ni bil njegov dan. v bistvu ni bil zadnje čase nikoli njegov dan. znašel se je v nekem čudnem primežu svojih lastnih čustev. včasih je bil lahko tako lepo brezčuten in svet je bil prekleto enostaven. skorajda čudovit, na nek čuden način. in potem so se njegovi kurčevi nevroni odločili prebuditi. bilo je grozno. nenadoma je čutil. že zven te besede je bil čuden. s tem se ni znal spopasti. ni prenesel, da so ljudje nenadoma našli pot do njegovih misli. ni prenesel, da se je v njegovi glavi nahajal kdorkoli drug kot on sam ali tema, tista preprosta črnina, ki ga je tako lepo obdajala ta leta. in tako se je odpravil na edini kraj, kjer bo lahko popolnoma sam. prepričan je bil, da bo tam lahko izbil ta absurd iz svoje glave.

stari teater je bilo njegovo varno zatočišče še iz prvega letnika. včasih ga je oboževal, ker si je z užitkom predstavljal polne tribune, danes ga je oboževal zaradi bede in praznine. tam je lahko slišal svoje lastne misli. ko je vstopil v staro, skorajda podrto zgradbo, se je njegov korak upočasnil, iz žepa je potegnil škatlico cigaret. prižgal je, užival ob tistem omamnem občutku, ko je dim polnil njegova pljuča. nasmeh se je prikradel na njegove ustnice, ko se je sprehajal po starih hodnikih, ki so morali biti nekdaj presneto imenitni, domač občutek je zaobšel njegovo telo. njegovi glasni koraki so zapolnili tišino, z nenavadnim zadovoljstvom je odpahnil stara vrata, ki so vodila na najvišji balkon. zagledal jo je nemudoma, ognjene valove njenih las je bilo nemogoče spregledati. nekaj sekund je opazoval drobceno podobo sredi odra, s komolci se je uprl ob prašno ograjico. četudi ji je sam predstavil čarobnost teatra… ni imela pravice biti tam. nikakor. »uživaš?« se je naposled le oglasil, dovolj glasno, da je njegov glas zadonel skozi dvorano. hladno, ostro, skorajda jezno.

Sedela je na eni izmed lesenih vrst balkona, v njenem naročju knjiga, v desni roki obvezna cigareta. Teater je odkrila že dolgo nazaj, a sem ni nikdar zahajala – z izjemo tistih nekaj večerov, ko se je z zdaj že davno izginulim prijateljem zakajala v višave nebes ob poletnih večerih. Zdaj je bil ta prostor veliko bolj hladen, veliko bolj mrtev – ne pretirano presenetljivo tudi veliko boljši za njene osamljene dni. Bila je povsem v svojem svetu, strani so hitro drsele pod njenimi prsti, bila je na dobri polovici debele bukve, za katero je verjela, da ji nikoli v življenju ne bo vzbudila zanimanja. Pa se je očitno zmotila. Pokajeno cigareto je odsotno pritisnila ob leseno desko in jo s tem ugasila ob kupčku prejšnjih, kot pridna verižna kadilka je segla po novi, ne da bi pogled odvrnila od vrstic. Takrat je prvič zaslišala korake in se komaj opazno namrdnila. Po tej stari stavbi je odmevalo kot za stavo – slišati je bilo mogoče korake na kateremkoli koncu. In prav zares ni bila pri volji za družbo, bog, nikakor.

Prižgala je novo cigareto, dim je preplavil njena pljuča, nato ga je izpustila predse. In takrat so se vrata nedaleč stran odprla, tudi to je jasno slišala; a trmasto vztrajala pri poskusu, da ji koncentracija ne bi upadla. Vedela je, da so ljudje že po samem videzu sklepali, da je tip osebe, s katero se preprosto ni zajebavati, in predvidevala je, da bo kdorkoli je že udiral v njeno zasebno sfero, to kmalu ugotovil in preprosto odjebal v svoj svet, njo pa prepustil njenemu. Tokrat se je, očitno, motila.

