|
| Avtor | Sporočilo |
---|
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: room #1 [dylan & tate] Sre Okt 23, 2013 12:54 pm | | |
tag, tateV hiši je vladal spokojni mir. V času kosila so ljudje pobegnili po mestu, toliko, kolikor jih je pač do tega trenutka prišlo na otok. On je imel zgodnje kosilo s Theo in zdaj se je s križankami dolgočasil v dnevni sobi. Ni mu ušel prihod svetlolasca, ki se je napotil naravnost do svoje sobe v poznih jutranjih urah; ni ga še poznal, vedel pa je, kdo je. Tate Walker, bil je nov član bratovščine. Hotel mu je dati dovolj časa, da se udobno namesti v svoji sobi, preden se ga loti, kakor se je loteval vseh novih bratov; s širokim nasmeškom na obrazu in s prijazno dobrodošlico, seveda. Ko se je geslo v križanki izkazalo še za en precej klišejski izrek, je kuli in revijo odložil na kavč zraven sebe, se počasi postavil na noge, se nekoliko raztegnil po približno polurnem sedenju, nato pa se je po stopnicah odpravil navzgor, proti dolgemu hodniku, kjer so se na eno in na drugo stran odpirala vrata v sobe članov bratoščine. Njegova je bila nekoliko dlje po hodniku naprej, med tem pa je bila soba novega prišleka skorajda čisto na začetku. Vrata so bila priprta in ustavil se je, iz vljudnosti kratko potrkal, nato jih je nežno potisnil naprej, da se je pred njegovimi očmi izrisal prostor, ki je še lani pripadal nekemu drugemu letniku, ki so ga zaradi posedovanja drog na polovici leta izključili iz inštituta. Tisti fant je bil precej nenavaden, ni delil skupne razigrane energije, kljub temu pa ga je bilo nekoliko škoda, ali vsaj tako je verjel Dylan. Svetlolasca je opazil ob postelji, sklanjal se je nad svojim kovčkom. Sam je hrbet naslonil na rob vrat in na ustnice nadel širok nasmešek. »Hej. Tate, kajne?« Počakal je toliko, da je popolnoma ujel njegovo pozornost, nato je nadaljeval: »Jaz sem Dylan Cunningham, glava bratovščine, recimo.« Nekoliko se je spačil, kakor da bi hotel pokazati, da je ta naziv precej neumna zadeva, nato je v isti sapi spraševal dalje: »Si se dobro namestil? Potrebuješ kaj? Naj te ne bo strah reči, za to sem tu.« |
| | |
prispevki : 146
točke : 44
kraj bivanja : paris
starost lika : 20
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Čet Okt 24, 2013 2:52 pm | | |
Wearing
Končno je bil tukaj. Začelo se je novo študijsko leto in očitno se je nekdo odločil, da je primeren in da lahko pride. Saj ne, da je o tem sanjal res dolgo časa, ampak res si ni nikoli mislil, da bo prišel tako daleč. Očitno je bilo, da so se predavanja že začela, saj je na poti srečal samo par ljudi, pa še tem se je izognil v velikem loku. Odprl je vrata svoje sobe in široko odprl okna ter odgrnil zavese. Ni prenesel vonja pa zatohlem, še manj pa je maral temo. Odprl je kovček, iz njega potegnil grelec za vodo, ga priklopil in si začel kuhati kavo. Nikjer ni zasledil, da je to prepovedano. Niti mu ni bilo rečeno, da je v sobah prepovedano kaditi, vendar se bo o tem prav gotovo pozanimal malo več. Ni hotel tvegati izključitve že prvi dan. Šele prišel je. Na mizo je začel zlagati učbenike in mape ter zvezke. Vsi so pisali v neke akte, sam pa nikoli. Ni se počutil preveč dobro, če je imel v akti. In aktivne liste si lahko izgubil, zvezka pa nisi kar tako izgubil, razen če si res neroden. Vse je postavil v točno urejeno vrsto. Zdaj so bila na vrsti oblačila. Vmes je prijel skodelico in naredil nekaj požirkov, potem pa se spet lotil dela. Srajce je odvil iz črne vreče za obleke in jih zložil v omaro. Hlače je razgrnil in vsake posebej zložil v omaro, na zgornjo polico. Podobno je naredil z majicami in spodnjim perilom. Brisače je nesel v kopalnico, preoblekel si je posteljnino, potem pa se samo vrgel na posteljo. Nekaj časa je tako ležal in vdihaval vonj, ki mu je bil tako pri srcu. Telefon mu je glasno zapiskal in presenečeno je skočil pokonci ter pogledal, kaj je bilo. Zavil je z očmi, iz kovčka potegnil polnilec in ga dal polniti. Vedel je, da zdaj ni več tako zbran in da ne bo mogel razmišljati, zato je preprosto šel pod tuš. Pustil je, da mu vroča voda pada na ramena in počutil se je nekoliko bolje. Oblekel se je, potem pa še pogledal, kaj mora pospraviti, ko ga je nekdo presenetil in dvignil je glavo. Pred njim je stal moški, star največ 25 let, blond, daljši lasi, modrook. »Hej…« je rekel nekoliko zadržano in pokimal. Nekoliko se je zmedel, potem pa je dojel, kaj mu je govoril. Seveda. »Um, me veseli, Tate Walker.