fitzgeraldovi so nadvse ugledna portlandska rodbina, ki sega daleč nazaj v sedemnajsto stoletje in si z vsako generacijo pravnikov, zdravnikov in podjetnikov povečuje bogastvo. na prvi pogled tipična, celo klišejska družina iz ameriške elite, pa vendar ima nenavadno smolo, ki jo spretno skriva pred javnostjo. že od samega začetka nekje okoli leta 1680 se med sicer čisto linijo pojavljajo tako imenovane črne ovce, zaslužne za večino težav in umazanega ugleda. na srečo pa so ljudje sčasoma pozabili majhne incidente, čeprav se nikoli niso zares končali.

»in jaz sem eden izmed teh incidentov. če bi že ob mojem rojstvu vedeli, da bom takšna kot sem, bi me najbrž z največjim veseljem utopili, toda takšnih stvari ni mogoče napovedati. slišala sem, da je bila wendy fitzgerald kot majhna deklica izredno olikana, vljudna, srčkana in na sploh takšna, kakršna bi hčerka tako vplivnih staršev morala biti. dolgočasno, kajne? nekako se sploh ne najdem v tem opisu, čeprav ne morem zanikati, da imam določene manire, ki sem jih usvojila dokler sem še živela v portlandu. kot celota pa je podoba ljubke rjavolase punčke nič več kot preteklost. sicer ne morem natančno določiti leta, ko sem se odločila, da je takšno frigidno bogataško življenje veliko preveč nezanimivo za moj okus, prepričana pa sem, da se zakonca fitzgerald tega zelo dobro spomnita. takrat sta namreč nesrečno spoznala, da se kljub vsemu ne bosta mogla ponašati z laskavim naslovom edine generacije, katere potomci so bili vsi po vrsti ugledni in, no, brez kakršnihkoli abnormalnih nagnjenj.

vsekakor sta mi dala zelo jasno vedeti, kako nezaželena sem, ker blatim njuno ime - zelo velikodušno sta mi celo predlagala, da si spremenim priimek, pa sem ju prijazno zavrnila. nič čudnega, da sta v obupu donirala neko blazno veliko vsoto inštitutu withmore na bahamih in me takoj po končani gimnaziji poslala tja ter me obzirno prosila, naj se ne vrnem več. za popotnico sta mi na bančni račun nakazala številko s precej ničlami, ob kateri se mi je, po pravici povedano, malce zavrtelo, mi plačala še letalsko vozovnico in se nazadnje od mene poslovila s slabo ponarejenimi nasmeški. mogoče sta upala, da me bosta lahko še zadnjič prizadela, čeprav njune besede in dejanja nikoli niso prišli do mojega srca. nikoli mi nista uspela vzbuditi občutka krivde ker sem kar sem in počnem kar mi srce poželi.

pozdravljeni, sem wendy fitzgerald in moje ime je očitno zelo dobrega okusa, ker se konstantno valja po ustih stotin študentov na kampusu. želim vam lep dan in upam, da niste preveč strmeli v moj dekolte. to se ne spodobi!«