tag: ollie,   

njeno srce je tokrat bilo dvakrat hitreje kot ponavadi. zaradi osredotočenosti in gore misli je mimo parka hodila skoraj dvakrat hitreje kot ponavadi, zato ni niti trenila z očmi, ko se je nenadoma znašla nad ledeno površino in izgubila ravnotežje. padec je bil precej hud in ob bolečine je glasno pričela preklinjati, tako, da je nase navlekla več pozornosti, kot bi morda sploh želela. nekaj časa je potrebovala, da je prišla k sebi, potem pa se pobrala in pot nadaljevala proti klopcam, kjer je bila tisto popoldne zmenjena. valentinov ples. to je bilo vse o čemer je zadnje dni sploh premišljevala. ni ji bilo mar za obleko, čeprav je bilo seveda tudi to ena tistih težav, zaradi katerih bi si najraje pulila lase, vendar pa je bil spremljevalec na prvem mestu. kar dolgo časa je potrebovala, da je prišla do tistega ustreznega, ki mu je bila na koncu pripravljena sploh postaviti tisto odločilno vprašanje. da ali ne? ni marala kompliciranja, čeprav si je morala priznati, da je bila sama veliko bolj živčna kot ponavadi.

v sebi je premlevala nekaj fraz oziroma različnih načinov, kako bi mu vse to potisnila pod nos in bi na koncu bil primoran ponudbo sprejeti. na koncu se je vsemu navkljub odločila za odkritost in preprosto odkorakala proti klopcam. prazno. nikogar ni bilo tam. očitno jo je vendarle pustil na cedilu, saj je sama zamujala že dobrih pet minut. niti ni opazila rjavolase postave, ki ji je sledila. » ollie? « se je z vso silo obrnila in skorajda treščila vanj. » oh tukaj si! hvala bogu! « je zamomljala in se nervozno nasmehnila.

Glede na vse, kar ga je doletelo v preteklih dneh, se je točno to popoldne zdelo skorajda pretirano uravnovešeno. Jasno - nič ni imel proti trenutkom, kot si bili ti, pa vendar se je počutil tako zelo nenavadno. Sindrom, ki mu je popolnoma spremenil življenje, je postal del njega, in takrat, ko mu ni povzročal problemov, ga je - presenetljivo - celo sprejemal. In prvič … prvič po dobrih dveh dneh, ga ni bilo strah narediti tistega odločilnega koraka, ki ga je vodil med ljudi. Morda je razlog ležal tudi v roli trave, ki jo je pokadil v nekaj dihih, ampak česar gospa bivša Korkala, prečastitljiva mati, ostra nasprotnica edine stvari, ki mu pomaga omiliti tike, ne ve, je ne more prizadeti.

Poleg tega je bil dogovorjen z njo. Z Ronjo. In bil bi norec, če bi edino dekle, ki ga je navadno sprejemalo takšnega, kot je pač bil, pustil na cedilu. Vedel je, da bo zamujala, zato tudi sam ni hitel, sta pa očitno bila precej dobro usklajena, glede na to, da je po nekaj deset metrih ugotovil, da za njo zaostaja le par korakov. Toda ni klical za njo. Ni želel govoriti, želel je le uživati v bližini, ki se je ona niti ni zavedala, on pa … njemu pa je pomenila več kot karkoli drugega. In ko je padla, se je že nameraval zapoditi proti njej, pa je vse skupaj izgledalo tako ljubko, da noge niti niso hotele sodelovati.

"Pa nisi vendar mislila, da me ne bo?" se je nasmešek razlezel čez dobro polovico obraza, "par metrov za tabo sem bil … in dejansko sem precej užival v tvoji debitantski predstavi na ledu." Da mu ob vsem tem ne bi zamerila, jo je nazadnje objel preko ramen in potegnil v krepak objem, na sence pa ji nežno prislonil ustnice.

