posedala je na enem izmed stolov. v knjižnico je prišla že pred približno pol ure, ampak šele pred kratkim ji je uspelo iz polic izbrskati knjigo, ki je pritegnila njeno zanimanje. poezija morda res ni bila nekaj, kar bi spadalo na njen običajen seznam literature, ampak rada je brala dobre stvari in zadeva, ki jo je držala v rokah, je bila res dobra. rada je imela knjige, rada je brala in všeč ji je bila sončna svetloba, ki je skozi okno osvetljevala strani knjige, ki jo je tako zavzeto brala. vsake toliko časa je odrinila pramen las za uho, ker ji je vztrajno silil pred oči, sicer pa je bila vsa njena pozornost namenjena knjigi. ni se zavedala odsotnega nasmeška na svojem obrazu, ko je takole počasi in z užitkom brala. na mizi pred seboj je imela tudi zvezek in nekaj pisal, ampak nalogo je dokončala že pred časom in zdaj je bila izgubljena v svojem svetu, iz katerega jo je nenadoma skoraj grobo predramil nekdo, ki se je usedel na stol poleg nje, da se je najprej lahno zdrznila, potem pa le dvignila pogled iz knjige in ga z neko previdnostjo uprla v prišleka.

isaac.   

je to ona? ne, ne more biti. prekleto, sam vrag jo je zopet vtaknil v njegovo življenje. kaj ni bilo dovolj da se mu je svet zaradi nje sesul enkrat, zakaj bi torej posipali sol na stare rane? lahko bi se obrnil stran in upal da je ne sreča nikoli več - inštitut je bil konec koncev velik, mogoče se ne bi srečala nikoli več. ampak njuna zgodba je bila nezaključena. kako bi se končala njena poletna romanca če ne bi bila prisiljena odpotovati vsak na svoj konec anglije? misel na to ga je prisilila da se je izluščil iz sence  kateri se je prej skrival ter se prepusti spominom, ki bodo privreli na dan takoj ko bo pogledal v njene oči. ni se prav veliko spremenila, zato pa je on odkar sta se nazadnje srečala iz dečka zrasel v moškega. ga bo sploh prepoznala? bilo je prepozno da bi ga ta misel ustavila, kajti hazel ga je že opazila.

"moore?" je vprašal kar se da nevsiljivo ko je ošinil naslovnico knjige, ki jo je tako zavzeto brala. "ko jo enkrat primeš v roke je ni več mogoče izpustiti." komaj opazno se je nasmehnil, njegove oči so mirno zaokrožile po rjavolaskini podobi. ni vedela kdo je, niti najmanjšega pojma ni imela kdo je. le zakaj se ni mogoče preprosto pogrezniti v zemljo? "izgledaš, kot da je knjižnica tvoj drugi dom." prej nekaj leti je oboževala knjige in upal je, da se to ni spremenilo.

this is for hazel! 

rahlo se je namrščila sama pri sebi, ko jo je nekdo tako nepričakovano in povsem brez opozorila ogovoril. poleg tega je rekel nekaj čisto očitnega, na kar ni imela pripravljenega jasnega odgovora, zaradi česar se je samo nasmehnila in pokimala. »moore,« je pritrdila, njen pogled pa je obstal na njem. zmedeno, vsekakor – kdo je bil ta rjavolasec in zakaj je govoril z njo? saj ni imela kaj proti, ampak nenadoma se je počutila zelo čudno, sploh ob njegovi pripombi. bil je starejši od nje in čeprav je bilo na njem nekaj znanega, tega ni mogla definirati in je vse skupaj pustila na miru. opazoval jo je s tistim pogledom, ki se mu ni mogla izmuzniti in skoraj hvaležno je pograbila naslednji stavek kot izhodišče. »ja, velikokrat sem tukaj. knjige so… knjige so krasne,« se je nasmehnila sama pri sebi, potem pa je ugotovila, da je to najbrž zvenelo čudno in spet je lahko kar čutila, kako so se njena lica nežno obarvala. to je bilo nekaj, česar pri sebi res ni marala – bilo je preveč izdajalsko in neudobno. sledil je trenutek tišine, ki ga je naposled prekinila hazel. »um, oprosti, ampak… ali ti lahko kako pomagam?« navsezadnje ni bilo druge razlage za to, da se je kar usedel poleg nje. zapomnila si je stran, na kateri je bila, nato pa zaprla knjigo in potrpežljiv pogled uprla vanj.  