Glas je prepoznala in v trenutku se je njen hrbet vzravnal, čutila je lahko, kako se je napelo njeno celotno telo. Dvignila je pogled, iz oči v oči se je srečala z njegovim in ga tisočkrat preklela, še preden je utegnila spregovoriti. »Se hecaš, ne?« V njej je povzročil val emocij, a tista prva, osnovna, je bila najbolj močna: jeza. Tolikšne jeze ni premogla do mnogih, Kael pa se je spretno znašel na seznamu najbolj osovraženih posameznikov, kmalu pot njeno krušno matero. »Odjebi, Vella,« je zamomljala, preden je pogled znova trmasto spustila proti svoji knjigi. Toliko tišine ji je namenil, ko ni naredila prav ničesar narobe, zdaj pa jo je s hladnim tonom oblajal, tista samcata beseda pa je izzvenela kot grda žaljivka. Kako si je sploh drznil.. kako si je drznil biti takšen do nje?

hladen nasmešek je počival na njegovih ustnicah, ko je opazoval njeno presenečenje, cigaretni dim se je lahkotno izgubljal pred njegovimi očmi. želel si je, da bi se izgubila tudi ona. sicer je nastal problem, ko se je poskusil domisliti razloga zakaj, ampak vseeno… ni je maral. izgubila je svoj prostor v njegovem svetu že nekaj časa nazaj. zakaj? spet problem, če bi iskali utemeljen razlog. zato, ker so svoje mesto v njegovem življenju preprosto izgubili vsi, tudi najboljši prijatelji. in tako je nekaj časa zgolj zrl vanjo, smeje je sprejel njene besede. naposled se je le počasi odrinil od ograjice, njegova hoja po stopnicah, ki so vodile do njenega balkona, je ponovno odmevala. »jaz se hecam?« je posmehljivo pihnil predse med hojo. »tole je moj kotiček, to veva oba.« znašel se je pred njeno ognjeno postavo, v enem samem elegantnem skoku, se je znašel poleg nje. stal je tik ob njej, poskrbel je, da je njegova šibka senca pokrila knjigo. z novim dimom je napolnil svoja pljuča, preden se je posmehljivo zarežal: »elliot joyce bere.« v njene roke ni sodilo nič drugega kot steklenica ter cigaret. »vedno sem mislil, da je tvoj študij samo šala. lepo, da znaš brati,« se je s ciničnim nasmeškom na ustnicah rahlo priklonil. znal je izzivati usodo. znal je izzivati njo, četudi brez pravega pomena in razloga. »ampak zdaj bi te pa res lepo prosil, da odneseš svojo rit drugam,« se je njegov glas v trenutku ohladil. pogorel cigaret je spustil na tla, poteptal ga je tik zraven nje. skorajda tako močno, kot je poteptal njuno prijateljstvo.

»o bog,« je jezno izpustila skozi zobe, ko je sklenil, da ne bo odjebal, kakor mu je naložila pred nekaj trenutki. Bil je preprosto tisti človek, tisti – najbrž – edini človek na svetu, s katerim se ni hotela prepirati, ker preprosto ni prenesla njegove bližine. Opominjal jo je na to, da je bila pohojena kot smet na ulici, da je bila zapuščena kot poškodovan pes, da si je dovolila do njega nekaj čutiti in narediti tisto usodno napako, ki jo je pričela preganjati vsakič, ko ga je videla. Ne, prav zares – bil je edina oseba, ki je preprosto ni prenesla, ker je vedela, koliko žalega ji lahko stori samo z besedami – kaj šele s svojimi prekleto izdajalskimi dejanji. Da, izdal jo je, izdal je njeno prijateljstvo in zaupanje in jo pustil izviseti. To je bil veliki Kael Vella, nič drugega kot ušiv kurac, ki ji je poškodoval ponos.

