tag, madison the bitch!



Bil je malce pozen, res pa je bilo, da se za to na sestankih zasebne narave, kot je bil ta, sploh ni sekiral. Tudi letos so na Withmoru sklenili, da je dobra ideja, če kreativne pisce poparčkajo z igralci in jim skozi oba semestra tako na nekoliko 'bolj sproščen način' naložijo šolsko delo. Prvi semester lani je dobil za svoj par sošolko Lano, ki je bila izredno simpatična punca, na žalost pa je v tandemu takrat sam opravljal vse delo. Drugi semester je dobil za svoj par leto mlajšega Walda, ki je bil, za razliko od Lane, poslan od boga. prav ničesar dodatnega mu ni nalagal in bil je izredno prijeten dečko. Samo upal je, da mu ne bo tudi tokrat dodeljena nova verzija Lane, ker bi lahko v trenutku odkorakal iz prostora in se poslovil od opravljenega letnika; ni bil tip človeka, ki bi delal tujo domačo nalogo, če v tem ni bilo nobenega profita zanj. Lani se je naučil na težek način, tokrat ne bo tako neumen. V levi je zdaj nosil dve kavi na kartonastem podstavku, ki ju je kupil v jedilnici; bil je določen, da se bo tokrat dobro razumel s partnerjem ali partnerico, da bo to odličen začetek šolskega leta, takšen, ki ga nikoli ne bo pozabil. Z desnico je odrinil vrata manjše gledališke dvorane, kjer je imel s partnerjem polurno rezervacijo za prvi pogovor in morebitne improvizacijske vaje. Nikjer nikogar. Upočasnil je korak, dokler se ni navsezadnje popolnoma ustavil. Zakaj pri vragu je potemtakem hitel? Po nekaj trenutkih se je odpravil do sedežev v prvi vrsti in nanje odložil karton s kavama; eno je potegnil iz varnega zavetja, jo prislonil k ustnicam, naredil dva požirka, med tem ko se je pričel počasi sprehajati po prostoru. Pogrešal je ta mini odrček, to mini dvoranico. Dobre spomine je imel nanjo. Nato so se vrata za njegovim hrbtom odprla in obrnil se je; v trenutku je debelo izbuljil oči, temu pa je sledilo takojšnje odkimavanje. »O, ne, ne, ne,« je se je v samoironiji na glas zarežal, še preden bi uspela rjavolaska spregovoriti. Prejšnje leto sta se izredno spretno izogibala drug drugega; dobro je vedel, da je tukaj, in vendar jo je lani videl morda dvakrat, govorila nista nikoli. »Zelo smešno, zelo dobro, ampak ne,« je še naprej odkimaval, na njegovem izrazu pa se je mešal tisti izredno ironičen nasmešek s sledjo iskrenega gnusa, ki jo je čutil do tega dekleta.

tag, madison the bitch!



njen nadležni glasek je bil dovolj, da bi se mu lahko možgani razklali na pol. ta mala prasička ga je stala leta njegovega življenja, ta nora krava je poskrbela za skorajšnje uničenje njegove profesionalne kariere. Ta nemarna kuzla ga je pustila praznih rok na dan izpita, ko bi moral po vseh pravilih izpeljati predstavo, monodramo, izraz študijskega leta. On pa, če seveda ni hotel večmilijonske tožbe na plečih, ni imel ničesar, kar bi jim lahko pokazal. Ker se je kraljica Conell odločila, da mu zagreni življenje. To se je zgodilo med njima – in naj je ona trdila kakorkoli drugače, je sam predobro poznal resnico. Da je bila razvajena, zagrižena kurba, ki je uničila človeku življenje, če ni dobila tega, kar si je želela. Za nameček – za jebeni nameček – je bila zdaj tudi dekle njegovega nekdanjega najboljšega prijatelja, ki se je zadnje čase obnašal kot navadni kmet. Nič čudnega, če je pod roko vodil njo. Zdaj je bilo vse le toliko bolj živo, ker je imel pred očmi njo, to grdo čarovnico, to prikazen, ta spomin na to, kar je v življenju izgubil. Ni objokoval stran vrženega leta, ni žaloval za njim, je bil pa vsekakor jezen nanjo, ker mu ga je vzela. »Ne, sploh ne dvomim o tem, da bi z veseljem študijsko prihodnost pokvarila še komu,« ti gnila prasica. najraje bi jo.. najraje bi ji.. najraje.. bog, najraje bi ji zavil vrat in skakal po njenem truplu, kako prekleto mu je šla na živce. Njena prezenca je s seboj nosila nekakšno neprijetnost, kakor da bi nekaj naravnost smrdelo po hudobnem človeku. Po človeku s skritimi nameni, po človeku, ki ne premore kančka iskrenosti, prijaznosti, nesebičnosti. Po Madison. »Mislim, da bo edino fer, če se za nekaj, kar je neizvedljivo, domeniš ti,« je nemudoma odvrnil, kakor da bi hotel ta pogovor čimhitreje končati. Ni imel nikakršnega interesa po dvogovoru z nekom, ki se ga je spretno ogibal preteklo leto in na katerega je lahko povsem enostavno pozabil, ker je do nje premogel samo neprijetna čustva. In zdaj se je naslikala tukaj, prav takšna, kakršno jo je imel v spominu. »Navsezadnje lahko tvoji stari spet sežejo v žep.. in, če ne drugega, lahko zanj razširiš noge, pa bo stvar rešena.«

tag, madison the bitch!
jojojoj ta dva sta res beyond fun!



