ne znam pripovedovati. res ne. neverbalna komunikacija mi gre, ko pa moram spregovoriti... ne vem, zatakne se. nisem nema, da ne bo pomote, samo občutka nimam. nekako se mi vedno posreči, da ob napačnem času rečem napačno stvar, zato se ne oglašam veliko. raje ustvarjam, tako ali drugače. najbolje se počutim pri slikanju, ki ga tudi največ prakticiram, ker je tako sproščujoče. pa barve obožujem. svet naredijo lepši, čeprav dvomim, da zanj sploh še obstaja rešitev. ampak to sploh ni pomembno. mislim, v bistvu je - zelo, če smo že pri tem - le da je v tem trenutku moja naloga govoriti o sebi, ne pa razglabljati o varstvu okolja.

živim z mamo. judito. rada jo imam, ker me razume in ker me pusti pri miru. v najinem podstrešnem stanovanju v pardubicah imava vsaka svoj atelje in včasih cel dan sploh ne govoriva. med nama vlada nekakšno sožitje dveh duš, ki imata svoj način izražanja. lepo je. vsake toliko sicer pride na vrsto tisti ženski pogovor, vendar se vse skupaj zelo hitro konča, ker je neprijetno. judita ni za to. preveč je osredotočena na svoje misli in prebliske navdiha, ne zna se spopadati z vsakdanjimi težavami... ali pa se noče. še zdaj mi ni jasno, kako me je lahko vzgojila, ko pa si še računa za elektriko ne upa odpreti. verjetno je z otrokom drugače. ali pa ni imela izbrire. pojma nimam, ker mi nikoli ni povedala ničesar o očetu in njegovi vlogi v njenem življenju. ko sem bila še majhna in sem potrebovala razlago mi je rekla, da je bilo lepo ampak da se vse enkrat konča. nisem vrtala vanjo, zdaj pa se je ne trudim spraševati, ker sem si mnenje o večini stvari oblikovala že sama. in ljubezen je, kar se mene tiče, privilegij. ne verjamem, da ga bom kdaj deležna, vsaj ne v celoti. uničevanje mi je preveč pri srcu in ljudi nenehno puščam za sabo, brez pozdrava in brez razlage. takšna sem. hitro se naveličam, še hitreje pozabim. ni namerno. najbrž je posledica moje okornosti, ki po določenem času postane naporna in s tem pride vse sorte dvomov. potem pa grem. sklepam, da do zdaj nisem uspela najti še nikogar... pravega. nekoga, ob katerem bi se lahko razgovorila tudi brez pomoči viskija. morda ga tudi nikoli ne bom. ne vem. je pa withmore dober začetek, najbrž. sicer nisem prepričana, kako se bom tam znašla, ampak ni važno. vsaka izkušnja šteje, ne? torej ja, pozdravljeni, moje ime je kateřina fiala, prihajam iz češke in študiram slikarstvo. lahko me kličete tudi kat, ker je tisti r s strešico strašno zajebano izgovoriti.