»Koliko si star? dve jebeni leti?« Torej si je lastil ta kotiček, to stavbo in monopol nad njo. Je mar res delovala kot lutka, ki bo odplesala točko, ki ji jo bo naročil? A poznal jo je še predobro, o bog, preprosto vedel je, da bo odšla, samo in zgolj zato, ker ga ni bila sposobna prenesti. Kako prekleto.. dober je bil. In kako neizmerno spretno je znal z besedami zarezati vanjo, preprosto zato, ker je vedela, da misli resno. Da govori to z enim samim namenom – da bi jo huje ranil. Ni mu imela namena pokazati, kakopak, da je bil njegov cilj že davno dosežen, in vendar je bolelo kot hudič. »Me veseli, da te to impresionira. Moja življenjska misija,« je v sarkazmu zavila z očmi in zaprla knjigo. Bo pač šla, temu dreku absolutno ne bo dovolila, da jo maltretira dalje.

Nato je vstala, s knjigo v eni roki, z drugo je držala svojo cigareto; bila sta enako visoka, stala sta si nevarno blizu in niti za trenutek ni odmaknila pogleda od njegovih oči, ker mu je hotela dati vedeti, da ni prav v nobenem pogledu šibkejša od njega. »Bi bil že skrajni čas, da potegneš svojo glavo iz svoje riti in se nehaš obnašati, kot da si kaj boljši od vseh nas. Veš, da nisi.« Vedela je za nesrečo. Takrat je bil kar velik bum, ljudje so govorili, in tisto sranje ga je spremenilo. V marsikaterem pogledu je bil samo zato šibkejši od nje – in ko je to v tistem trenutku ugotovila, se ji je na obraz prikradel nasmeh. Patetičen, to je bil. Patetičen.

bila je tako lahko tarča. boksarska vreča, v katero je lahko udarjal in udarjal. in vsak njegov udarec je bolel, vedel je, kam mora meriti. poznal jo je dovolj dobro, da je poznal vsako njeno bolečo točko. znal je pritiskati na najbolj boleče gumbe. in vse to zgolj za svojo sprostitev. da se sam ni počutil tako prekleto slabo. brez pravega razloga je sekal in udrihal po edini osebi, katero je poznal dovolj dobro, da jo je lahko tako zelo prizadel. potreboval jo je za svojo lastno potešitev. »oh, lepo,« se je njegov hladen smeh razširil prek prazne dvorane. »lepo, da mi rada ustrezaš. presenetljivo, da si končno našla svoje mesto.« mesto pod njim. ni bila na njegovem nivoju. ne več. »in če že govoriva o tebi pod mano. včasih te pogrešam veš,« je na njegovih ustnicah svetil presenetljivo nedolžen nasmešek. »vedno si bila moja najljubša za nategnit. lahko se še kdaj oglasiš,« si je drznil igrivo pomežikniti. morda je bil njegov glas ironičen in povsem nezaupljiv, vendar ni lagal. vedno je užival, ko jo je imel. na sebi, pod sabo, na mizi, v postelji, v omari, sredi ulice. bila sta tista popolna mešanica strasti in prijateljstva. včasih.

kratko se je zarežal, ko je vstala. revica je mislila, da sta si enakovredna. da ima njen pogled kakršenkoli učinek nanj. bila je že skorajda ljubka, ko se je tako trudila. kot majhna deklica, ki postopa naokoli v maminih prevelikih čevljih. nikoli ne bo dovolj dobra zanj. nikoli več. »mogoče nisem boljši od vseh,« je brezbrižno skomignil. »vendar sem boljši od tebe. boljši od nekoga tako nepomembnega in bednega.« ustnice so se za hip skrčile v kljubovalno gubo, z ene noge je prestopil na drugo. »boš rekla, da si zadovoljna s svojim življenjem? poglej se,« je posmehljivo prhnil predse. nadaljeval je še v isti sapi, ni se ustavil. tepel jo je s svojimi besedami. »vsak dan zadeta in pijana nateguješ cel kampus. vsi se ti smejijo. vsi.« in najglasneje se ji je smejal on.