« Nekoliko se mu je nasmehnil, živčno, potem pa hitro umaknil pogled in se dalje trudil s kovčkom. »Hvala, v redu sem, ne skrbi. Samo eno vprašanje imam… Je v sobi dovoljeno kaditi?« Potem pa se je zavedal, da Dylan še vedno sloni na vratih. Naj mu reče, naj vstopi in tvega ali naj izpade nevljuden in mu reče, naj se pobere? Nazadnje se je le odločil. »Vstopi, ne moreš kar tako sloneti na vratih.« Zdaj, ko je bil moški v sobi, mu bo pozorno sledil s pogledom. |
| | |
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Čet Okt 24, 2013 3:58 pm | | |
tag, tateZ zanimanjem v pogledu je pregledoval novega prišleka, njegove velike oči, obrvi, obrazne poteze, nekoliko mokre lase, ki so bili zaradi blage ponekod še vedno zlepljeni – očitno se je pred kratkim stuširal. Bil je zadržan, deloval je popolnoma neudobno in to vsekakor ni bilo nekaj, kar bi lahko Dylan hladnokrvno ignoriral. Zmeraj si je želel, da bi se ljudje tukaj zabavali, da bi se imeli dobro, predvsem v njegovi družbi. Razumel je lahko začetno sramežljivost, a upal je, da jo bosta z nekaj vljudnostnimi frazami prebila. »Vem,« se je zadovoljno namuznil, ko se mu je svetlolasec predstavil; seveda je vedel, saj je bila to vendar njegova naloga. Ni ga hotel kakorkoli, hm, prestrašiti s svojim vseznanjem, samo – ni mogel iz svoje kože, to vsekakor ne. »Hm,« se je zdaj njegov nasmešek široko raztegnil, pogled pa mu je zletel po stropu. »Načeloma naj se ne bi kadilo, ampak tega pravila bolj ali manj nihče ne upošteva. Tukaj..« Ujel je potolčen bel obroč na stropu, ki je nekoč služil kot varnostni sistem za dim. Hiša je bila zgrajena dokaj varno, zaradi česar je bil dimni alarm povezan z lokalnim gasilskim društvom; vendar pa je bil v večini sob tako ali drugače onemogočen. Nekaj pametnjakovičev je sistem preprosto izklopilo v nadzorni sobi, Tatov predhodnik pa se je lotil drugačnega pristopa. »Tamle gori je tvoj predhodnik razbil sistem za dimni alarm.« S prstom je pokazal na točko, kjer je bil obroč, ki je nekoč izgledal popolnoma drugače. Nato se je s pogledom znova vrnil k Tatu, roke je prekrižal na prsih, široko se je nasmehnil. »Zato mislim, da lahko mirne volje prižgeš.. karkoli že imaš namen kaditi.« Nekaj skrivnostnega se je naselilo v njegovem nasmešku; tobak, travo, crack, meto, vse je lahko kadil, če je želel – Dylan vsekakor ni bil nadzorniški tip človeka in pri tistem, kar se je kadilo v prostorih bratovščine (praviloma so bili to cigareti, tu in tam trava, enkrat crack, predlani) se je z veseljem pridružil. »Hvala,« je prikimal, se pomaknil za nekaj korakov v sobo, se razgledal. Tate se še ni vselil, ne zares; soba je imela še vedno popolnoma tuj pridih. »Si zadovoljen s sobo?« se je pozanimal, ko je stopil še nekaj korakov naprej, proti velikemu oknu, ki se je odpiralo na skupni balkon. |
| | |
prispevki : 146
točke : 44
kraj bivanja : paris
starost lika : 20
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Čet Okt 24, 2013 6:00 pm | | |
Nekoliko se je prestopil, ko je rekel, da ve. To mu ni bilo nikoli v preveliko zadovoljstvo. Raje je ostal nepoznan, v senci in se brigal zase. Ni vedel, kaj naj reče, zato je samo počasi prikimal, potem pa ga je pritegnil Dylanov pregled stropa. Sledil mu je s pogledom in zagledal odlomljen varnostni alarm. Nekoliko se je namrdnil. Ni maral videti, da je tuja lastnina uničena. Lahko bi se preprosto kupil tisti prekleti nastavek in problem je rešen. "Hvala za to informacijo," se je zahvalil in nekoliko živčno nasmehnil, potem pa prižgal cigareto. Ni vedel, kaj naj naredi s tipom, ki je zdaj stopil nekoliko v sobo, zato je proti njem vrgel škatlico, češ, vzemi si. Stopil je do grelnika vode in zlil preostanek stran, nalil novo vodo in ga prižgal. Naj ga povabi, da naj ostane z njim in pije kavo? "V-vedno pijem kavo," mu je pojasnil in se na vse pretege trudil izogniti očesnemu stiku. Spravljal ga je v obup, še enkrat je potegnil vase, potem pa pobrskal po torbi in odložil na mizico