nerodna ljubkost je bila točno to kar jo je definiralo ko jo je spoznal in te prijetne lastnosti se do sedaj očitno ni še otresla - tako kot tudi svoje ljubezni do knjig. prikimal je in jo zopet pogledal. "tako je, krasne so. predvsem ker v sebi nosijo toliko znanje... a tebi je branje najbrž užitek, kajne?" že to da se je zapletel v pogovor z njo je bil zanj korak iz njegove kože, ampak samega sebe je resnično presenetil v tem, da se je lahko lahkotno pogovarjal s popolno tujko. no, vsaj tako je ona mislila o njem in v končni fazi, kaj ni to edino kar res šteje? "mogoče ker ti ponujajo pobeg iz tega sveta? ustvarjajo svoje vesolje." zdelo se mu je, da je naletel na mino. na njeno šibko točko, kajti ko je omenila knjige se je nekaj njej spremenilo. zažarela je in zazdelo se mu je, da nobeno človeško bitje ne bi bilo zmožno tega vzbuditi v njej.

za trenutek ali dva je razmišljal, nato pa se je zopet posvetil temnolaski, ki mu je začela ponujati vso svojo pozornost. "seveda, kako nesramno od mene. delam anketo o uporabnosti študijske knjižnice. glede na to da jo uporablja relativno malo ljudi, razmišljajo o zaprtju nekaterih oddelkov." lahko bi rekel da ji pravzaprav nima ničesar za povedati, a to bi bila laž. laganje je bila očitno njegova edina izbira, ali pač? "zato bi bilo torej vredno vedeti katere knjige so ti najljubše, katere so zaznamovale tvoje življenje. saj veš, da jih pač ne odstranijo." skomignil je z rameni ter upal, da ji je bo dolžen razkriti svojega imena.

this is for hazel!

zdaj jo je očitno nekoliko zmedel, ker se je namrščila in potisnila tisti nadležen pramen las nazaj, medtem ko je nagnila svojo glavo in pogled uprla vanj. ni povsem razumela, zakaj je počel – karkoli je pač že počel, ja – ampak vsekakor je vedela, da to ni bilo najbolj običajno; vsaj ne zanjo. in zdaj se je spet počutila neudobno na več različnih načinov, ki jih ne bi znala opisati. »oboje,« je dejala nekoliko obotavljajoče, potem pa prikimala sama pri sebi. »mislim, dober vir informacije so, hkrati pa… toliko več od tega. seveda mi je branje v užitek.« ni razumela ljudi, ki niso smatrali branja kot užitek. zanjo so bile knjige skoraj svete in z njimi je ravnala nadvse previdno. že kot majhna deklica je sanjala o tem, da bo nekega dne imela ogromno knjižnico in te sanje so bile nekaj, česar ne bo nikoli prebolela, toliko je vedela. pritegnil je njeno pozornost, ko je spet spregovoril. zmedeno se je zazrla vanj. »delaš anketo o… oprosti, kaj?« ni se ji zdelo preveč… verjetno? ni vedela zakaj, ampak na njegovih besedah je bilo definitivno nekaj, kar se ni skladalo s pogledom v njegovih očeh. »si prepričan, da delaš anketo o uporabnosti knjižnice?« je vanj uprla sumničav pogled, čeprav ni mogla prekriti zmedenosti – morda bi mu morala samo zaupati in mu povedati tisto, kar je hotel, ampak navsezadnje mu ni popolnoma verjela in poleg tega je bila zelo zaščitniška glede svojih najljubših knjig.   

več kot očitno jo je spravljal v zadrego in za trenutek se mu je zasmilila. čeprav se je zdelo skoraj nemogoče se je ob neznanih ljudeh znašla skoraj celo slabše kot on; ta misel je na njegov obraz zarisala komaj opazen navihan nasmešek. naslonil se je nazaj na stolu ter za trenutek zaprl oči, nato pa jih lenobno zopet odprl ter z njimi ošinil rjavolasko. "seveda." prikimal je ter v roke vzel pesniško zbirko ki jo je prej brala. "zdiš se mi kot oseba, ki bi jo bolj zanimala proza," je zamrmral po nekaj trenutkih in si vzel čas, da si je misli spočil na skrbno skovanih stihih. se je hazel sploh zavedala kaj drži rokah ali pa je pesmi brala preprosto zato, ker so ji bilo všeč? "torej sklepam da študiraš nekaj, kar je povezano s tvojimi preljubimi besedami. ali pač?" vprašanje, ki bi utegnilo biti preveč vsiljivo je iz njegovih ust zletelo preden bi to lahko preprečil.