Seveda jo je znal prizadeti. Vendar ni šlo za njegove besede. Šlo je za to, kar je čutila do njega, za tisto, česar ne bi priznala, tudi če bi iz njenega živega telesa trgali kožo, šlo je za tisto malo iskro, ki jo bo imela do njega.. najverjetneje za vedno. Četudi ga je zdaj sovražila in prezirala, je bilo nemogoče izpustiti tisti majhen košček nje, ki je do njega nekaj čutil. To, da je bil do nje tako hladnokrven, tako nizkoten, jo je žgalo tudi na točkah, kjer se je sicer ni bil sposoben dotakniti prav nihče drug. Samo on, samo jebeni Kael Vella. »Kako ostuden si,« je bilo vse, kar je bila zmožna z vso zbrano jezo zasikati proti njemu, ko se ji je tako ogabno ponudil. Kakor, da bi se ga še kdaj dotaknila. Imela je svojo integriteto, ki bi jo povsem negirala z eno in edino potezo: tako, da bi mu dala tisto edino, kar je bilo zdaj nedotakljivo zanj. Če je lahko tolkel po njenih čustvih, si vsaj njenega telesa več ni mogel prilastiti. Čeprav je na koncu koncev vedela, da bi si to do neke mere celo, kako ponižujoče zanjo, želela.

»Vella, a kdaj poslušaš, kakšne pizdarije letijo iz tvojih ust?« je povzdignila obrvi. nepomembnega in bednega? ona vsekakor ni bila tista, ki se je lovila v življenju. Ta kurac pred njo se je že dve leti jebal s taistimi izpiti, ta kurac pred njo si še kar ni opomogel, ker je nekomu – skupini nekih ljudi, najverjetneje, če se je štelo svojce – uničil življenje. Ta kurac pred njo ni bil sposoben stati na svojih nogah, ker samemu sebi ni bil sposoben odpustiti majhne pregrehe. Med tem si je sama odpuščala vse – v svojem svetu je bila ona zakonodajalka, ona je določala, kako kaj gre, ona si je dopuščala grehe, zaradi katerih bi jo karma morala že davno povoziti. In vendar – in vendar je iz njegovih ust zvenelo vse skupaj resnično. Kot da ima ta kurac pred njo prav, čeprav je v vsej svoji pristranski racionalnosti vedela, da niti slučajno nima. »In ti si boljši? Prav zares?« Namuznjeno je povzdignila obrvi, ker je toliko vedela – vedela je, da je, četudi je morda povsem zgubljena trapa, še vedno boljša od njega. Ker je zdržala težo življenja. »Deček, ki ga vsi pomilujejo? Revček, ki ne zna držati volana? Lepo te prosim, hendikepirana sem boljša od tebe.«

pa saj tudi sam ni povsem razumel, zakaj jo je pred leti odjebal. verjetno si tega ni zaslužila. verjetno. včasih sta se namreč razumela povsem v redu. celo več kot to – bila sta odlična. skupaj sta počela vsako najbolj neumno stvar, skupaj sta bila zadeta in pijana. in nekako jima je v vse to uspelo vmešati še seks. popoln seks brez kakršnekoli obveznosti. bila sta par zasnovana v peklu, popolna drug za drugega. vendar jima ni uspelo. po tisti prekleti nesreči se je moral zaščiti. pred svetom in pred samim seboj. in najbolj nevarna mu je bila najverjetneje prav ona. poznala ga je dobro, predobro. lahko bi ga uničila. kdaj in zakaj je postal tako paranoičen, ni povsem jasno. čez noč je začel videvati v vsaki stvari nevarnost. tudi v najboljši prijateljici. in tako sta se znašla v tej nevarni igri – kdo bo koga uničil prej. in sam ni bil niti slučajno pripravljen izgubiti. »takšen sem ti bil všeč,« je njegov hladen smeh ponovno zapolnil prazen prostor, ravnodušno je skomignil. »povej mi, elliot. sem resnično jaz ostuden? ti si tista, ki nateguje kurčevo mattilo,« je bil njegov glas ledeno hladen. slišal je govorice. in četudi se je sam odpovedal prijateljstvu z ognjeno rdečelasko, ji ni bil pripravljen odpustiti, da se je zapletla z jebenim aidenom. »dve največji riti na svetu… skupaj,« je zaključil s ciničnim nasmeškom na ustnicah, drznil si je celo nekajkrat ploskniti z rokami.

