če mislite, da je to zgodba o popolni deklici s popolnim življenjem, naj vas v naprej že opozorim, da boste morali preskočiti kar nekaj vrstic. morda tudi celotno to zadevo. nič na meni ni perfektno, ampak življenje me je pripeljalo do tega, da točno vem kdo sem in kje je moje mesto.

svojih pravih staršev dejansko ne poznam, nekaj let sem odraščala kot sirota v zatočišču nekje v newcastlu. moram povedati, da razmere niso bile tako strašansko slabe, ampak kljub temu mi je nekaj manjkalo - tista starševska toplina. nato je prišel par srednjih let, z velikim nasmeškom na obrazu in tole drobceno svetlolaso deklico sta vzela za svojo - postala sta moja rejnika. menite da je pravljica doživela srečen konec? ne bi se mogli bolj motiti. že res, da imata krušna starša prekleto veliko denarja, ampak kljub temu sta starokopitna. zame zabava praktično ni obstajala, dneve in noči sem preživela pred knjigami, se učila samo za to, da bi zadovoljila osebi, ki sta me rešile iz revščine. postala sem njuno perfektno dekle, ki se je na vsaki poslovni zabavi primerno obnašala, dajala najbolj primerne izjave in ljudi okoli sebe presenetila s svojo neizmerno inteligenco. govorili so, da sem perfektna, a jaz se nisem počutila tako. bila sem stvaritev krušnih staršev, popolna hčerka, ki sta si jo od nekdaj želela.

a nato se je nekaj v meni spremenilo, zaželela sem si novih izzivov in končno je prišla na vrsti srednja šola. takrat sem postala uporniška in večino časa preživela na zabavah. začela sem popivati, kaditi in skakati iz ene postelje v drugo. prešla sem iz ene skrajnosti v drugo, starša pa sta z mano izgubila skoraj vse živce. začela sta me zaklepati v naš "oh in sploh" prelepi dom, hotela sta me ukrotiti. vedela sem, da to kar počnem ni prav, a v meni se je skozi leta vse nabiralo in kot tempirana bomba sem izbruhnila. v slabo smer seveda. njuna popolna stvaritev je odšla k vragu. nato sem padla letnik, prejela slab naziv med vrstniki in staršema ni preostalo drugega, kot da spakiramo kovčke in se preselimo. prišla sem v london, kjer sem nadaljevala šolanje. vse skupaj me je streznilo, zopet sem postala robot svojih staršev.

srednjo šolo sem uspešno zaključila, ampak zaželela sem si stran od staršev, biti na svojem. tako sem pristala na withmorju. za študij sem si izbrala psihologijo, preprosto zato, ker mi je od nekdaj šla in nekako bom študij lahko povezala skupaj s svojimi izkušnjami. nič lažjega, kajne?

torej izvedeli ste nekaj o moji zgodovini, naj vam povem še nekaj o moji osebnosti. da sem pametna, oziroma inteligentna sem že omenila. drugače sem precej topla oseba, ki se želi na tem svetu le zabavati, kar mi s strani staršev ni bilo omogočeno - zato ravno sem v obdobju srednje šole dobesedno ponorela. sem precej ekstrovertirana osebnost, se pravi rada se družim z osebami okoli sebe. kadar se razgovorim, me je praktično nemogoče ustaviti, prav tako pa sem dekle polno humorja. ampak o svoji zgodovini le nerada spregovorim. to skrivnost bi najraje obdržala zase. kaj naj še povem... nikoli še nisem bila zaljubljena, ne vem zakaj in ne vem kako, ampak verjetno nisem nikoli spoznala takšne osebe, ki bi me prevzela. znam biti odlična prijateljica, zanesljiva in zaupljiva. daleč od staršev sem čisto drugačna, zabavna, včasih tudi divja, a nikoli ne bom ponovila napak iz srednje šole. torej lahko sklepate da bom tole "svobodo" pridno izkoristila in bom skušala zaživeti vsak trenutek. ko pa so okoli mene starši je pa zopet to čisto druga zgodba. takrat postanem njuna perfektna deklica.