"o uporabnosti študijske knjižnice, tako je," je kar se da samozavestno in prepričano ponovil. ne, seveda ne delam nobene ankete. ker se mi zdi da te pač poznam iz preteklosti sem te prišel malce nadlegovat. kar tako v prostem času, saj veš. ne, niti slučajno ji ni mogel povedati resnice. "in očitno zate ni tako zelo nepomembna. zdelo se mi je pač da bi te bilo redno vključiti moje raziskave." v naslednjem trenutku se je zdrznil ter jo zaskrbljeno pogledal. "saj te menda nisem zmotil pri čem, ha? se iskreno opravičujem…"

this is for hazel!

»proza?« je ponovila, njene besede pa so bile skoraj začudene, potem pa je prikimala. »resnici na ljubo sem ponavadi bolj zainteresirana v znanstvene knjige in članke, ampak tokrat… tokrat se pač nisem mogla upreti,« je priznala s polovičnim nasmeškom na obrazu. kadar je govorila o knjigah, se je lažje sprostila. knjige je poznala; knjige je imela rada in o njih je vsekakor znala razglabljati. »ne,« je zmajala z glavo, »pravzaprav študiram matematično in teoretično biologijo,« je pojasnila; na njenem obrazu se je ob tem znašel droben nasmešek. rada je imela svoj študij, čeprav jo je včasih spravljal ob pamet in so določeni ljudje ob omembi tega bili začudeni. baje ni delovala kot nekdo, ki bi si izbral takšen študij, ampak na to se nikoli ni ozirala. pogled je dvignila in se spet namrščila, ko je tako prepričano ponovil svojo izjavo. nekaj samozavestnega je bilo na tem, zaradi česar se je počutila skoraj krivo, čeprav mu – roko na srce – še vedno ni popolnoma verjela. »študijska knjižnica je zelo uporabna in morali bi jo pustiti pri miru,« je dejala, v njenih besedah pa je bila nenavadna odločnost. rada je imela knjižnico. zmajala je z glavo. »ne, samo… samo brala sem.« njene oči so za trenutek obstale na njeni knjigi, ki jo je zdaj v rokah držal on, nato pa je pogled dvignila do njegovih oči. nekaj nenavadno znanega je bilo na njih; tega ne bi znala določiti, ampak preganjal jo je občutek, da ga je poznala. »jaz sem hazel, mimogrede,« je dejala, ker je šele zdaj opazila, da je ni niti povprašal po imenu.

"torej si bolj znanstveni tip človeka. mirna, pri zemljena, samo sklepam," jo je z dvema besedicama želel pomiriti, kajti bil je že skoraj prepričan da ga je do sedaj prepoznala za dokaj neobičajnega osebka. pravzaprav ga je presenečalo da ni že zdavnaj zbežala stran od njega. "veš kaj se mi zdi v znanstveni literaturi najboljše? da je vse tako prekleto logično. nobenih zapletov, laži, komplikacij na katere naletiš v leposlovju. znanosti ne rabiš analizirati," je prav tako mirno kot je začel tudi končal svojo pripoved, s pogledom še vedno prilepljenim na njenega. ob omembi njenega študija je privzdignil obrvi ter začudeno skomignil z rameni. presenetila ga je, čeprav je vedel da so bile naravoslovne vede velik del njenega zanimanja. "moram priznati da tega res nisem pričakoval," je odgovoril in se nasmehnil. "očitno si preprosto polna presenečenj."

bil pa je še mnogo bolj presenečen ko je opazil, da je rjavolasa lepotička nasedla njegovi majhni zgodbici. laž se je poredko znašla na njegovem jeziku in zaradi tega je je bil vse prej kot ajen, da o njegovih igralskih sposobnostih sploh ne bi bilo redno tratiti besed. in odločnost, s katero je odgovorila na njegovo vprašanje je bila naravnost osupljiva. "kratko in jedrnato, torej. ne upam si niti pomisliti na tvojo reakcijo, če se te tvoje zahteve ne bi odločili upoštevati," jo je brez slabe vesti zbodel in ji vrnil knjigo. "veseli me da sva se spoznala, hazel." zavedal se je da je njeno ime izgovoril po kar nekaj dolgih letih. v zapozneli pozdrav ji je ponudil roko ter nasmeh.