tag: ollie,   

ob njegovih besedah je zgolj nežno zardela in skomignila z rameni. » si res? « je za vsak slučaj še enkrat vprašala in se široko nasmehnila. » ah, spravljaš me v zadrego, « je dejala in skušala skriti svojo rdečico, ki je zalila njen obraz. bil je zadnji pred katerim bi ji pravzaprav moralo biti nerodno, a je hkrati vseeno morala paziti na svoj sloves in padec na ledu niti slučajno ni pripomogel k temu. » ne, ne, saj sem vedela, da boš prišel. samo mislila sem, da boš obupal ker itak spet zamujam in da boš zaradi tega samo odšel. večina moških bi bila zmožna tega, veš? « govorila je hitro in nerazločno, kar bi zagotovo lahko pripisali nervoznosti. zakaj? niti sama ni vedela, je pa bilo nekaj v zvezi z olliem, ki ji je bil morda celo bolj všeč kot prijatelj. ali pa se je bala zavrnitve, saj tega nikdar ni bila deležna? » ja no in sedaj si tukaj! nisi me pustil na cedilu, kar je že dober znak.. « njenemu bebljanju kar ni in ni bilo konca. na teme. kar jo je nekoliko zjezilo, glede na to, da je pričakovala nekaj več. » in ti, mislim, no, si v redu? vse stoji tako kot mora? « kaj za vraga je govorila? bila je na trnih, takšne stvari ji vsekakor niso šle od rok. potila se je, roke pa je tlačila v žep in žepom skoraj strgala dno. » jaz.. no hotela sem ti postaviti eno vprašanje, zato sem te sem sploh na prvem mestu poklicala. zapleteno je. no, sploh ni zapleteno. je pa zapleteno ko hočem vprašanje sploh pravilno postaviti in potem vse še toliko bolj čudno izpade, « je pričela. zazrla se je v njegov obraz in opazila resni pogled. » hotela sem samo reči, «

Oboževal je, ko so njena lica pridobila na barvi - pa ne zato, ker je tako zelo užival ob tuji osramočenosti, pač pa zato, ker je le tako vedel, da je človek zares iskren. In ona je bila. Z njim res vedno in brez izjem. "Ja, kdo ne bi, Ronja?" se je vendarle odtrgal od nje, dlan pa je še vedno počivala na njenem hrbtu. Dosti bolje se je počutil. Pravzaprav fantastično, odkar se je odločil, da vso farmacevtsko sranje, ki naj bi mu - po maminih besedah - pomagalo, znova zamenja za travo.

"Tako nestrpen res nisem, poleg tega veš, da tudi jaz zamujam in … in nikoli te ne bi pustil na cedilu, res te ne bi." Bila je edina, za katero je bil resnično pripravljen storiti marsikaj, in nenavadno se mu je zdelo, da se tega še vedno ni povsem dobro zavedala. "Dobro sem, ja, občutno bolje kot prejšnji teden," ji je prikril tisto neprijetno srečanje z Elliot, ki prav dolgo verjetno ne bo ostalo več skrivnostno.

Na telesu se ji je poznalo, da je nervozna. Za človeka v njegovi bližini to seveda ni bilo nič nenavadnega, toda vedel je, da gre v njenem primeru za nekaj popolnoma tretjega. Navajena je bila njegovih izbruhov, večkrat jih je celo pomagala omiliti, zato je verjel, da živčnost ne izhaja iz dejstva, da so se njegove okončine še vedno oklepale njenih. "Ustreli, saj veš, da me lahko vprašaš karkoli."

tag: ollie,   

» lepo, me veseli, da je vse v ustaljenih tirih, « mu je zagotovila in se nasmehnila. nekaj časa je tiho opazovala njegov pomirjujoč obraz, ki ni kazal nikakršnih znakov sindroma kot običajno. očitno so zdravila vendarle prijela, ali pa je bil zadet, kar je seveda ni niti najmanj motilo. nekaj časa se je z očmi zadržala na njegovih očeh, potem pa drsela proti ustnicam in nekoliko krivem nosu. lep je bil. in njegovo telo veliko bolj sproščeno kot njeno. nervozno se je zahihitala in se prestopila. njegova roka na njenem hrbtu jo je občutno pomirjala, saj je globoko zajela sapo, potem pa se ponovno široko nasmehnila in dejala: » bliža se valentinov ples, pa sem mislila, če boš šel… « je zamomljala in s pogledom begala stran od njega » .. z mano? « je nazadnje še dodala in pogoltnila debel cmok sline. bila je tako naivna! vsekakor je imel druge načrte in ni imel časa zanjo, ona pa je bila po tiho tako prepričana, da bo storil vse zanjo in seveda šel z njo kot njen spremljevalec. » oprosti, zagotovo imaš druge načrte, ali pa ti sploh ni do tega, « je momljala. želela si je, da bi jo prekinil, jo poljubil in zadovoljil njene potrebe. on je to znal. vedel je kaj potrebuje, ona pa si tega ni upala.