pepelnik. Otresel je cigaret, ga odložil ter se lotil pospravljanja. Ni vedel, kaj naj reče, zato je nekoliko nerodno molčal in zlagal stvari. Dylan je stopil še par korakov s sobo in Tate se je začel avtomatsko pomikati par korakov stran od njega, kot da se ga neverjetno boji. Sunkovito se je obrnil in se mu živčno nasmehnil, potem pa počasi odgovoril: "J-ja, super je, boljše sobe si sploh ne bi mogel želeti." Spet se je nekako izognil očesnem stiku in aparat za vodo se je oglasil in tako sporočil, da je voda vrela. Vzel je dve skodelici in natočil v vsako vodo, potem pa v obe dal štiri žličke sladkorja in dve žlički kave. Pomešal je, potisnil skodelico proti njem in stegnil roko proti cigareti. Na njegovo veliko nesrečo se mu je ugasnila in jezno je zanergal ter si jo prižgal na novo. Prej si je rekel, da bo ves čas gledal na sogovornika, ampak drznil se je spustiti tako nizko, da mu je celo obrnil hrbet. Živčno si je popravil rokave majice in ga poskušal prikrito opazovati. |
| | |
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Čet Okt 24, 2013 6:44 pm | | |
tag, tateFant je bil.. no ja, zanimiv, to vsekakor, toda izredno introvertiran. Spraševal se je, zakaj bi to lahko bilo, istočasno pa mu ni dal z ničemer pokazati, da razmišlja o tem. Sovražil je, ko so ljudje vzpostavljali očitno. 'Danes ne izgledaš tako dobro.' 'Si utrujen? Podočnjake imaš.' 'Kaj te tare, deluješ ekstremno živčen?' Zakaj bi bilo kaj takega potrebno? Prav zares, če mu bo hotel zaupati, čemu se nelagodno prestopa, mu bo to že zaupal, sam pa vsekakor ni imel namena vohljati tam, kjer to ni bilo zaželeno. Z desnico je ujel škatlico, ki je v lepem loku – in v tihem povabilu – poletela proti njemu. Odprl jo je, si postregel s cigaretom in nenazadnje iz žepa potegnil vžigalnik, s katerim je prižgal konico. »Hvala,« se mu je nasmehnil in škatlo odložil na mizo ob steni, preden se je sprehodil dalje. »Kul,« je prikimal, ker ni vedel, kaj naj bi še pritaknil k temu preprostemu dejstvu. Sam ni bil kavni fanatik, čeprav mu je na skrivaj ta črna tekočina počasi prešla v navado. Jutranje kavice v kuhinji, pijačke s prijateljicami, take reči, pa se je nenadoma kar navadil na kofein v svojih žilah. »Ja?« je z zanimanjem pritaknil majhno provokacijo. Razen razbitega ventila na stropu je bila precej lepa, čeprav je njen prejšnji lastnik ni posebej dobro vzdrževal. Očitno je bilo, da so čez poletje stene prepleskali; spomnil se je, da je bilo lani na levem kotu ob postelji z alkoholnim flumastrom napisanih nekaj izredno nelepih kletvic. »Dober razgled imaš,« je dejal po nekaj trenutkih tišine, ko se je znova obrnil k svetlolascu, ki mu je podal skodelico kave. Zahvalil se mu je s preprostim nasmeškom in jo prevzel v svoje roke. Topla tekočina na topel dan. Kava je bila edina vroča stvar, ki jo je bilo mogoče v tej vročini dejansko piti. »Torej, Tate,« je začel z uporabo njegovega imena, samo tako, da bi mu prešlo v navado. »Od kod prihajaš? Se mi samo zdi, ali slišim zanimiv naglas?« |
| | |
prispevki : 146
točke : 44
kraj bivanja : paris
starost lika : 20
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Čet Okt 24, 2013 8:52 pm | | |
Ko se mu je zahvalil za cigarete, se je poskušal samo prijazno nasmehniti in mu prikimati. Uspel mu je samo drugi del. Vsaj nekaj, verjetno. Kaj si je kaj mislil o njem? Da je samo sramežljiv? To je bil najpogostejši izgovor in po navadi je deloval. In nič ni imel proti, če bi tokrat tudi. Tu in tam sta izmenjala kakšno besedo in nekoliko se je nasmehnil šele po tem, ko mu je rekel, če res tako misli. "No, nekaj povsem drugega je, kot doma. Ampak še vedno, vanjo bom kasneje vnese nekaj svojega. Ne morem pustiti, da je vse tako prazno. To me duši." Povedal mu je nekaj o sebi. In to je bila prva napaka. Preklel je to poved in se nekoliko zamislil. Bolj more biti previden. Povedali so mu, da tukaj fantje niso prijazni. Vsaj ne vsi. Da bodo izkoristili vsako priložnost in ga potunkali v vsak drek. Ampak nenadoma je začel v vse skupaj dvomiti. Zdelo se mu je, da niso bili taki. Vsaj ne vsi. Nekoliko se je zmedel. Kakšen razgled? Potem pa je pogledal skozi okno in spet se je živčno nasmehnil. "To je dejansko prvič, da sem zdaj