nikoli mu ni bila enakovredna. nikoli. ona je bila naivna deklica iz prvega letnika, on je bil zvezda univerze. morda sta bila vedno skupaj, v vsakem največjem dreku sta tičala skupaj kot rit in srajca. vendar sta bila vedno kael in elliot. nikoli elliot in kael. rdečelaska je bila že od vedno le slab privesek. »prav zares,« je prikimal s tistim svojim bedastim nasmeškom. seveda je bil boljši od nje. od nje in vsega njenega sranja. in vendar so ga njene besede hudičevo ranile. to je bila tista igra, ena navadna ruska ruleta besed. in prav zares bi se znalo zgoditi, da izgubita oba. »hendikepirana?« je privzdignil obrv, hladen nasmešek z njegovih ustnic je izginil. stopil je korak naprej ter uničil s tem pomen osebnega prostora. z dlanjo je oplazil njeno lice ter se ustavil na njeni bradi. na njeno kožo je pritisnil dovolj močno, da se mu ni smela izmakniti, počasi je njen obraz potisnil nekoliko više. »o tem bi lahko povprašal tvojega najdražjega brata, kajne?« je zasikal tiho in počasi. počasi so se njegove ustnice ponovno stisnile v hladen nasmešek, počakal je nekaj dolgih sekund, preden je ponovno udaril. »uživaš, ko te nateguje cel kampus in vendar si rekla njemu ne. nič čudnega, da ti je fant to zameril. zaslužila si. vse kar je storil… prav ti je.«

Še enkrat je močno zavila z očmi, malo zato, da bi pokazala, kako zelo odveč ji je bil ta umazan kurac, ki je stal pred njo, predvsem pa zato, ker se je s takšnimi ekstremnimi grimasami pomirila do te točke, da mu ni skočila v lase in mu iztrgala skalpa iz te njegove bebave glave. Potem se je nenadoma njen zaničujoč nasmešek spremenil v ravno črto, njena glava se je nagnila nekoliko nazaj, njeno čelo se je nagubalo. Za nekaj trenutkov je ostala brez besed, potem je izustila edino, kar ji je padlo na pamet: »kaj?« kaj? Kaj, kaj, kaaaaaj?! kako za vraga je prišel na kaj takega? dobro, ja, prespala je pri njem, a to, da bi naskočila tistega svetlolasega pridnega poba, ji ni padlo na pamet. kako nezaslišana misel! Kakor, da bi kdaj.. oh, fuj! Aiden je ni privlačil. Bil je.. nadležen prijazen fant, ki je zanjo slučajno nazadnje naredil nekaj dovolj lepega, da ji ni več šel tako jebeno na živce, kot ji je šel nekoč. To je bilo vse. »kaj, kurac, sploh govoriš?« je nato zmajala z glavo. »odpiraš usta in iz njih mečeš.. takšne pizdarije, da.. res zveniš mentalno zaostal.« odličen uvod v opis njegovega lika, mimogrede.