this is for hazel!

skoraj zmedeno je strmela vanj, ko je takole razpredal o njej. jo je poznal? prav lahko bi bila tudi dekle, ki je vsak večer končalo v tuji postelji in se dogodkov zjutraj ni spomnilo, ampak navsezadnje je posedala v knjižnici in brala, tako da je najverjetneje imel dobro podlago za izrečeni sklep. »najbrž nekaj takšnega,« je dejala s polovičnim nasmeškom na obrazu in se odločila, da se niti ne bo več trudila, da bi ga razumela. kdorkoli je že bil, vsekakor je bil zapletena oseba. rahlo se je namrščila ob njegovih besedah. »imel si pričakovanja?« v trenutku, ko so besede zapustile njene usta, je zardela. prav, to je bilo preveč direktno zanjo in poleg tega ni bila navajena, da so se ji ljudje posvečali v takšni meri. »seveda ne. in kakorkoli že, nihče ne more kar… ukiniti knjižnice,« se je zdela ogorčena nad samo mislijo. kakšen absurd! vzela je svojo knjigo in jo stisnila v naročju, kar je bila njena navada, čeprav se je zavedala, da je morda izgledalo smešno. namrščila se je in potem potisnila knjigo na mizo ter segla v njegovo dlan. »prav,« je dejala, očitno zmedena nad tem, da ji ni ponudil svojega imena. »in ti si?«  

v vsakem trenutku bi mi z lahkoto obrnila hrbet in odšla - niti najmanj ne bi bil presenečen. glede na to da je najbrž dajal vtis vsevednega čudaka bi se, če bi bil na njenem mestu kar najhitreje odstranil od sebe. ampak na njegovo srečo hazel ni razmišljala enako - ne glede na to kako zelo nenavadna, njegova družba ga očitno ni tako zelo motila. "seveda sem imel pričakovanja," je mirno povedal in se nasmehnil, ko je na njenem obrazu opazil sledi rdečice. "ljudje vedno podzavestno nekaj pričakujemo. in prav tako si si tudi ti najbrž ustvarila pričakovanja o meni, pa čeprav nisi niti dobro vedela zanje." preveč psihološko filozofskih knjig je prebral da bi svoje misli zavzel le v nekaj kratkih besedah. govoril je veliko več kot v njegovih običajnih pogovorih z običajnimi ljudmi - očitno je danes presenetil tudi sebe. ali pa ona preprosto ni bila običajen človek.

"se ti zdi? torej narobe presojaš moč šolstva," jo je zbodel ter skomignil z rameni. bil je vesel da sta se kar se da oddaljila od teme o njegovi mali izmišljeni anketi, kajti če bi moral izreči še eno, če še tako majhno laž, bi preprosto obupal nad seboj. in zato je lahko samo upal da se ji pred tistimi nekaj leti ni predstavil s srednjim imenom. "lahko me kličeš noah," se je torej predstavil in stisnil njeno drobno roko.

this is for hazel!

lagala bi, če bi skušala sama sebe prepričati, da se je motil. prav, morda je res imela nekaj pričakovanj. navsezadnje je bil starejši od nje; na njegovem celotnem pristopu pa je bilo nekaj dovolj samozavestnega, kar jo je strašilo in fasciniralo hkrati. zdel se ji je znan; ampak če bi morala ugibati, kdo je bil, ne bi nikoli uganila. poleg tega ni bila prepričana, kakšna pričakovanja si je ustvarila – morda zato, ker se vanje ni poglabljala. rahlo se je namrščila ob njegovih besedah, odprla usta da bi ugovarjala in jih potem zaprla. na določen način je imel prav, ampak tega vsekakor ne bo priznala. »noah?« je ponovila in počasi prikimala. »prav, noah. zmedel si me,« je naznanila, bolj zaradi tega, ker je bila še vedno globoko zatopljena v misli kot pa karkoli drugega. »poleg tega se mi zdiš nenavadno znan in ne morem določiti, zakaj; vse skupaj je nekako… nadležno. te poznam?« je dejala, njene oči uprte v njegove.   