Če je pomislil na to, da jo je nekoč ljubkovalno klical Maddie in ji pritiskal poljubčke na nos, se mu je obrnil želodec. Prekleta krastača, po tem, kar mu je naredila, bi jo najraje ubil, če bi imel v sebi vsaj trohico nasilnega duha. Ki ga, na žalost, ni imel niti slučajno, in zaradi česar je preprosto dovolil, da mu je skorajda uničila študijsko prihodnost. Iskreno? Imel je prekleto srečo, da je ostal tukaj. Njegov oče ni bil premožen prasec, ki bi lahko njegovo šolanje plačal, kot so to počeli mnogi – vključno z njenimi – in približno centimeter je manjkal, da bi se znašel v rodnem Londonu, brez dokončanega faksa, brez bleščeče prihodnosti, ki mu je bila, če doštudira Withmore, zagotovljena. Vse samo zato, ker neka določena rjavolasa damica ni mogla iz svoje kože, čeprav bi morala vedeti, da takšen preprosto je. Da se ne bo spremenil zaradi nje, da se ljudi preprosto naveliča po nekem času in da prej ali slej potrebuje malo oddiha, če mora toliko časa preživeti z isto prekleto osebo. Privzdignil je obrvi in zmajal z glavo, na njegovem izrazu se je risal očiten odpor do nje in vsega, kar je njeno. »Sploh ne dvomim, zate bo to kakor satanov dar za njegovega najljubšega otroka. Morava tokrat podpisati pravno pogodbo, da ne boš zadnji dan preprosto odpičkarila?« Tudi on je lahko igral to igro. Ne zato, ker bi jo hotel ob sebi, prekleto preziral jo je, a hotel ji je dokazati, da je veliko sposobnejši od nje; da lahko to igro zmaga. Da jo bo igral in da se ne boji njenih klinčevih izpadov. Tokrat ne bo enako, hvala bogu; tokrat je prav tako lahko odkorakal on in pustil njo izviseti. Morda bi to moral storiti. Vsekakor si bo ob strani pripravil nekaj, če se bo slučajno ponovil njun scenarij iz preteklosti. »Ojej, oprosti, a sem te užalil?« Njegova dlan se je dramatično povzpela k njegovim ustnicam in jih v sarkastičnem pretvarjanju prekrila, nato jo je nemudoma znova pustil pasti ob telo. »Veš kaj, en kurac me briga, kaj si misliš o mojih komentarjih, glede na to, kakšno sranje si mi naredila, si zaslužiš vse več kot občasno žaljivko.« Tetovirano besedo 'kurba' na čelo, recimo. to bi ga zadovoljilo. »Zveza od samega hudiča,« je navidez neafektirano prikimal, niti za centimeter se ni odmaknil, ko je pristopila. Ne, nikakršnega vpliva ne bo imela nanj. Naj se igra s svojimi pizdarijami, on bo ostal popolnoma hladen. »Upam, da te veseli, da je tvoj ljubi in nadvse dragi zaljubljen v mojo punco. In da si s teboj samo krajša čas. Kot.. toliko drugih pred njim.« Rahlo se je nasmehnil, na njegovih ustnicah se je izrisalo pristno veselje; Madison namreč ni bila nič drugega kot preprosto krajšanje časa.

tag, madison the bitch!
right?!? they're like two completely uncivilized buttfaces



Zavil je z očmi, ko mu je znova navrgla njegove navade seksa z različnimi dekleti; o bog, bila je tako.. zvenela je kot pokvarjena plošča, ki ni nikdar zares prebolela dejstva, da jo je fant – katerega renome, mimogrede, je bil takrat že zdavnaj dobro znan po vsej univerzi – prevaral. O bog, morala je pozabiti, enkrat je morala iti mimo tega, mar ne? Glede na to, kakšno sranje mu je zakuhala lani, se je po drugi strani spraševal, zakaj je to sploh pričakoval. Bila je razvajena mala deklica, ki je s svojimi spletkarskimi sposobnostmi zasolila življenje vsakomur, ki ni upošteval sleherne njene želje. Bogatašev praviloma ni preziral; pri Madison pa bi zlahka naredil izjemo. »Lepo te prosim,« je zamrmral, ob čemer je od nejevere zmajal z glavo. »Verjemi ali ne, Thea je izredno dekle in pri njej mi še na pamet ne pade, da bi si privoščil aferice. Ti, po drugi strani, si preprosto preveč dolgočasna, da se te človek ne bi hitro naveličal.« Z lahkoto je trosil laži, ki so izzvenele kot resnica, menda se je za to lahko zahvalil svojim igralskim sposobnostim. Seveda je tu in tam z veseljem pomislil na konkretne afere, ki bi si jih lahko privoščil, a iz uvidevnosti do svetlolasega dekleta, iz neke vrste ljubezni, najbrž, ni svojih želja uresničil. Bosta že šla narazen, ko bo prišel čas za nove partnerje. Tačas se bosta imela fino. »Mhm, povedala si mi, jaz pa sem naivno verjel, da ne spadaš v deveti krog pekla.« Ne, zares si ni mislil, da bi utegnil biti kdo tako pristno zloben, tako maščevalen, tako prekleto sposoben, da bi mu storil kaj takega. Sploh ne Madison, ki je dotlej delovala kakor.. navadna punca. Bog, cel kup jih je dal skozi, pa ni bila prav nobena tako peklenska, kot je bila rjavolaska, ki je zdaj stala pred njim. Molčal je, ko ga je znova izzvala s Tylerjem; ni hotel prilivati olja na ogenj, če še ni vedela, kakšno je bilo stanje med Tyjem in njim, je bilo bolje, da ji ni govoril. Glede na to, da se trenutno nista kaj dosti pogovarjala, ker mu je temnolasec povsem zameril, je bilo jasno, da bo bolje, če tega ne pove Madison, ki bi verjetno ob novici eksplodirala od zadovoljstva. »Ja.. in?« Strogo je privzdignil obrvi. Novice so se po univerzi širile kot blisk in sovražil je poslušati o tem, kakšna kurba je Thea preprosto zato, ker se je rada družila z ljudmi. Četudi bi ga po nekem čudnem naključju varala, bi stvar enostavno uredila. Šla narazen, ostala skupaj, saj je bilo vseeno. Vsekakor ji ne bi uničil letnika, če je Madison pričakovala kaj takega. »Tvoj fant je, morda bi lahko ti poskrbela, da ne hodi naokrog po tujih sestrščinah?« Nedolžno je privzdignil pogled. »Povsem vseeno mi je, če nasedaš tem tračem ali ne, ampak,« je strogo odvrnil, »se ti morda ne zdi smešno, da me skušaš zbosti s tem, da mi govoriš, kako se tvoj ljubi fant vlači naokrog?«

sedela je za klavirjem, ter se že kar nekaj časa mučila z vsemi mogočimi notami, ki tisto noč nikakor niso želele sodelovati z njo. morda je bil tudi to razlog za njeno iz minute v minuto bolj opazno utrujenost, njene oči pa so se zapirale kakor da bi tudi slednje želele nagajati njeni preveliki zagnanosti k delu. oboževala je svoj študij, bila mu je izredno predana in dejstvo, da je želela naslednji projekt opraviti čimprej ni bilo nič posebnega za auroro. z prsti je nežno švignila skozi tipke klavirja, in zopet zaigrala prav isto melodijo, kot nekaj več kot petdesetkrat poprej. njen glas je zazvenel v spremstvu melodije, in za nekaj trenutkov je vse okoli nje izginilo; bila je le ona, klavir in besedilo, za katerega je upala, da se bo usedlo v srca vseh, ki jim je to skladbo imela namen predstaviti. na vrhu liste je bila rain; ta dobrovoljna in nič kaj slabega hoteča deklica, ki je pred nekaj dnevi auroro nepopisno zmedla, je nekaj ur po tistem postala oseba, s katero je aurora preživela največ časa na otoku. kar je bilo neprijetno prijetno zanimivo, če je to sploh mogoče, seveda. ponavadi se ni ravno znašla v družbi neznanih ljudi. zaradi česar je tudi izjemno pogrešala svojo družino; svojega očeta.

njeni prsti so se na sredini skladbe ustavili, dekle je zopet odprlo svoje oči, dovolj da je lahko ugledalo žarke sončnega vzhoda. pa je zopet potegnila njen projekt skozi cel večer. z kotičkom pogleda je naposled ušla na svoje roke, polne manjših odrgninic in žuljev svojega svinčnika, ki je sedaj slonel na polici nad klavirskimi tipkami. z roko je oprijela mobilni telefon, in svoji družini napisala krajše sporočilce o tem, kako zelo pogreša islandijo. pogrešala je sneg. domotožje, ha? morda bi bil že skrajni čas, da se odpravi nazaj proti svoji sobi - ampak, še zmeraj ni končala s svojim delom in to jo je gnalo v skrajnost, večjo, kot bi je bili sposobni katerikoli drugi ljudje. bila je tako zelo zatopljena v svoje delo in naposled tudi mobilno sporočilo svojega očeta, ki ji je kot da bi bedel ob telefonu odpisal v skoraj isti minuti, da ni opazila postave, ki je že nekaj trenutkov stala skoraj poleg nje. ko je z očmi končno pogledala navzgor z nekakšno čudno tesnobo v svojem prsnem košu, pa jo je skoraj odneslo s stola „jezus, si me prestrašil!” je nekoliko nevljudno vzkliknila prvih nekaj besed proti moški postavi. da, prav res jo je pošteno zbudil.