Potem ji je vrnil z nečim, za kar je verjetno predvideval, da jo bo vrglo iz tira. Ja, vedel je, ja, obžalovala je, da mu je povedala, ampak tega, kar se je zgodilo njenemu 'ljubemu' polbratu, ni niti slučajno obžalovala. »mojega najdražjega brata, ja. Dobra,« je prikimala z zaigranim nasmeškom, ker je bilo očitno, da bo tistole 'tragedijo' in predvsem tisto, kar se je zgodilo pred njo, izrabil za nizke udarce. Na kar je bila sicer pripravljena, kar pa ni pomenilo, da je ni prizadelo tisto, kar je kasneje sledilo. Za nekaj trenutkov ji je odvzelo sapo. Ker si fant pred njo še nikoli ni drznil iti tako daleč in ker je zapeklo prav v posebnem mestecu v njenem okamenelem srcu in jo prikrajšalo za sposobnost govora. Samo gledala ga je nekaj časa v absolutni nejeveri, nakar je preprosto rekla, kar ji je padlo na pamet. »Veš kaj, ti usran kurac? Preživela sem.. več svinjarij, kot si jih tvoj neizviren in artistično zaostal um zna zamisliti. In še vedno stojim in lepo živim dalje.« Globoko je zajela sapo, ker ni vedela točno, kako naj nadaljuje. »In ti.. no, samo poglej se. Ena napaka, pa je tvojega življenja konec. Nesposoben si na slehernem področju svoje bedne eksistence in da se sprostiš, se spravljaš nad edinega človeka, ki mu je – bilo – kdaj mar zate. Jebi se, ti in tvoja bedni napihnjeni problemčki. Kakšna neverjetna pička.«

»kaj, boš zanikala?« se je hladno zarežal, nejeverno je zmajal z glavo. zavedal se je, da govorice, ki so se širile po kampusu, nikakor niso bile zanesljiv vir informacij in tako jih je večino tudi preslišal. vendar ne te. ne kurčeve mattile in elliot skupaj. to je bilo preveč… čudno. čuden je bil tudi tisti občutek v njegovem želodcu, ko je slišal o novem swanstronskem parčku. izdaja. združili sta se dve osebi, ki sta mu včasih pomenili več kot vse ostalo. dejstvo, da je pred nekaj leti on sam izdal to prijateljstvo, v tem trenutku niti ni bilo pomembno. onadva sta izdala njega. in skupaj bi ga z lahkoto uničila. »vsi vemo, da daš vsakemu, ki pride mimo tebe. cel kampus ve, da si zastonj,« je dejal, s pogledom odločno centriranim v njene oči. kot, da ni bilo dovolj, da seka s svojimi besedami, je moral rezati še s svojim ledenim pogledom. »z mattilo sta popolna drug za drugega. oba tako prekleto zabita in patetična. povej, ali se prepirata, kdo bo večja rit v tej zvezi? dejal bi, da vama obema uspeva hudičevo dobro.«

seveda, da je vedel, da je stopil predaleč, ko je v pogovor vmešal njenega polbrata. ampak takšna so bila pač pravila te igre. udarci so morali biti čim bolj boleči, drug drugega sta morala spraviti na tla. klala sta drug drugega z besedami in nesramnimi opazkami, vendar krvi ni bilo. kajti na tisti stopnji sta bila oba veliko premalo človeka, da bi zares lahko krvavela. uničena sta bila, še preden se je boj zares začel. nista smela krvaveti. »preživela si,« je pokimal, njegov glas je bil miren in hladen. »ampak poglej se, kakšna si. okoli se vlačiš kot najbolj poceni kurba, tvojo pizdo je videl že cel kampus. vsak dan si zadeta ter pijana, vsak tvoj dan je le zamegljen oblak. sama si, popolnoma sama, ker je ljudem končno potegnilo, kakšen človek si. ničvreden. in to je zate življenje? na tvojem mestu bi bil raje mrtev,« je ob zadnji besedi zvil kotičke ustnic v droben privoščljiv nasmešek. poskrbel je, da je vsaka njegova beseda zapekla še nekoliko bolj. »mar ti je bilo?« je ponovil za njo, obrv je nekoliko presenečeno privzdignil. seveda, da ji je bilo mar zanj. tako, kot je bilo tudi njemu mar zanjo. včasih, ko je bilo to še dovoljeno. »škoda. smiliš se mi.«