"Kot je sploh lahko, v mojem življenju, ja," se je pošalil nazaj, nenazadnje pa je vse skupaj precej držalo. Navadno so ga vsak dan (včasih celo večkrat dnevno) pestili tiki, tokrat pa se je že par dni skušal zbrati po tistem prkeleto intenzivnem izpred par dni. Mogoče je v življenju preprosto potreboval nekoliko več rutine, in Ronja … Ronja je pomenila točno to. Veliko premalo časa sta preživela skupaj in morda je bilo tudi to deloma krivo za njegovo zmedenost in … in vsekakor se je sedaj vse skupaj zdelo lažje.

Ko ga je tako simpatično, s kančkom nervoze in veliko dvoma vprašala, če bi šel z njo, mu seveda niti na pamet ni padlo, da bi rekel ne. Pravzaprav je nekaj časa celo razmišljal, da bi jo povabil sam, ampak glede na to, da je šlo za Sadie H. ball, je seveda moral dati prednost dekletom; pravila so nenazadnje pač bila pravila. "Kakšni načrti? Nimam drugih planov, lahko grem. Mislim, z veseljem grem, zakaj pa ne. Se mi zdi, da mi bo vse skupaj dobro delo, poleg tega te pogrešam in, lepo bo znova preživeti nekaj časa s tabo. Čeprav … ples, joj, nisem ravno najbolje obdarjen z ritmom," se je zagnal v razlago, resno in prepričljivo.

tag: ollie,   

ob njegovih besedah se je le nerodno prestopila in glavo umaknila vstran. pogrešal jo je. in v tem trenutku je ona pogrešala njega in želela si je, da ne bi vstala zgolj na prijateljskem odnosu, pač pa bi on naredil korak dlje. vseeno ne predaleč. ni si želela resne zveze, za katero tako ali ni bila sploh pripravljena, pač pa je želela zgolj nekaj moške topline in ljubezni. » torej si me pogrešal? « se je še enkrat pozanimala in ni mogla skriti širokega nasmeška na obrazu. ni bila prepričana kaj bi se moralo zgoditi sedaj, je pa zato stopila korak bližje in navdušeno dejala: » torej si za? pelješ me ven na valentinovo? vse je domenjeno!? « je skorajda kričala in pričela kot navdušen otrok skakati okolji njega. oh prekleto, vse se ji je zdelo tako zelo nenormalno zakon. čutila je lahko kakor močno ji je bilo srce in kako je njena nestrpnost in nervoza pojenjala. z rokami se je ovila okoli njegovega vratu, tako, da sta si bila že nevarno blizu, potem pa se je nenadoma glasno zahihitala in ga poljubila na lice. dišal je po tistem značilnem moškem vonju, ki je bil precej prijeten. » ne veš kako zelo si mi polepšal dan, ollie! « je zamomljala in roke še vedno oklepala okoli njega. » hvala ti, « je zašepetala.

Ni vedel zakaj jo je vse tako zelo presenečalo. Če je bil njegov spomin še vedno nedotaknjen, ji je podobno povedal že velikokrat, prav tako ne bi z lahkoto rekel, da mu Ronja ni pomenila ničesar. V njegovem življenju je igrala pomembno vlogo in ko je o tem razmišljal sedaj …si dejansko ni predstavljal preostanka brez nje. Na nek način. Seveda ni bil prepričan, če bi lahko delovala še kako drugače kot prijatelja, toda zaenkrat je bilo to dovolj, in … in dva prijatelja na valentinovem plesu, vse to ni smelo biti pretirano nenavadno. Verjetno.

