana v prav nič več. in potem jo je ogovoril neznani glas in dvignila je pogled proti rjavolaski ter ji namenila hvaležen nasmešek in samo prikimala, ko je namesto nje odgovoril kael.

in potem se je proti njej napotil peetu. ni vedela, zakaj je še vedno imela toliko teže v svojem srcu, ko ga je videla, je pa vsekakor bilo povezano z vsemi besedami, ki jih je zadnjič takole grdo vrgel proti njej. do takrat je bila prepričan, da je bil razhod morda neprijeten, ampak da je potekal v redu. in potem se je vse obrnilo na glavo in zdaj se ga je… skorajda bala po svoje, ker ni bila navajena ljudi, da bi takole ravnali z njo. samodejno je potegnila svojo roko nazaj, ko jo je prijel, potem pa se prisilila v to, da je pogled uprla vanj. ni bila njegova krivda. kajne? kriv je bil alkohol, celo ona sama. »v redu je, peetu,« je dejala in se podzavestno nekoliko premaknila; samo toliko, da je stala bližje kaelu. v tistem trenutku je njegov dotik bil edina stvar, ki jo je pomirjala. njene oči so poiskale neznano rjavolasko in namenila ji je skorajda opravičujoč nasmešek.

v trenutku, ko si je temnolasec drznil pristopiti ter dotakniti nole, se je njegova roka oprijela rjavolaske le še bolj. s težavo se je zadržal, da se ni vmešal in pretrgal njunega stika, namesto tega je le razdraženo odkimal z glavo ob vsej patetičnosti patetičnega peetuja. »ni v redu,« je mehko spregovoril ob nolinih besedah, za hip je odmaknil pogled s temnolasca ter ji poklonil majhen nasmešek. vse bo v redu. »obljubim sem ti lep večer in to boš tudi dobila. ne bom dovolil, da nama ga nek kreten uniči. ne bom dovolil, da si slabe volje,« se je s prsti nežno zapletel v valove njenih rjavih las, položil je nov poljub na vrh njene glave. nato se je ponovno obrnil proti peetuju, njegov pogled je bil leden, ko je preučeval vsak njegov najmanjši gib. jasno opozorilo, da ga ne bo toleriral niti centimeter bližje. očitno prebadanje temnolasca s pogledom je prekinil šele neznankin glas, prisilil ga je, da s pogledom zdrsne do nje. »diana,« je kratko pokimal ter ob tem namenom pozabil omeniti svoje ime. ni čutil, da bi ji to kakorkoli lahko koristilo. »bi lahko svojega spremljevalca držala malo bolj ob svoji nogi? ni lepo, da se vmešava v tuj večer,« je nekoliko privzdignil obrv. da, odločen je bil, da ne bo spregovoril s patetičnim korhonenom, vsaj dokler mu nola ne bo dala pravice, da se vmeša v nekaj tako zelo osebnega. vendar ni to nikakor pomenilo, da ga ne sme zatožiti njegovi spremljevalki. »fant je tako zelo patetičen, da se spravlja na šibkejše. neumno in šibko od njega. si prepričana, da hočeš biti z njim? lahko ti kaj naredi.«

Pogledal je proti Diani, ki je spregovorila, in ni mu bilo potrebno ničesar reči ali prikimati – tistile obupan pogled v njegovih očeh je povedal dovolj. Bilo ga je sram pred njegovo spremljevalko, toliko bolj ga je bilo sram pred Nolo in jezen je bil na tega visokega temnolasca, ki je nemudoma njegovo bivše dekle potegnil bliže k sebi. Kakor da bi jo bilo pred njim potrebno obvarovati. kakor, da bi ji lahko kdaj kaj naredil. Saj vendar.. saj vendar to ni bil on. Nikoli ji ne bi storil žalega. »Nola, prosim–« mu je uspelo izmomljati, preden ga je prekinil njegov glas. Poljubil jo je na lase. S prsti je spolzel med njenimi prameni. To je bilo dovolj, da se mu je obrnil želodec, da so se mu v očeh zarisali zametki solz. To je torej njena prihodnost? Ta tip, ki jo bo dokončno obrnil proti njemu? »Nikomur nočem uničiti večera,« je nadaljeval šibkeje, njen pogled na Nolinih očeh, četudi je šlo za repliko na tipove besede, »samo.. popraviti hočem, kar sem naredil narobe, Nola, prosim..«

Vendar je imela Diana prav in četudi s težkim srcem je stopil korak – dva – nazaj, zdaj je z ramo pri rami stal s svojo spremljevalko, ki je situacijo spremljala kot profesionalka. Bila je mirna, mirnejša od polovice ljudi v dvorani, gotovo najbolj mirna med njimi. In četudi je zdaj vedela, se je zdelo, da je ni zmotilo. Da je bila pripravljena iti dalje. Vello je prestrelil s pogledom in želel je nekako oporekati, ko je temnolasec zadal še en udarec, ki ga je skorajda prilepil k tlom. Zakaj je bilo to potrebno? Kaj, za vraga, mu je kdaj storil? Bilo je zalivanje soli po ranah, ki se nikdar ne bodo zacelile, bilo je drezanje v točke, s katerimi se ne bo nikdar sprijaznil. In sam preprosto ni bil dovolj močan, da bi se boril zase; raje bi se skril v nek kot in bridko zajokal. »Di, oprosti za tole, lahko greva..« je po dolgem zavzdihu zmajal z glavo, ker se ni znal boriti. Ker bi bilo morda bolje, da se odmakneta od njegove preteklosti.

»živijo,« je namenila nasmešek rjavolaski, ko se je prestavila. ni pa bila popolnoma prepričana v njene besede – navsezadnje je ni mogla ravno razumeti, kajne? ravnokar so pred celotno dvorano razgalili vse njene skrivnosti in peetu jo je po njunem zadnjem srečanju še vedno strašil. cenila je njene besede, ampak še vedno se je trenutno najbolj varno počutila s kaelom v bližini. toplo in hvaležno se je nasmehnila svojemu spremljevalcu, ko je spregovoril in na njeno čelo pritisnil poljub. »hvala,« je zamrmrala, »ampak v redu sem. vse je v redu,« je dejala, morda celo bolj zato, da bi prepričala sebe kot pa njega. njene oči so obstale na bivšemu fantu, ko je začel govoriti in mehko se je nasmehnila, čeprav se je morala za nasmeh potruditi. »ne skrbi,« je zamrmrala proti njemu, »tisto zadnjič… nisi bil ti. kajne?« ni mogel biti. ni mogel misliti resno. to je morala verjeti.

in potem se je na zaslonu ponovno pojavil cel kup govoric in za trenutek so njene oči obstale na kaelovi sliki, preden se je zbrala in pogled uprla v diano. »oh, torej sta vidva zdaj…« je dejala in se rahlo namrščila, potem pa se je zavedla, da to morda ni najbolj vljudno, zato se je nasmehnila in s pogledom ošinila svojega spremljevalca, ampak tokrat ni rekla ničesar. »tale večer je vsekakor… čuden,« je zamrmrala in zavzdihnila.