Nikoli nisem poskušala vsega o sebi spisati na en list papirja. Na enem listu papirja ne more biti niti pol vsega kar sem doživela in vsega, kar se mi zdi pomembno. Kljub temu že vem, da bo moja pripoved dolgočasna. Moje življenje je le ena nepomembna lastnost tega sveta, predstavlja le še eno življenjsko zgodbo izgubljenega dekleta, ki se išče in ne najde. Je še ena pripoved o propadli otroški iluziji in razočaranosti nad lažnivim svetom, ki otroke razvaja z neresničnimi besedami in dejstvi in se ne zaveda, da bodo dejansko nekoč teli otroci ostali sami z neumnimi iluzijami, ki se jim bojo zrušile pred očmi. Nočem govoriti o sebi, ker vem, da se ljudje le pretvarjajo, da jih zanimajo življenjske zgodbe vseh otrok sveta, da jih v resnici sploh ne zanima, kdo sem jaz, kaj mislim in kako nezanimiva je bila moja preteklost. Neumno se mi zdi prazno pripovedovanje brez kakršnegakoli cilja, ampak včasih moraš stvari narediti tudi, če nočeš. Pozdravljeni, moje ime je Norah. Ime mi je izbrala moja predraga mati, pet let preden ji ni bilo vsega dovolj in je vzela preveč, preveč heroina. Ne maram svojega imena, ker me spominja nanjo. Spominja me na žensko, ki je bila očitno tako zelo razočarana nad mano, nad mojim rojstvom, nad mojim preživetjem skozi pet let pekla, da se je določila končati življenje. Nočem se spominjati kakšnih je bilo tistih pet let, ker so bila neznosna – življenja v razpadajoči luknji dvajset minut stran od Albert Docka, brez tople vode, z materjo, ki je živela le za fiks in nič drugega, si najbrž ne bi želel nobeden. Morda konec koncev le ni bilo tako slabo, da je končala tako kot je, ker se je potem moje življenje obrnilo, obrnilo na boljše. Kot včeraj se spominjam zasneženega dne nekje sredi februarja petnajst let, ko sem prvič v življenju spoznala svojega očeta. Bila sem majhna prestrašena punčka, sedeč na eni izmed pustih lesenih klopi na lokalni policijski postaji, ko je prišel. Bil je še mlad, dvaindvajset let star mladenič. Vedel je zame, ampak mu tista kuzla od moje mame ni dovolila srečanja z mano, zato je bilo to najino prvo srečanje. Takrat sem spoznala svojega najboljšega prijatelja, svojega očeta in dolgo najljubšega moškega v mojem življenju. On mi je naredil prvo gugalnico. Všeč so mi gugalnice. Všeč mi je občutek, ki ga doživljam, ko sedim na majhni deski z vrvicama pritrjeni na drevo in se zibam naprej in nazaj. Všeč so mi zamegljene slike narave med mojim kratkim potovanjem naprej in nazaj po zraku. Všeč mi je občutek sproščenosti, ki mi ga nudi ena majhna lesena deska, ko me prenaša po zraku z enega konca na drugega. V zraku se počutim svobodno. V tistem trenutku se mi zdi, kot da sem nesmrtna, da me nobeden ne more poškodovati, da sama pišem najlepšo pravljico svojega življenja. Za kratek čas pobegnem iz realnosti in se počutim varno. In poleg tega me vsaka gugalnica spominja na očeta. Umrl je pred dvema letoma, ravno ko sem dopolnila osemnajst let. Prometna nesreča, v kateri sta umrla dva prijatelja – če ne drugega, sta vsaj skupaj zapustila svet. Z očetom sem se neverjetno dobro razumela, vedno, ko sem bila majhna in bolj odrasla. Z njim sem se lahko pogovarjala o čemerkoli, vedno me je poslušal in mi stal ob strani. Za sabo je pustil milijon prečudovitih spominov, odlično zbirko gramofonskih plošč, ki sva jih vedno poslušala skupaj in njegovo zbirko knjig, ki sva jih vedno skupaj brala in se potem pogovarjala, kakšne se nama zdijo. Obožujem knjige, obožujem vsakršne zgodbe, obožujem branje umetnostih in neumetnostnih besedil. Rada se potopim v zgodbe izmišljenih junakov, rada prebiram razmišljanja različnih ljudi, rada se poglobim v zapletene karakterje književnih oseb. Ko berem, pozabim na dogajanje okoli sebe in hkrati preprečim sama sebi, da bi razmišljala o negativnih straneh tega življenja. Knjige so moj beg pred realnostjo in zatočišče pred mojimi uničevalnimi mislimi na preteklost. Poleg knjig je ena izmed stvari, ki me vedno spremlja in, ki nikoli ne sme priti v tuje roke, je moj mali spiralni črni zvezek, dnevnik mogoče ali karkoli hočete. Zvezek poln mojih misli, razmišljanj, opisov oseb, krajev, pogledov in vsega, kar mi pade na pamet. Moj beg pred svetom. Ko ne vem, kaj bi ga odprem, pišem, pišem vse kar mi pride na pamet in pozabim na vse ostalo, vse kar se dogaja okoli mene, z drugimi ali kjerkoli po svetu. Očitno se vam nekako svita, kako to zgleda, potem ko berete moj raztrešen opis o sebi. Torej, naj preidem k dejstvom. Preteklo leto sem še vztrajala v Liverpoolu, mojem rojstnem kraju, najlepšem kraju na svetu, ampak nekako nisem več mogla. Vedno mi je bilo težje, ker je v Liverpoolu preveč krajev, klopic, streh, dreves, ki me spominjajo na mojega očeta, ker so to bili naši priljubljeni kraji za pogovor. Moj prijatelj me je nekako pregovoril v to, da se spustim v dogodivščino in Liverpool zapustim. Hotela sem daleč, čimdlje mogoče in prvi kraj, ki bi bil dovolj oddaljen in z dovolj dobro univerzo je bil otok Andros v Bahamih. Moja naslednja destinacija. Nikoli si nisem mislila, da bo to nek sončen kraj sredi Karibskega morja. Sovražim poletje in pretirano sončne dni, ampak sem se pač odločila poizkusiti srečo v ameriškem sistemu univerz kot članica sestrščine Zeta Lambda Delta, ki mogoče ne bo tako navdušena nad mano, mojim karakterjem, mojimi pogledi na svet in mojim, včasih malo preveč divjim, obnašanjem kot je bila z mojimi študijskimi dosežki. Ni važno, sedaj le mirno hočem, da zapustim Liverpool in se prepustim Androsu skupaj z razpadajočo potovalko, v kateri je preveč neuporabnih spominskih predmetov in premalo vsega drugega. Dokler je z mano moja najljubša Kerouaceva knjiga mi je vseeno prav za vse.