"Ja. In ja. In ja, očitno te peljem na ples, kako zelo kičasto, kdo bi si mislil, da bom prav jaz počel kaj takšnega, huh?" Dejansko res ni bil dober plesalec, toda za človeka, ki mu je bil ljub, je bil pripravljen storiti marsikaj. Tudi potrpeti nekaj čudnih pogledov in valček ali dva (oziroma karkoli se je na tovrstnih zadevah plesalo). Zaradi svojega običajnega stanja jih ni obiskal veliko, prav tako bi moral to verjetno omeniti tudi njej, ampak zaenkrat naj ostane pri tem. Pri nasmešku na njenem obrazu in zadovoljstvu, da ga je vendarle uspela zvabiti na dogodek. "Ampak saj veš, nisem najboljši plesalec in …verjetno te bo nazadnje kar malo sram, da si me sploh zvlekla tja, ampak se bom potrudil. Verjetno bom prvič v življenju pravočasno stal pred tvojimi vrati, limuzine ne pričakuj, rože pa si že lahko privoščim," se je zarežal in pokazal vrsto belih zob, potem pa razmršil njene svetle lase, še preden jo je ponovno potegnil bliže k sebi.

tag: ollie,   

pomirjal jo je občutek, da ni bila več sama, pač pa se bo plesa udeležila z nekom, ki mu je lahko popolnoma zaupala in ga je imela rada. vedela je, da je bil ollie daleč od popolnega moškega in da njegovo zdravstveno stanje ni bilo najboljše, pa vseeno se ga je na nek način oklepala in skrbela za to, da sta bila oba boljša človeka. dobro, joint gor in joint dol, to so bila zgolj tista pomirjevalna sredstva, ki so vplivala na to, da so bili njegovi tiki blažji, njej pa so polepšali večer. je bilo pa zato toliko bolj všečno, ker je točno vedela skozi kaj je moral iti. ponavljanje besed ji tako ni bilo več tuje in tudi nenavadni gibi, ki jih je včasih napravil, je niso več spravili iz tira. bil je njen in ona je bila njegova. prijateljica, seveda. » klišejsko, saj vem. ampak boš videl, da ti ne bo žal! « mu je obljubila, potem pa ga zagrabila za roko in povlekla na klopco in se zahihitala. » noge te bodo bolele od plesa, tako se bova zvijala! plus ne skrbi, jaz nisem ne vem kako dobra plesalka, tako, da se ti ne bo treba blazno truditi okoli mene. nekaj pijačk, pa bova oba blestela na odru, « je zagotavljala, na njenem obrazu pa je sijal širok nasmešek. bila sta si veliko bližje kot ponavadi, zato se ni bala preplesti svojih prstov z njegovimi in z očmi je iskala oporo v njegovem pogledu. » marjetice bodo povsem v redu, « glede na to, da vrtnic ni pretirano marala. glavo je naslonila na njegovo ramo, noge pa zleknila čezenj in se tiho nasmehnila.

"Ja, ja, sem prepričan," je navrgel, čeprav seveda ni bilo popolnoma res. Rad se je izogibal gneči in čisto iskreno, štirinajsti februar je bil v njegovem življenju le še en izmed tristo štiriinšestdeset drugih dni, ki jih najraje preživel sam. V skrajni sili še z enim ali dvema prijateljema ob boku, ostalo pa je zanj predstavljalo eno samo tveganje, da panično izbruhne. Toda marsikaj je bil pripravljen storiti zanjo, tudi skočiti po šopek rož, ki jih je zdaj verjetno res pričakovala. "Zate ne vem, ampak jaz in ples … dva popolnoma tuja si pojma. Saj veš kakšen sem, Ronja, z mano ni vedno vse tako kot bi moralo biti, bova videla," jo je moral opomniti s čim je pravzaprav imela opravka in zares žal mu je bilo, ko je uvidel, da ji - za razliko od njega - ples vendarle nekaj pomeni.

"Kakorkoli že, hvala ti, ko boš končala z mano, bom verjetno vsaj dostojno socializiran." Na njegov obraz je ob tem seveda šinil nasmeh. In ne glede na besede polne sarkazma, je nekje globoko v sebi vendarle moral upati, da enkrat … nekoč, ne bo izgubila interesa, da bo v njem vedno videla človeka, vrednega njene bližine in podpore. "Greš z mano? Nazaj moram, polna hiša, saj veš." Ni odgovorila, le sledila je, po par deset korakih pa je v žepu, kamor je zaradi hladu skril roki, začutil njeno. Potrebovala ga je. Ne tako zelo, kot on njo, pa vendar.

- fin