"zmedel?" s pogledom je zopet zataval do nje. sedaj je bil on na vrsti da je ne razume popolnoma, pa je bil kljub temu njegov položaj neznansko omiljen. dekle se mu je zopet skoraj zasmililo: in le kaj za vraga si je hazel v tem trenutku mislila o njem? "si kdaj želiš zlesti v glavo svojega sogovornika? bilo bi skoraj zastrašujoče v tem trenutku vedeti vse tvoje misli, gospodična ward." prebudil se je iz svojega razmišljanja, ne da bi celo sam vedel če ji je ravnokar postavil zgolj retorično vprašanje. mu je sploh povedala svoj priimek? da, zagotovo. svoje misli in ugotovitve je po navadi zadrževal zase, a hazel je v njem vzbujala občutek domačnosti in dejstvo da sta si bila enkrat pred toliko in toliko leti resnično blizu ga je spodbujalo k govorjenju. drznil bi si trditi da besede z njegovega jezika še nikoli niso drsele teko zlahka.

nekaj mu je dajalo vedeti da ga je prepoznala: pa naj so to bile njene besede ali pa sumničav in preiskujoč pogled v njenih očeh. bil je pravzaprav že skrajni čas, a resnično je želel videti da bi do ugotovitve prišla sama. niti za trenutek namreč ni podvomil, da se bo to zgodilo. "sem res tako nadležen? no, no, če v tebi vzbujam take občutke bi mi pa res morala povedati prej. ne želim nadlegovati dame," je zamrmral ter ji vztrajno vračal očesni kontakt, ki ga je tokrat zapostavila ona. opa, hazel, postali smo drznejši. glavo je počasi vrgel nazaj in se ozrl v visok knjižnični strop. ga je poznala? je on po vseh teh letih sploh še resnično poznal njo? "ne vem, ne vem. obstaja velika verjetnost da si me srečala na univerzi.. .ali pa sem preprosto moški iz tvojih sanj," ji je z izrazom na obrazu jasno dal vedeti, da se šali.

this is for hazel!

zdaj je bila še bolj zmedena, ker je bila precej prepričana, da mu ni povedala svojega priimka, čeprav jo je tako samozavestno poklical z njim. ni bila popolnoma prepričana, kaj se je dogajalo, ampak morala se je nasmehniti ob njegovih besedah. »ponavadi si tega ne želim. dejansko… ne vem, kot si rekel: bilo bi zastrašujoče. nihče ti ne more vzeti misli,« je skomignila z rameni in se nasmehnila. prav. kdorkoli je že to bil in zaradi česarkoli jo je pač spominjal na nekoga – no ja, roko na srce, dvomila je, da bo kadarkoli ugotovila, kaj se je dogajalo z vsem skupaj. »ne, saj nisem mislila tako,« je pohitela, ko je komentiral njene besede. zakaj je uporabila besedo 'nadležno'? pa saj je bilo nekoliko zoprno, da ni točno vedela, kaj se dogaja in da ni znala umestiti svojih misli in naključnih spominov, ki jih ni mogla povsem prepoznati, ampak kljub temu ni imela kaj proti njegovi družbi. deloval je kot prijeten človek; takšne vrste človek, s katerim si se lahko normalno pogovoril, čeprav ji ni ušlo, da jo je opazoval na nek čuden način in da se je obnašal nenavadno domače. ampak navsezadnje se je vsak, ki je bil pretirano prijazen, zdel hazel takšen. ni bila navajena družbe; ne na tak način. namuznila se je ob njegovih besedah. »torej sem te že morala kje videti,« je dejala in se izognila možnosti, da bi bil moški njenih sanj. to ni bilo ravno nekaj, v kar bi verjela.    

nasmehnil se je - pravzaprav niti sam ni vedel če je bil to nasmeh, vreden svojega imena. rahlo zavihani kotički ustnic, pa vendar je izraz na njegovem obrazu ostal skoraj brez čustev. veselje, ki naj bi ga izražal smeh, česar odraz naj bi bil? bilo je nekako pogrešano, pa čeprav isaac v tem trenutku definitivno ni bil nesrečen. bil je preprosto... miren. "in vendar se iz tvojih oči da razbrati skoraj vse tvoje misli. zmedena si, pojma nimaš kaj naj bi si mislila o meni," je rekel skoraj zabavljaško, medtem ko se je toplo zazrl v njene oči. prodornost njegovega pogleda je bila včasih najbrž zares nekoliko zastrašujoča; kot da bi temnolasec s prav nič svetlejšimi očmi videl naravnost v bistvo tvoje duše.