pogledal skozi okno. Drugače verjetno tako ali tako ne bi. Ali pa ko bi šel na balkon. In ja, nekaj posebnega je." Naredil je požirek kave in ko je zaslišal svoje ime, se obrnil k sogovorcu. "Tako očitno? Francija. Pa ti?" Če bi na prvi hip presojal, bi rekel, da je tipičen Američan - ne sekira se za nič, poskuša biti prijazen, ima svoje sanje o denarju, hiši in družini, ampak vprašanje je, če se bo to dejansko zgodilo ali je samo fantazija. Sanje imajo o veliki hiši, živijo pa na tako stišanem prostoru, da ti pride hudo na srce. In družina? O tem ni razmišljal. Za hip ali dva se mu je zdelo, da gleda veliko preveč časa v sogovornika in obrnil se je stran in spet divje zardel. "Oprosti," se je tiho opravičil, ko se je obrnil stran. "Um, samo kašljam in nočem kašljati v obraz." |
| | |
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Čet Okt 24, 2013 11:08 pm | | |
tag, tateBilo mu je ekstremno nelagodno, toliko je lahko videl; a preprosto ni hotel biti oseba, ki bi drugemu zagotavljala, da se 'ob njem lahko počuti sproščeno'. Kakšno sranje bi bilo to? Raje se je preprosto obnašal dovolj prijazno, da je bilo to jasno, brez, da je stvar ubesedil. Prisluhnil je fantovim besedam in nenazadnje pritrdilno prikimal, kakor da bi hotel povedati, da se povsem strinja z njegovimi besedami. »Morda kakšno mini palmo ali kaj podobnega,« je zamrmral s komaj opaznim nasmeškom na obrazu; šala, očitno. Če je svetlolasca dušilo, je potreboval rastline, da so mu fiiltrirale in proizvajale kisik. »En fant, lani je končal, je zmeraj govoril, da se ne počuti udobno v hiši, da se mu ne zdi domače..« je takoj pričel z anekdoto, za katero se mu je morda zdelo, da bi lahko uspela sprostiti ozračje; in četudi ga ne bo, ne bo nič narobe. Bo poskušal dalje. »Nazadnje si je prinesel tri kantice živo rdeče barve in povsem prepleskal svojo sobo, vse, stene, strop, tla, vrata,« se je hahljal ob spominu na pripoved, ki je bila prav tako z letošnjih poletjem očitno zaključena; ko se je vrnil, je bila soba, ki je pripadala temu tipu, prepleskana z belo, toda očitno je bila barva vseeno premočna – zaradi česar je imela ta bela nekoliko rozast odtenek. »In potem je bil povsem zadovoljen. Rekel mi je, da ne more spati ob 'praznih' barvah, ker se boji, da ga bo posrkalo vanje.. nekaj takega, nisem prepričan.« Široko se je nasmehnil, ko je znova ujel fantov pogled. »Tukaj si lahko urediš stvari, kot ustrezajo tebi, Tate. Nihče nas ne nadzoruje.« No ja, dokler seveda nisi takšen, kot je bil njegov predhodnik, in ne hodiš naokrog s trdimi drogami. A dvomil je, da je Tate kakorkoli podoben tistemu tipu. Nekaj povsem.. drugačnega je bilo na njem. »Včasih se tukaj, na balkonu, naši fantje napijejo,« je nadaljeval, z glavo je pomignil na balkon zunaj. »Če ti bodo šli na živce, jim samo reci, naj se speljejo. Izgledajo mačistično, ampak v resnici so prijetni fantje.« njegova dva soseda po hodniku naprej sta bila Dylanova dobra prijatelja; odlično so se karakterno povezovali in vedel je, da je bilo to, kar je zanju pravkar zajamčil, resnično. »A tako? Ampak.. nisi popolnoma francoz, si?« je mirne volje spregledal vprašanje o njegovi lastni etnični pripadnosti in je raje vrtal dalje. Prav zares ni njegov naglas zvenel samo francosko, zvenel je kot mešanica jezikov. Njegovo ime, med tem, je bilo povsem ameriško. »Zelo uvidevno, hvala,« se je nasmejal, čeprav mu je bilo jasno, da to ni bil razlog, da se je svetlolasec obrnil. Dylanova družba ga je delala izredno živčnega; to je bila kot nekakšna terapija, s katero se ga bo navadil. |
| | |
prispevki : 146
točke : 44
kraj bivanja : paris
starost lika : 20
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Pet Okt 25, 2013 3:31 pm | | |
Nekoliko presenečeno ga je pogledal. Pa ja menda ne misli, da bo gojil v sobi rože? Ali drevesa? Ne, v sobi ne bo imel česa takšnega. Mogoče bi si lahko edino na balkonu nasadil peteršilj, ampak še v to ni bil preveč prepričan. Prisluhnil mu je, ko je začel govoriti, da si je njegov predhodnik prebarval stene. Tudi sam je razmišljal o tem. Te stene niso bile tako prijetne. V svoji sobi, v Parizu je imel eno steno temno modro, drugo sivkasto, temno svetlo rdečo, četrto pa vijolično. Nenavadne kombinacije, ampak vedno se je v njej počutil domače. Mogoče bi lahko kaj takega naredil tudi tu? In da ne bi bilo tako… prazno po stenah, bi lahko obesil francosko zastavo. In mogoče kakšen izrezek z njegovega področja. Nekoliko se je zamislil in razmišljal, da bi knjižno omaro popolnoma spraznil in nanjo zložil francosko gradivo. In seveda, špansko. Nasmehnil se mu je, ko je rekel, da si je fant prinesel barvo. Ni kaj, pameten je bil. S konicami prstov se je dotaknil hladne stene in se zdaj iskreno nasmehnil. Vsaka soba je skrivala svojo zgodbo in svoje skrivnosti. Ko je začel razmišljati o tem, kaj vse so videle te stene, se je umaknil in se prijel za dlan, kot da bi se močno opekel. Nekoliko zmedeno je pogledal sogovorca. Najbrž je bil samo nerazumljiv strah, vendar je strah eno izmed najmočnejših čustev, ki jih lahko doživi človek. Prijel je skodelico in naredil en požirek, potem pa mu pokimal. "Hvala, veseli me, da imam osebno svobodo. Že imam par idej, kako bi lahko uredil sobo tako, da bi mi bila bolj všeč. Malo prazno je in kar nekaj stvari imam sabo, s katerimi bi lahko prilagodil izgled sobe." Prepričan je bil, da bodo naslednjič, ko bodo vstopili v sobo, presenečeni nad izbiro. Ko je bil sam, si je upal marsikaj. In tudi marsikaj si je upal narediti iz osebnega prostora. Ko pa je bil v družbi? Drugačna zgodba. Ozrl se je proti balkonu in stopil korak naprej, proti njem. "Hm, mislim, da ne bo nikakršnega problema, če bodo pili… Se bom pač pobral iz sobe in šel v knjižnico ali pa v park ali pa kaj podobnega. Ni mi problema, samo da se bom umaknil in jih ne bo motil." V takšnih primerih se je raje umaknil, kot pa da bi vztrajal in bil tepen. Dvomil je, da se jim bo pridružil glede na to, da ne pije alkohola, ampak mogoče bodo kdaj skupaj kartali. Če ga le ne bodo spraševali vseh mogočih vprašanj. Vzel je kavo, sedel na okensko polico in ga pogledal v oči. "Oče je Kanadčan, mama pa je bila Španka." Šele po tem, ko je dokončal poved, se je zavedal, da je uporabil preteklik. Močno je upal, da bo to preprosto ignoriral. Prižgal je cigareto in tako našel razlog, da je pogledal stran. |
| | |
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Ned Okt 27, 2013 1:22 pm | | |
tag, tateob njegovem odzivu se je zasmejal in zmajal z glavo; svetlolasec je bil namreč skorajda ves iz sebe, ko mu je predlagal, naj si omisli gojenje rastlin. kaj, ali je bilo to nekaj tako nezaslišanega? sam zase je vedel, da bi bila to slaba ideja – njegove navade skrbi za živa bitja so bile precej slabe in kaktusi so bili najbrž edina stvar, ki bi v dylanovem življenju lahko uspevala dolgoročno; vse ostalo je namreč prej ali slej pozabil zaliti (ali nakrmiti, v primeru njegovih rib pri petnajstih) in vse je prej ali slej.. poginilo. »no, super,« mu je prikimal in se s pogledom znova spustil vzdolž praznih, sveže prepleskanih sten. njegova soba ni bila pretirano domača, a navsezadnje ga to ni motilo. tako ali tako je tam samo spal; nazadnje je thea nad vzglavje njegove postelje prilepila nekaj razvitih fotografij iz njunega potovanja po evropi. razen tega so stene ostajale prazne. sive. in kljub vsemu njemu na nenavaden način prijetne. »ne, tate,« je zmajal z glavo, »to nima smisla. ne boš se ti odmikal, lepo te prosim. hiša je velikanska in niti najmanjše potrebe ni, da se ti razvajeni otroci zadržujejo tik pred tvojim oknom.« počasi se je preko njegovega obraza znova razpotegnil nasmešek. »najsrečnejši bomo sicer, če se nam boš preprosto pridružil, ampak če si tega ne boš želel, se boš moral postaviti zase. nihče ti ne bo storil žalega.« prav zares, njegovi kolegi iz bratovščine so bili skupina izrednih prijateljev in osebni napad na drugega bi bila edina stvar, ki se tukaj preprosto ne bi tolerirala. »in kako potem..« se je nekoliko namrščil, sistema namreč ni razumel – oče, najbrž francoski kanadčan, mati iz španije; kako so pristali v franciji? »zakaj potem živiš v franciji? in, mimogrede, kje?« vedel je, da veliko sprašuje in razumel je lahko, da ga spravlja v neprijeten položaj in morda je bil nekoliko egoističen, a hotel je vedeti, hotel je izvedeti.. čimveč. o vseh bratih iz delte je vedel – no ja, če ne drugega zelo veliko – in ni hotel dopustiti tatu, da ostane izjema. |
| | |
prispevki : 146
točke : 44
kraj bivanja : paris
starost lika : 20
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Ned Okt 27, 2013 6:39 pm | | |
Spet je bil čisto zmeden in ni vedel, ali se smeje njemu ali se smeje čemu drugemu. Sramežljivo je pogledal stran in se začel igrati z rokavom ter cefral nitko iz rokava. Naenkrat ga je postalo sram, da je sploh oblekel to. Hvala Bogu, da Dylan tega ni videl. Saj se mu ni zdel slab človek. Ampak preprosto... Ni bil kot on. "Je, ne? Tudi meni je všeč." Mogoče bi si lahko kupil še nekaj tiste barve, s katero lahko riše in si narisal razne abstraktne vzorce. Ali pa preprosto pomoči dlan noter in po celi sobi razporedi svoje dlani in dlani prijateljev, ki bi si jih nabral tukaj. Če si jih bo sploh nabral kaj. Mogoče bi lahko prosil Dylana? Spet ga je iz razmišljanja zbudil njegov glas. Nekoliko je poskočil, potem pa se spet obrnil k njem. "Ampak... Nikomur nočem bit v napoto... In alkohola nisem še nikoli pil prej... Ker. Ker sem videl, kaj lahko naredi človeku in nisem nikoli imel prevelike želje... Ampak ja, načeloma smo lahko skupaj, samo, če bomo počeli tudi kaj drugega, kot se na mrtvo napili." Z vsako besedo je njegov postal vedno tišji, na koncu je skoraj šepetal. Spet se je sramežljivo obrnil stran in divje zardel. Zdaj je samo še čakal na to, da se mu bo začel smejati, kot prej, ker ni šel skozi to, da bi pil. In če se bo kdo mrtvo napil, mu ne bi bil problem človeka spraviti v posteljo in paziti nanj, dokler se ne zbudi. Ali pa dokler se ne strezne. Dokler ne pride do nasilja, bo z njim vse v redu. Pa naj bo v družbi ali pa ne. Toliko vprašanj. Nikoli ni bil navajen nanje in ni se trudil takoj odgovoriti na njih. Iz kovčka je potegnil še nekaj stvari, potem pa vse skupaj pospravil: kovček je dvignil na omaro, črno kitaro pa previdno odložil na posteljo. Sploh ni vedel, ali naj mu pove, kako so končali v Franciji. To ga po navadi redko vprašajo ker po navadi redko ugotovijo, da ne govori samo s francoskim naglasom. "V-v Parizu živim," mu je povedal, potem pa sedel na postelj in začel mencati z rokami. Kako naj mu reče, da mu tega ne more povedati ker potem bi mu moral povedati vse druga? Zajel je sapo, potem pa ga proseče pogledal v oči. |
| | |
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Pon Okt 28, 2013 10:17 pm | | |
tag, tatePrikimal je in takrat se je prvič v času njunega pogovora poskušal poglobiti v njegovo razmišljanje. Dotlej si ni predstavljal tega, kar si je najbrž predstavljal Tate; zdaj je poskusil. Najbrž si bo stene obarval z otožno modro. Takšno sivkasto. Morda zeleno, vsekakor ne živahno. Ni se mu zdel kot tip osebe, ki bi hotel živeti med kričeče rumenimi stenami, iskreno se mu je zdelo, da bi med takimi stenami lahko živeli samo največji norci pod soncem, ki bi se jim zaradi svetlih barv mešalo samo še toliko bolj. Ja, otožno modra, to si je predstavljal. Kakšne fotografije Tata in njegovih prijateljev od doma; obešene na steni ali uokvirjene na nočni omarici. Nekaj knjig, najbrž bi bila večina v tujem jeziku. Oblačila zmeraj ekstremno precizno zložena v omari. Morda kakšne nogavice ob vznožju postelje, drugega ničesar. »Če ne boš hotel ti ni potrebno piti. Ni ti potrebno početi ničesar, česar si ne boš želel.« Njegov ton je nosil nekakšno netipično resnobnost, ki je Dylan praviloma ni kazal zunanjemu svetu. Bil je vedno nasmejan, nekoliko norčav, razigran, popoln veseljak. Redko je govoril s takšnim tonom; a zdaj je hotel pokazati, da vse vendar ni tako, kot je morebiti mislil njegov novi svetlolasi prijatelj. »In, ne misli, da smo samo kup blesavih pivcev, ki se drugače ne znajo zabavati. Velikokrat igramo kakšne športe. Odbojko na mivki, nogomet.. včasih kartamo ali kuhamo,« se je nasmejal; ah, ne, niso bili samo tolpa razgrajačev, bili so prav prijetna peščica. »Ne rabiš biti posebno dober v čemerkoli od naštetega, da sodeluješ, mimogrede,« je skomignil. Njemu je sicer odlično šel poker, pri nogometu je večkrat zabijal v prazno, ker je imel bolj slab občutek za smer. Prikimal je in počakal, da bi fant nadaljeval; ko tega ni storil, ko ga je s skorajda obupanim pogledom zaprosil za usmiljenje, je Dylan živahno prikimal. »Jaz živim v Londonu,« se je povabil k monologu, ne da bi počakal in videl, če svetlolasca njegova zgodba sploh zanima. »Velemesta so vedno tako dramatična. Moj oče je hotel živeti v čistem centru, zato imamo zdaj stanovanje, kjer sva z bratom samo tu in tam, med tem ko se on nenehno dolgočasi.. skoraj redno me kliče po Skypu, ker je očitno izredno osamljen.« Skomignil je. »Ampak je pa prijetno, ker si v nekaj sekundah v kafiču ali v marketu ali, no ja, če ne kjerkoli, pa vsaj v taksiju na poti kamorkoli.« |
| | |
prispevki : 146
točke : 44
kraj bivanja : paris
starost lika : 20
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Pon Okt 28, 2013 11:17 pm | | |
Hm, mogoče bi moral pustiti stene takšne, kot so in jih samo nekoliko dodelati. Z robovi, vendar ne premočnimi barvami. Mogoče bledo oranžna? Ampak ne, to je preveč svetla. Hoče temno barvo. Temno modra, hladna barva. Raje je imel, da ga v sobi zebe, kot pa da mu je prevroče in sploh ne more dihati. In rad je imel hladne barve - modra, zelena in vmesne barve, kot pa kričeče in zelo preveč udarne. V svoji sobi bi se rad počutil domače in varno, ne pa da pride nekam, kjer mu bode oči. In česar se je bal med večine stvari? To, da bo prišel kdo sredi noči k njem in se ga bo dotikal, potem pa ga bo ubil. Spominja na pravi film, ja, ampak preprosto ga je bilo strah. Kaj naj potem naredi? Naj joče, ker mu ne bo uspelo? Ne, to prav gotovo ne, uspelo mu bo premagati ta strah. Kot strah pred ljudmi. Dylan je spet spregovoril in nekoliko mu je pomikal. "Hvala, Dylan. Predvidevam, da nisi eden izmed tistih, ki brezglavo pijejo in potem bruhajo, kjer jih je volja. In hvala... Nekako sem mislil, da me boste prisilili, da pijem zraven. Saj veš, večina jih to dela, ko ugotovijo, da še nekdo ni pil." Spet se mu je sramežljivo nasmehnil in tokrat je celo zbral pogum, da mu je vrnil pogled. "H-hej! Ne mislim tega! Vašo družbo sem si izbral, ker je preprosto tako... Sproščena. In zdi se mi, da z ostalimi ne bi mogel tekmovati. In kar se tiče iger z žogo? Grozen sem. Edino, kar koliko toliko igram OK, je odbojka, pa še to po navadi zasirjem." Opravičujoče je skomignil z rameni. Saj ni nalašč. Nikoli ni bil preveč športen tip, ampak nekako se je vendarle naučil, da je odbil vsaj žogo, če je bil že z nogami nesposoben. No ja. Potem pa je poslušal. Očitno je bilo, da je hotel fant vedeti še več. Ampak nekako ni bil pripravljen. Na koncu se bo odločil. prisluhnil je Dylanu, potem pa sam povedal: "No, jaz sem po... Poreklu Francoz. Ampak oče je Kanadčan, seveda kanadski Francoz, mama pa Španka. Z mamo sta se preselila v Francijo, preden sem bil sploh na poti. Ampak to me ne moti. Tako sem naravni govorec španščine in francoščine.. Samo dobro sta mi naredila." Nekoliko sramežljivo se je obrnil k njemu. "Angleščino znam najslabše. Nikoli, nikoli do zdaj je nisem najbolje. Saj znaš nekaj stvari, ampak tu in tam kakšno besedo naglasiš čudno in vse skupaj zgubi nek pomen," je skoraj zašepetal, kot da bi ga bilo sram priznati, da ni nikoli čutil posebne želje po znanju le tega. Ampak angleščina je izpodrinila francoščino. In zdaj je angleščina lingua franca. Če je hotel na šoli preživeti, je moral znati angleško. |
| | |
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Čet Okt 31, 2013 5:15 pm | | |
tag, tateHudomušno se je namuznil, ko je svetlolasec povsem narobe predvideval, da Dylan morda vendarle ni eden izmed brezglavih pivcev. O, pa je bil. Ne vsakodnevno, vseeno pa se je z veseljem napil do roba pozabe in še dlje. Da je počel največje bedarije in da je končal povsem uničeno s trojnim mačkom na grbi – da, to ni bilo nekaj, česar bi se pretirano ogibal. Morda Tatu zaenkrat tega ni bilo potrebno vedeti. »No, stari, prisežem, da se jaz ne bom spravljal nate.« Rad je nazdravljal z ljudmi, nikdar pa ni pritiskal nanje, naj pijejo. To se mu je zdela precej gnusna navada; saj se navsezadnje tudi njemu kdaj pa kdaj ni pilo, in takrat je iz srca sovražil, ko so ga ljudje obsipavali z izzivi, naj vlije vase kaj ekstremno toksičnega. Ne je pomenilo ne, to je povsem dobro razumel. »Moral bi videti mene,« se je nasmehnil, ko je njegov sogovornik spregovoril o njegovi talentiranosti pri športih, in rahlo je zmajal z glavo. Ne, tudi sam ni bil nikakršna zvezda, a to ga ni oviralo. »Navsezadnje ni pomembno, kako dobro igraš, dokler se zabavaš,« je preprosto skomignil z rameni, zavedajoč se, da je pravkar izustil nekaj, kar bi se zlahka štelo pod življenjske modrosti. Polno jih je premogel, samo praviloma se ni širokoustil z njimi, ker je lahko vse prehitro izpadel kot idiot, ki želi drugim soliti pamet. »Se ti zdi?« je vprašal s pristnim presenečenjem v glasu, njegove obrvi pa so se drastično privzdignile. »Meni se zdi, da odlično govoriš, samo naglas je slišen..« Skomignil je znova. Saj je tudi on naglaševal stvari drugače, pa kaj za to. Angleži so bili tukaj nekoliko bolj redki, zaradi česar se je večkrat počutil, kakor da govori povsem drugačen jezik. Ob vsem tem ameriškem popačevanju se mu je zdela Tatova izgovorjava čisto krasna. »Sploh se ne sekiraj,« je navsezadnje zamahnil z roko in stopil proti pepelniku na mizi, kamor je pritisnil konico cigarete v zadnjih izdihljajih in jo tako povsem udušil; zdaj mu je stal še bliže, bliže kot kadarkoli prej, njegove oči na svetlolaščevih. »Najbolje bo, da te torej pustim pri..« z glavo je pomignil na kovček pri postelji in se vzravnal, s čimer se je nekoliko umaknil, »pospravljanju ali karkoli.« |
| | |
prispevki : 146
točke : 44
kraj bivanja : paris
starost lika : 20
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] Sob Nov 02, 2013 9:37 am | | |
Njegovo muzanje ga je presenetilo. Torej se je tudi sam brezglavo napil? In tako poskušal pozabiti? Ampak kaj? Probleme? Zakaj ne poskuša načeti pogovora o tej temi? Ampak ne, prepričan je bil, da bi mu Dylan povedal, če si bi tega želel. Po drugi strani pa ni bil sploh prepričan v to, pozna ga komaj nekaj minut. In teh nekaj minut... No, ni spoznal človeka tako dobro, da bi se mu odprl, hkrati pa je deloval tako, kot da bi hotel, da se odpravi. Mogoče pa... Preden bi bil sposoben dokončati misel, ga je Dylan zmotil, ko je nekaj povedal in nekoliko je zamežikal, kot da sprva ne bi dojel, kaj mu je povedal. " Hvala, cenim to," mu je iskreno povedal in se nekoliko nasmehnil. Ampak če si dobro pogledal, si za tem nasmehom videl strah. Zakaj se mu je zdelo, da je tolikokrat slišal ta stavek, vendar je bilo vedno drugače? Da so mu vsi govorili, kakšna pussy je, ker ni nikoli pogledal alkohola? Da ne ve, kaj je življenje. Saj res ni imel pojma. Uničeval se je na drugačne načine. Živčno si je grizel ustnico. Skoraj bi spet začel z nohti, ampak se je močno zadrževal. " No, to je res, ampak ne glede na to, da je ekipa po navadi po porazu jezna nate... No, bom videl, verjetno se vam bom res pridružil," mu je obljubil in se spet nagnil k postelji. Sedel je in ga izgubljeno gledal. Pohvalil je njegovo angleščino? Resno? Potem pa je takoj vstal in se vrnil k pepelniku, da ne bi takoj umazal posteljnine.. " Hvala, cenim to, da ti je všeč. Včasih preprosto ne vem besede in se spomnim francosko ali špansko in potem tisto bleknem. Najbolj nadležno je, ko začneš govoriti v angleščini in se potem spomniš francoske besede in začneš govoriti v francoščini. Oprosti, preveč govorim." Po navadi redkobesedni človek, je končno povedal nekaj, kar ni zadevalo samo njega, ampak tudi družbo. Očitno se bom tu moral odpreti. Opazoval ga je, kako se mu je približal in ni si upal premakniti nazaj. Nehaj Tate! Takoj! Srce mu je začelo hitreje biti in obupno si je poskušal ustaviti ta nor ritem. Kaj bo sledilo zdaj? Udarec? Dotik? Nekaj dolgih trenutkov mu je vračal pogled, potem pa se je Dylan vzravnal in nekaj rekel. Zdelo se mu je, da je spregovoril čisto prepočasi in da so njegovi možgani dojeli vse informacije. Vzravnal se je, potem pa počasi prikimal. Hotel mu je reči, naj še ne gre, vendar se je že odpravil. " Adijo, Dylan. Lepo je bilo poklepetati," je zašepetal za njim in se obrnil, da bi pospravil vse ostale stvari. Kitaro je naslonil na zid, potem pa se ulegel v posteljo in postal nekoliko žalosten. Konec |
| | |
| Naslov sporočila: Re: room #1 [dylan & tate] | | |
|
| | | |
Similar topics | |
|
| Permissions in this forum: | Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
| |
| |
| |