for indigo  

she was caught in a graceful mix of movements, isolated from the outside world, building her own with every step. assemblé. chassé forwards, ending in arabesque. pas de bourrée dessus-dessus. pirouette en dedans. balancé. double frappé. her used up pointes were knocking at the woodblock floor furiously while her slim body arched and turned and spun like a leaf in the wind. it was nothing special, just a simple choreography she made up a few years ago, but there was something so… pure about it. usually she’d pick wildness over innocence, but it felt more than great – relaxating, almost - to find a child somewhere in the depths of her bruised mind once in a while. made her look less rigid, or so she thought.

after repeating white (as aubrey named it) a few times, she tiptoed good two meters over to the long barre in a corner of the gym, attached there especially for students of ballet and similar dances. it was tactile and supple to the touch, shining softly in late afternoon sun peeking through the row of blurry windows just below the roof, so inviting. she let out a content sigh, stroked lacquered surface gently and then leaning onto it, stretching her leg muscles. it hurt a little, like it always did, but it was a pleasant kind of pain – the one for which you know how much benefits your body and therefore accept it. then she arched her upper body forwards and started to slowly bend back, letting go of the barre at one point, finding herself on the floor in a perfect half circle. she would’ve probably stayed this way a few minutes, only crumbling down at the sight of very familiar figure with bushy light brown hair. ”well,” she spoke, ”i guess it would’ve been strange if you hadn’t show up all day, but did you really have to remember me while i’m practicing? you could at least, you know, wait.”  she made sure it was clear to indigo how much she pissed her off, massaging her ankles absent-mindedly while she was talking.

[ aubrey,  ]

the pair of two eyes was staring at the mirror and observing the image of perfect skinny body. her lips were carmine red color and lipstick must have cost her a fortune. she wasn't just any girl, her name was indigo, daughter of millionaire who owned most of the hotels in east america. and it wasn't the first time that she got all she wanted. being on andros island was probably every girls wish, just as much as every living creature wanted to become a millionare before he died. there were many nicknames for this blond beauty and she exactly knew how powerful and famous she was. anyway, it was friday morning around eleven o'clock, when she finally got up of a bed and dressed herself. she must have spent an hour for her makeup because she started her breakfast at afternoon. as always she missed her psychology lectures and slept through them. she had plenty of time, but nothing to do and her energy was at the peak. she went through the phone contacts and stopped at aubrey name. all she could remember was quiet brunett girl she met years ago. she wouldn't say they were best friends but she knew her well enough to know where was she at the moment. and since she was bored and had nothing to do, she decided to see her.

ballet studio was only few minutes away from kappa xi alpha house where she was staying at the moment and she couldn't deny loving this enormous house. she stoped for a few second and stepped through the main entrance with a ballet studio sign. she could hear a music comming from small room at the end of corridor. she was slowly moving to the back and opened heavy doors. her look stoped at pretty girl waring some sport clothes. she was concentrated on music and she didn't even noticed her comming to the room. when she finally stoped dancing and the music has stoped she began to speak. her voice was nervous and faint. » are you angry on me, babe? « she asked her while she was smilling. » anyway, this dance..« she signaled with her hands » was really beautiful. i didn't knew you were so good at it,« she spoke. of course that was a lie, only that she had no excuse for comming into the studi. » but you could at least listen to something a little bit lively you know? this ballet music.. well, it's tedious and tiring, « she said.

njena predavanja za ta dan so se končala in v družbi rdečelaske, ki je bila njena laboratorijska partnerka, se je odpravila iz stavbe. do zdaj se je na caroline že navadila, ker sta si bili podobni in zato je bila v njeni družbi vsekakor dovolj sproščena. poleg tega je z njo lahko govorila o stvareh, ki so navadne ljudi dolgočasile in hazel je to vsekakor cenila. obstali sta ob poslopju telovadnice, ker se je caroline nameravala udeležiti nekega plesnega tečaja ali nekaj podobnega, medtem ko hazel ni imela načrtov, ampak ni hotela oditi na sredi pogovora. ampak nato se je med njima nenadoma pojavila svetlolaska, ki jo je hazel poznala zgolj na videz. »um, prav?« je dejala, ko jo je prosila za nekaj minut njenega časa. namenila je opravičujoč nasmešek caroline in se na hitro poslovila od nje, potem pa je s pogledom neprepričano ošinila dorotheo. bila je članica druge sestrščine; pravzaprav glavna članica. poleg tega je bila tudi najboljša prijateljica od zoey. hazel je z njo govorila nekajkrat, predvsem zaradi formalnosti in vljudnosti; nikoli se ji ni zdela kot tip človeka, s katerim bi se lahko družila, poleg tega pa jo je po svojem tudi malo strašila. ampak zdaj je bila tukaj; vanjo je upirala nestrpen pogled in hazel ji je namenila bled nasmešek v poskusu vljudne prijaznosti. »si v redu, dorothea?« je dejala in potisnila pramen rjavih las nazaj.