ga je že nekje videla? seveda si me, hazel. "po vsej verjetnosti, da," je mirno odgovoril ter v svojo roko pod mizo vzel svinčnik ter listek papirja. dovolj dolgo jo je pustil čakati in zdelo se mu je kar nekako nepravično, da bi se rjavooki devetnajst letnici ki je zmeden sedela zraven njega, še vedno predstavljal kot popoln tujec. kot vedno v njegovem življenju je bilo potrebnih samo nekaj verzov, in stvar je lahko suvereno razrešil - zakaj torej v tem primeru ne bi bilo tako? njegov pogled je najprej zataval do nje, nato pa se ustavil na knjigi, ki jo je še vedno stiskala k sebi. "torej, pesmi. mislim da ena iz te knjige govori prav o čudnem poznanstvu med dvema neznancema," se je namuznil ter skomignil z rameni.

this is for hazel!

pogled je skoraj sumničavo uprla vanj, ko je takole razprostrl vse njene misli pred njo. »in zdaj me analiziraš? kaj počneš? mislila sem, da si… nekaj v povezavi s knjižnico,« se je namrščila, ko je ugotovila, da se ji niti ne sanja, kaj točno je bil. potem se je zavedla svoje nevljudnosti oziroma ostrosti svojih besed in hipoma nadaljevala. »ampak seveda imaš prav, zmedena sem. zdiš se mi znan, ampak ne vem, kam bi te dala. občutek imam, da ti točno veš, kdo sem… ampak po drugi strani me občutek morda vara in sem zdaj iz sebe naredila idiota,« se je namuznila in skomignila z rameni. ponavadi ni toliko govorila, ampak tokrat jo je ob živce spravljala vednost, da bi ga morala znati uvrstiti med spomine. pravzaprav je bil nek spomin, ki je kar naprej silil na plan, ampak ker se je preveč zavzeto trudila, da bi ga tja tudi spravila, ga ni mogla povsem doseči. potem je preusmeril tok njenih misli in morala se je zbrati. ob njegovih besedah se je nasmehnila, pokimala in segla po knjigi. odprla jo je in istočasno potisnila pramen svojih las nazaj, medtem ko je na hitro prelistala knjigo in našla pesem, o kateri je govoril. »tukaj,« je dejala z nasmeškom na obrazu, medtem ko je potisnila knjigo proti njemu, da bi mu pokazala pesem, o kateri je govoril.   

"torej te lahko ocenjujejo zgolj analitiki? odvzemaš mi določene pravice," je skomignil z rameni. niti malo mu ni bilo všeč da sta se zopet dotaknila teme o njegovem razlogu za nagovor rjavolaske, pa vendar se je tudi tokrat izognil krogli. sumničavost v njej se je najbrž že tako močno povečala, da si je v svoji glavi predstavila neko podobo o njem - v najslabšem primeru ga je pač imela za serijskega morilca in je bila preveč prestrašena, da bi se spravila stran od njega. bil je preprosto čas za to, da konča to komedijo, preden iz nje nastane tragedija; to pa seveda ne bi bilo dobro za nikogar, kajne?

"premišljene besede nikoli ne naredijo idiota iz človeka," je mirno obral manjši ovinek okoli bistva njenega malega govora, kateremu je bil ravnokar priča. "sicer pa pravijo, da znam prebrati ljudi. mogoče te poznam... mogoče pa si preprosto kot odprta knjiga." bilo je pač skoraj nemogoče da bi isaac brown izrekel en sam samcat popolnoma jasen stavek. in vendar se je, ko mu je z nasmehom na ustih v roke podala knjigo odprto na točno tisti strani, ki jo je želel on namuznil ter kotičke svojih ustnic občutno privihal navzgor. prikimal je ter s pogledom preletel pesem, nato pa med liste previdno in naskrivaj vložil list papirja, popisan z dvema verzoma. z verzoma, ki ju je hazel namenil ob koncu poletja, ki je bilo samo njuno. "mislim da ti bo ta pesem razkrila mnogo več, kot si predstavljaš," je zamrmral z nasmehom na obrazu ter s kretnjo roke nakazal na svoj približajoč odhod. "kakorkoli že, hazel - lepo te je bilo spoznati."

this is for hazel!

