Življenje ti ne postreže vedno z najlažjimi situacijami in prelahkimi odločitvami, včasih je predte postavljena ovira in zelo pogosto le stežka zlezeš na vrh, pa potem spet padeš. Če imaš srečo se pobereš, če imaš voljo morda stopiš še stopničko više in pozabiš, da si bil pred kratkim na tleh. Jaz sem se tam znašel več kot enkrat, neštetokrat pravzaprav, in zdaj po vsem tem času mi ni težko priznati, da so besede staršev bile včasih kar na mestu. Bil sem podivjan otrok, ki sta ga komaj krotila, tečen, zajeban najstnik, ki mu nihče ni prirezal kril, in prav nikomur se ni zdelo nič nenavadnega, ko sem namesto na univerzo zavil v prvi bar, kjer sem začuda celo dobil službo. Ker je bilo takrat izredno fancy, če si se lahko preživljal sam, si s svojim denarjem kupoval stvari, ki jih starši niso odobravali, in ne le to, tudi pod nos si jim lahko vrgel dejstvo, da ni nič njihovega. Da si vse postoril sam, da nimajo razloga za kakršnekoli pripombe.

Zdržal sem približno leto in pol, zamenjal cel kup deklet, ki sem jih - normalno - komajda preživljal. Tazadnja me je pred odhodom še okradla za par stotakov, ker je baje potrebovala za kaj jaz vem kaj. Ni bilo lahko, to življenje na svojem. Komajda sem prilezel do let, pri katerih bi dejansko lahko rekel, da sem nekaj, čemur bi lahko rekli dokaj odrasel človek, že mi je bilo jasno, da tako ne bo šlo. Da brez dejanske izobrazbe ne bom prišel nikamor, da mi je sicer všeč neodvisno življenje, ampak nisem maral biti umazan. Zmečkan. Pogrešal sem mamin mehčalec in postlano posteljo. Pogrešal sem toplo kosilo in tedensko žepnino. Študij zgodovine se je zdej smiseln. Vedno me je zanimala, rad sem bral in nič takšnega ne bi smelo biti pretežko zame. Long story short, zaljubil sem se v asistentko, ona je izgubila pozicijo, mene pa so suspendirali za dva semestra. Bilo je dovolj, da sem izgubil zanimanje za vse, kar sem do takrat že spravil pod streho, poleg tega nisem bil v najboljših odnosih s predavatelji, predvsem s tisto kokljo, ki je zaradi mene izgubila precej uporabno sužnjo. Ko že govorim o njej, skupaj sva bila še par mesecev, potem pa je par let starejša Anne našla drugo zaposlitev. Jaz pa tudi. Pravo. Odločitev se je zdela pravilna, nekaj podlage sem imel še z zgodovine in približno pet let kasneje sem stal med preostalimi diplomiranci. Službe nisem dobil takoj, sem pa vedel, da čim se organiziram in začnem zares aktivno brskati, ne bo problema. Občasno sem delal v kakšni izmed liverpoolskih odvetniških pisarn, naredil par pro-bono poslov, občasno substituiral predavatelja zgodovine in zgodovine prava na mestni univerzi, in ugotovil, da je to nekaj, kar bi lahko počel v življenju. Učil. Prevrtimo čas še za par let naprej, in zdaj sem tu. Na Bahamih, kjer je življenje drugačno, ženske simpatičnejše in plača boljša. Nisem le zamenjava, imam redno službo, reden dohodek, in lahko bi rekel, da v življenju ne bi mogel končati na lepšem. Ja, res, za sabo imam nekaj neposrečenih zvez, par slabših delovnih izkušenj, ampak nič se ne more primerjati z življenjem, ki ga živim tu.