tag: ean
wearing
note: let's get started

lucii se je zahotelo plesati balet. pogrešala ga je. seveda je pogrešala tudi ritmično gimnastiko, a danes je bila pri volji za balet. oblekla je srajco in hlače, spodaj pa dres ter si spela lase. srčno je upala, da v telovadnici ne bo nikogar, saj bi v tem primeru izginila v nekaj sekundah. preoblekla se je ter se začela ogrevati. raztezanje, stegovanje prstov etc... potem pa se je odpravila k drogu, še prej pa na telefonu nastavila playlist klasične glasbe, ki jo je ponavadi uporabljala. začela je s pliéji. dva navadna, grand plié, tretji port de bra. ponoviš v drugi in peti poziciji, potem pa relevé, roke v tretjo pozicijo. seliš se na jetéje, grand batmane, fondi.... v bistvu je ponavljala vse, kar je vedela. na koncu je bila že precej izmučena, a to je ni ustavilo pred delanjem nekaj špag, potem pa še arabesque in pa piruet. odplesala je še manjšo koreografijo izpred treh let, ki jo je naravnost oboževala. bila je tako mila, graciozna, izgledala pa je izjemno preprosto in kot da ne zahteva skoraj nič dela. lucia je seveda vedela, da mora izgledati tako, pa tudi da jo je v resnici prekleto težko izvesti. vsi ti ti skoki, obrati, dvigi nog, spusti, bilo je naporno. ljudje balet na splošno podcenjujejo, ker se vse balerine trudijo plesati tako, kot da ne zahteva nič napora. lucia je v tem uživala. ustvarjala je neko iluzijo in enkrat ona ni bila žrtev. na svojo veliko žalost ni imela copatov en pointe, ker jih je morala zapustiti na švedskem. morala jih bo nabaviti, a ni imela pojma kje, če je bila na androsu. mogoče bi morala vprašati profesorico/profesorja baleta. je razmišljala, medtem ko je hodila proti garderobam. preoblekla se je ter hotela ven, ko se na enkrat vrata ne bodo odprla. lucia, ostani mirna. verjetno je le zaskočila ključavnica si je prigovarjala in stresala kljuko. garderobe so bile spodaj zazidane, visoke kake tri metre, potem pa je bilo prosto. a čeprav je stol lucio dvignil za kakšnih 40 centimetrov, ji je še vedno manjkal več kot meter do roba, in ni ga mogla doseči. iz obupa je začela vpiti na pomoč in tokrat za spremembo upala, da je kdo v bližini. začela jo je grabiti, panika. saj ni želela ostati v garderobi. še glasneje je vpila ter panično stresala kljuko.

Tuš, ki se je v osvežujočih curkih izlival  na njegovo telo kot kakšen slap, je prijetno ohladil njegovo razgreto in potno telo. Kotički ustnic so mu kar samodejno zlezli v nasmešek, ko je pomislil na dobro izkoriščeno prosto uro pred predavanji, ki jo je zapravil v telovadnici. Ni se mu sanjalo, da je košarko tako pogrešal – niti se ni spomnil, kdaj jo je nazadnje igral, a vsekakor je bil vesel povabila prijateljev,  da je z njimi odigral eno igro. Medtem ko si je sam vzel čas za tuš, so ti že odhiteli na predavanja in ostale obveznosti in v garderobah je ostal popolnoma sam. Tišina, ki je nenadoma preplavila sicer dokaj utesnjen prostor, mu je za spremembo celo ugajala – bila je dokaj zgodnja jutranja ura, tik preden so se mu začela predavanja in dosti študentov je ob tem času že pridno sedelo v predavalnicah, spet drugi pa so si čez glavo vlekli odeje in skušali odgnati mačka po prekrokani noči. Verjetno bi bil tudi sam izmed teh, če bi se sinoči pustil prepričati kolegom, da se udeleži neke zabave. Seveda ni šel – imel je dela čez glavo, učne snovi pa je bilo toliko, da ga je bolela glava že samo, če je pomislil nanjo.

Vzdihnil je, se z lahnim gibom dotaknil pipe, da je prenehala teči voda in vzel čisto belo brisačo, v katero je ovil svoje telo. Obrisal se je,  se počasi oblekel in ko je stopil iz tuš kabine, so njegove oči kot ponavadi zašle proti ogledalu, ki je viselo točno pred njim. Ujel je svoj odsev in se nasmehnil – vsaj enkrat za spremembo ni deloval kot zombi, z vsemi tistimi temnimi podočnjaki, ki so bili posledica guljenja knjig ali zabavanja dolgo v noč. Njegova lica so žarela, globoko dihanje se je umirilo. Njegovi lasje, še vedno nekoliko vlažni, so mu strčali vsepovprek in še bolj jih je razmršil, ko je z odprto dlanjo segel mednje. Potem je pograbil svojo športno torbo in ravno je hotel zaviti proti izhodu, ko je zaslišal nekakšne čudne pridušene zvoke – zdelo se je, kot da nekdo kliče na pomoč. Brez pomisleka je stekel v smeri, kjer je prihajal glas in zašel v ženske garderobe. »Hej,« se je oglasil, njegove oči so v trenutku nalepile na kljuko, ki jo je nekdo nemirno stresal, potem pa z očmi potoval prek celotne kabine. Približal se je in s pestjo  potrkal na vrata kabine, sprva tišje in nato močneje, ko je nenadoma vse utihnilo. »Hej,« je rekel glasneje, »je vse v redu?«


tagged: lucia
words: 416
notes: sorry i'm late!

tag: ean
wearing
note:  it's ok, and my post sucks :/

lucia se je malce umirila, ko je zaslišala korake. ko je nekdo prvič udaril po vratih se je zdrznila, po močnejšem udarcu pa skočila od vrat in se stisnila v kot. to ji je bilo vse preveč znano. zaprla je oči ter objela svoja kolena. zaslišala je moški glas no super, le tega mi je še manjkalo je pomislila. zbrala je vso svojo moč ter pogum in tiho odgovorila. "seveda, ne. zakaj bi pa vpila" je zamrmrala. čez približno minuto je ugotovila, da je fant ni mogel slišati. rahlo se je odkašljala ter malce glasneje povedala podoben stavek, le da brez sarkazma. "uspelo se mi je zakleniti v garderobo oziroma je nekako zaskočila ključavnica." počutila se je neumno. "v glavnem, ne morem ven." je povzela. bilo jo je sram. do sedaj je vedno prej preverila ključavnico, danes pa je to pozabila. kar pripravljati se začni na šale o neumnih blondinkah je črnogledo pomislila. bila je navajena, da, če se ji je kaj zgodilo, da so se ji smejali in ne pomagali. potem pa se reši, kakor se veš in znaš. "vse sem že poskusila" je skoraj obupano povedala. to je bila ena izmed redkih situacij, za katero ni imela rešitve. če bi sedaj odšel, ni imela blage veze, kako bi se rešila. "um..." je previdno začela, ne preveč trdno prepričana v to, da ji bo želel pomagati. "bi mi prosim pomagal?" je tiho vprašala. ni želela pomoči. ni hotela izpasti šibka. a jo je potrebovala. vzelo bi ji veliko več časa, če bi se poskušala sama rešiti ali pa ji sploh ne bi uspelo. oseba pred vrati je bila njena rešilna bilka. začele so jo boleti noge, zato se je odmaknila od vrat ter sedla na stol, ki ji tako ali tako ni nič koristil. "torej, kakšne ideje?" je vprašala s šibkim nasmehom. kakšna idiotska situacija. če bi le malce bolj razmišljala, vzelo bi ji sekundo njenega časa. ampak ne. hitela je ter zaslužila si je takšno hm... saj niti ni nesreča, bolj neprijetnost. sebi krade čas, sedaj pa še fantu, ki ji je priskočil na pomoč. na srečo ni imela predavanj še lep čas.