zdaj se je preprosto morala zasmejati – morda prvič, odkar je pristopil k njej, medtem pa je odločno stresla z glavo. »ne, sploh nisem mislila tako! prvo kot prvo; ne maram, da me ljudje ocenjujejo. katerikoli ljudje, ne samo… analitiki ali kaj podobnega,« je priznala z manjšim nasmeškom na obrazu. počutila se je tako zelo… neudobno, če je kdo zrl vanjo in je lahko v njegovih očeh videla, da si izdeluje točno določeno oceno o njej. to je bilo nesmiselno; ni ravno verjela v vse skupaj, poleg tega pa res ni marala preiskujočih pogledov na sebi. najbrž ni bila dovolj samozavestna, da bi se z lahkoto soočila z vsem skupaj, kdo bi vedel. »odprta knjiga, kaj,« se je nasmehnila in skomignila z rameni. včasih je rada mislila, da je bila odprta knjiga, da. tako ali tako nikoli ni znala ali hotela prikrivati stvari pred ostalimi, poleg tega pa se je vedno trudila biti odprta in povedati ljudem tisto, kar je mislila. iskreno in obenem tudi morda včasih polepšano, ker pač nikoli ni hotela nikogar prizadeti. dvignila je pogled in ga uprla vanj, medtem ko je segla po knjigi in mu namenila nasmešek. »prav. se vidiva naokrog, najbrž,« je dejala in pokimala, ga spremljala s pogledom ko se je oddaljil, potem pa ji njegove besede niso dale miru in prelistala je knjigo do strani, na kateri jo je pred nekaj trenutki odprla sama. nekaj trenutkov je skoraj osuplo zrla tja, potem pa je v naglici zaprla knjigo in vstala ter hitro zakorakala za njim. ujela ga je pri eni izmed polic in njena dlan je obstala na njegovem ramenu, da ga je ustavila. »isaac!« je dejala, njene oči pa so spet preiskovale njegov obraz. »o moj bog, morala bi vedeti,« je dejala in ga objela, ker se je to nekako zdelo primerno.  

pristopil je od nje in sedaj je odhajal, misija je bila tako rekoč opravljena. bil je prepričan, da je njuna zgodba s tem končana - da bi, tudi če bi se spominjala slavnih verzov, namenjenih samo njej, še vedno pustila da odide. bilo mu je kristalno jasno da je bilo vso to govoričenje o tem, da zna ljudi dobro prebrati navadna laž in resnično ni imel pojma o tem, če se bo hazel zdelo vredno oditi za njim ali ne. in tako ji je samo prikimal v pozdrav ter z nasmehom na ustnicah zapustil mizo, za katero sta sedela. in kljub temu, da je svoje dejanje že trenutek za tem ko ga je storil tudi obžaloval, se ni obrnil nazaj. njegova postava se je izgubila med visokimi knjižnimi policami.

na svojem rameni je začutil nežen, a odločen dotik. prišla je za njim, očitno se ga je končno spomnila - komaj se je zadržal da se ni na glas zasmejal, ko se je obrnil proti njej ter jo pogledal v oči. "poglej, poglej. kot da bi se trnjulčica prebudila iz svojega stoletnega spanca," je skoraj navihano pokomentiral njen nenaden spomin ter svoje roke ovil okoli njenega pasu. ne glede na to da je bilo kristalno jasno da se je njuna zveza končala že pred mnogimi leti na dokaj brutalen način. nikakor ni mogel reči da sta si bila z rjavolasko v sovražnih odnosih. ne, to je bilo skoraj nemogoče. "ti je že kdo povedal da si prisrčna, ko si zmedena?" je vprašal s privzdignjenimi obrvmi ter jo spustil iz svojega objema. če hazel ne bi bila hazel, bi ga najbrž preprosto nadrla zaradi tega, ker jo je kar nekaj časa vlekel za nos; a to bitje nekako ni bilo zmožno narediti ničesar slabega, še posebej ne takrat, ko je bila v šoku. in to je bila najbrž ena od takih situacij.

this is for hazel!

»stoletnega spanca?« je ponovila in se zasmejala ter stresla z glavo. »daj no, res me ne moreš kriviti! po vseh teh letih? poleg tega si… vsekakor si se spremenil, da,« je dejala in ga premerila s pogledom, še vedno ne povsem prepričana, če se je vse skupaj res dogajalo. je bil to res isaac? vsekakor je zrasel in poteze njegovega obraza so se razpotegnile. znane so ji bile edino njegove oči. ampak počutila se je nekako domače v njegovem objemu, vsekakor dovolj udobno, da ni spet iznenada zardela, kot se je to zgodilo običajno, ko jo je kdo objel. ob njegovih besedah se je namrščila. »prikupna? ne vem, če je to res,« je ugovarjala in potem počasi zmajala z glavo. »noah, ki dela anketo o uporabnosti oddelkov v knjižnici, resno?« je dejala in se sama pri sebi nasmehnila. »neverjetno. saj nisem bila povsem prepričana v to, ampak zdel si se tako odločen in prepričan v vse skupaj… ah, daj no,« je dejala in se sama pri sebi nasmehnila. »kaj študiraš tukaj, isaac?« se je pozanimala in pogled uprla v njegove oči. videla ga ni že celo večnost in zdaj… zdaj je bila precej zbegana glede vsega skupaj. »in kako si?« minilo je ogromno let, to je morala priznati.   

"že prav, ne ravno stoletnega. toliko stara pa spet nisva," je zamrmral, čeprav se je ob svojih besedah komaj opazno zdrznil. njuni poti sta se srečali pred toliko leti, in kaj je od takrat dosegel? čas je šel tako rekoč v nič in prav žalostno je bilo pomisliti na to. prišel je na whitmore, opravil skoraj štiri letnike, pa vendar; kaj je naredil iz sebe? zopet ji je uspelo priklicati nasmeh na njen obraz. "resnično upam, da je bil to kompliment," je skomignil z rameni ter svojo dlan položil na njeno ramo. "jaz tebe očitno ne morem popolnoma pozabiti." ne glede na to kakšne so bile te besede, zvenele so kakor da ji je izrekal dobrodošlico v svoje življenje. pa jo je sploh želel ob sebi? je želel odpreti stare rane? ni hotel razmišljati o tem.

zavil je z očmi ter jo opravičujoče pogledal. "v mojo obrambo: noah je res moje srednje ime. torej nisem lagal o vsem," se je želel oprati krivde, čeprav je vedel da to pač ne bo mogoče. nasmeh je bi že tako ali tako na njenih ustih in zaradi tega se mu je opravičevanje zdelo popolnoma odveč. "saj sem vedel, da mi nisi popolnoma nasedla. a bilo je dovolj," se je namuznil ter ji vrnil pogled. ponovno združenje dveh znancev je v njegov svet prineslo tako domačnost, ki je na whitmoru še ni občutil - kot da bi se k njemu vračalo nekaj starega, nekaj kar ga resnično pozna. "najbrž te bo to presenetilo - študiram poezijo." zopet ji je namenil svojo pozornost ter se naslonil na knjižno polico. "lahko bi rekel, da sem v redu. če pa želiš podrobnejši opis, mi boš morala pustiti da ti kupim kavo. menda je dobra v kavarnici v kampusu."

this is for hazel! so, shall we move this party? (;

zdaj se je preprosto morala nasmehniti ob njegovih besedah, medtem ko je obenem tudi hitro prikimala. »seveda je bil kompliment,« je dejala in hotela dodati da jo tako ali tako pozna, ampak to… to ni bilo povsem res. ali pač? videla se nista že zelo, zelo dolgo. pravzaprav je bilo skoraj čudno, kako dolgo se nista videla. v njenih mislih se je pojavilo vprašanje v delčku sekunde. »si me takoj prepoznal ali…?« je dejala in se rahlo namrščila, medtem ko je v mislih ponovno oštevala sama sebe. kako neumno, lahko bi dojela, od kod je poznala njegove oči in zakaj ji je bil njegov glas tako znan. kako je lahko vse skupaj tako slepo spregledala? rahlo se je namrščila ob njegovih besedah. »prav, ampak zakaj mi nisi kar takoj povedal, kdo si?« se je pozanimala, še vedno nekoliko zmedena zaradi razpleta dogodkov. on je bil zadnja oseba, ki bi jo pričakovala tukaj. navsezadnje ni veliko slišala o njem ali od njega; tako ali tako sta popolnoma izgubila stike. »poezijo? to mora biti zanimivo,« se je nasmehnila ob njegovem pojasnilu. vedno se ji je zdelo, da bi takšen študij lahko bil zelo zanimiv in zabaven, ampak srce jo je vedno vleklo k biologiji. »me vabiš na kavo?« se je morala zasmejati, ko je slišala njegove besede, čeprav ni bilo dvoma o tem, kaj bo rekla. »prav! počakaj, vzeti moram svoje stvari,« se je obrnila nazaj proti mizi in pogled čez ramo uprla vanj: »prideš?«  

boš ti premaknila vse skupaj? (: