room no. 3

Naslov sporočila: Re: room no. 3 Pon Okt 21, 2013 6:45 pm

this post is for brother bear tyler i've got no idea how many words is in this post, i'm listening to nothing atm and *-* sorry ker je malo trajalo, but i was really in an english mood.

“presenečenje!” je v visokem tonu zazvenelo po celotni sobi vodje bratovščine epsilon sigma phi. oh, zoey je bila zmeraj takšna, da je svojega dragega bratca nekako pač zares morala razkuriti - in kaj je delala tudi tokrat? popolnoma enako. brez, da bi karkoli premišljevala, se je vrgla za tylerjev hrbet in se veselo zasmejala “si že zmeraj jezen name, ker te na avionu nisem spustila na stranišče?” je namuznjeno vprašala, ko ga je spustila iz svojega objema in sedla na njegovo mehko posteljo. od nekdaj je imela bratove postelje veliko raje, kot svoje - morda zaradi tega, ker je kar nekaj noči prespala pri svojemu bratu, ker se je bala takšnih, ali drugačnih bavbavov, s katerimi so strašili takratšnje otroke. tako je recimo imela obdobje, ko se je popolnoma zares bala človeka iz omare, in ni in ni bila sposobna zaspati, če ob njej ni bilo njenega brata - sedaj ji je bilo vse skupaj nekoliko smešno, toda svojega brata je še zmeraj imela izjemno rada, kar je tudi velikokrat morda celo preveč nazorno pokazala.

“veš, dorothea je menjala sestrščini,” je zamenjala temo v nekoliko bolj neprijetne vode. v tistem trenutku je morda potrebovala malo tolažbe, ali pa le nekoga, ki mu je lahko zaupala svoje skrbi “in zdaj... ne vem. od prejšnjega poletja se je čisto spremenila,” nekoliko je zavzdihnila, z dlanjo pa medtem nežno gladila posteljnino. da, dorothea se je prav zares spremenila od njunega zadnjega srečanja - saj sploh ni vedela, kaj jo je pičilo. in dvomila je, da tyler ve kaj več o vsemu skupaj. “kakorkoli - slišala sem, da je libbie zaprostila za članstvo lambde. resnično upam, da je vredu.” oh, njuna mlajša sestrica. če je tylerju in zoey bilo kaj skupnega, je bila to njuna zaščitniškost do najmlajše grimesove. česar več pa skupnega verjetno tudi nista imela. trmo, mogoče.

Naslov sporočila: Re: room no. 3 Sre Okt 23, 2013 6:52 pm

room no. 3 Tumblr_inline_ms0i1fRrkR1qz4rgp

naveličano je zlagal še tistih nekaj oblek v omaro, ki mu jih je ostalo ter se mu prej nikakor ni dalo to postoriti. iskreno se mu tudi sedaj ni blazno dalo, vendar kakor da je imel kakšno posebno možnost. le želel se je rešiti vsega, čim hitreje, vendar sekundo za tem, se je zavedal, da to ne bo ravno najlažje. navsezadnje, še predno se je zavedal, je slišal tisti tipičen glas, kateremu je bil dodan prav nadležno visok ton in ravno lastnica tega, mu je v naslednjem trenutku skočila na hrbet ter naveličano je zavzdihnil. »še vedno ne maram tvojih presenečenj zoey in da, še vedno sem jezen nate« je naveličano zamrmral ter zavzdihnil, ko se je končno spustila iz njegovega hrbta. seveda, samo še njo je potreboval, da bo bila zadeva popolna, zares. »in se sploh ne nameravam pogovarjati s teboj, tako da če nameravaš se tu utaboriti… izvoli, bom jaz odšel iz sobe« je dejal trmasto, kakor nekaj letni otrok ter v omaro polagal zadnje majice, ko se je rjavolaska zopet oglasila ter za začetek je le zavil z očmi, vendar ko je omenila svetlolasko, je obrnil pogled proti njej. »dorothea je kaj…?« je začel, nato pa zmajal z glavo, ko se je zavedal, da se sestri tako ali tako ne sanja za vso zgodovino s svetlolasko in iskreno… ni bila tema, za katero je želel, da jo izve. »zakaj je to naredila?« je nato le zamrmral, s kolikor toliko prisiljenim ravnodušnim tonom, navsezadnje, nekako mu ni bilo lahko govoriti o njej. in dejstvo, da je bila najboljša prijateljica njegove sestre, je zadevo le oteževala. ob njenih besedah je sklonil glavo ter za hip zaprl oči. seveda, bilo mu je povsem jasno, da je bil on kriv, da se je spremenila in ne glede na to, kako si je dopovedoval, da ga ne gane, ga je ob vsem tem prav nadležno stisnilo pri srcu. »kako spremenila?« je zamrmral ter dvignil pogled, kakor da se mu ne sanja, za kaj se gre, pa čeprav je pravzaprav vedel vse, do zadnje podrobnosti. ob njenih besedah je pokimal ter dal še zadnjo majico v omaro. »seveda bo v redu, ni se ti potrebno obremenjevati s tem. in kako si ti? vidim, da me blazno pogrešaš, da že visiš tu.«

tag; his lovely sister
comment; hope is okaay, da sem naredila tako, da ona domnevno ne ve zanj in theo. Razz

[/size]

Naslov sporočila: Re: room no. 3 Čet Okt 24, 2013 2:52 pm

this post is for brother bear tyler i've got no idea how many words is in this post, i'm listening to nothing atm and *-*. ne ne, ona tega ne ve. še tak da je prefect <3 aja, p.s. jaz zoey tukaj vidik kot deedee iz the dexter's laboratory. LOL. ne vem zakaj mi je to zdaj padlo na pamet. ampak res.

kako zelo tipično za tylerja grimesa. kot zmeraj, jo je pričakal z mrkim pogledom in ne kaj preveč navdušenim glasom. a kaj, ko tega zoey nikoli ni ustavilo. vedela je, da jo ima rad. to je vedela bolj, kot karkoli drugega na svetu. prav tako, kot je vedela, da ima rad libbie, četudi se je včasih do obeh obnašal popolnoma brezbrižno. “oh daj no daj, gospod mrki,” se je namuznila “tako hudo pa spet ni, no” nekoliko je uklonila glavo vstran in ga z nasmeškom opazovala, kako je pospravljal, ali bolje rečeno, poskušal razpakirati vse mogoče stvari, ki jih je vzel s seboj. ni mu ravno uspevalo najbolje, to je zoey lahko opazila še preden je z njo sploh spregovoril.

“t. mar boš resnično zavrnil super sposobno pomoč svoje sestre? naj se ti oddolžim in ti pomagam urediti sobo, kaj praviš na to?” je morda z nekoliko preveč navdušenim glasom ponudila svoje spretnosti njemu v pomoč. če bi bil na njegovem mestu katerikoli drug fant, tega ne bi naredila. ampak v bližini tylerja, je bila več kot le sproščena - bila je doma. kar je bilo logično, seveda.

ob njegovem nekoliko presenečenem odzivu od dorothee, se je v njej pojavil čuden občutek nelagodnosti. je njen brat vedel več kot ona sama “ne vem. rekla je nekaj na stil, da ne želi več zadovoljiti vseh oziroma nekaj v tem smislu. da ne govorim o tem, da si je našla fanta, ki je totalen kreten. mislim, le kdo pa gre na polno pijan flirtati z najboljšo prijateljico svojega dekleta in to na uradni zabavi? pfffff.” nekoliko je zmajala z glavo “tako da mi glede nje resnično nič ni več jasno.” saj ni vedela, zakaj je svoje osebne stvari vedno zaupala svojemu bratu. morda zaradi tega, ker se ji je, poleg libbie in thee zdel edina oseba, kateri je lahko brezpogojno zaupala. “spremenila pač. ne vem. tak občutek imam,” skomignila je z rameni “sem mislila, da je kaj mogoče izdala tebi, če že meni ni.

čez nekaj trenutkov je z bokom legla na njegovo posteljo, in ob pripombi o njuni sestri, se je le nagajivo zasmejala “ja, saj zdaj praviš to, ampak ko bo nanjo poletel kakšen pogled kakšnega kretena, bo pa drugače, ha?” ga je nekoliko zbodla “ni bilo tako prejšnje leto, v tistem primeru z mano? oh daj no, t saj vem, da naju imaš obe rad.”

Naslov sporočila: Re: room no. 3 Ned Okt 27, 2013 1:34 pm

»si prepričana? in glede na to, kako si izrekla te besede, se sedaj počutim kot gargamel. ker resno, gospod mrki?« je dejal ter ob tem narahlo privzdignil obrvi, nato pa odkimal z glavo, kakor da je obupal nad to idejo in nasploh nad njenimi besedami, pa čeprav je moral priznati, da mu je ne glede na vse, njena družba še vedno ugajala. kljub temu, da je znala biti več kot le blazno nadležna. ob njenih besedah se je obrnil proti njej, kakor da premišljuje, kako pametno bi ji bilo vse skupaj prepustiti, pa čeprav ji je bil po tiho pravzaprav hvaležen, da je bila to pripravljena narediti namesto njega. »hm, v bistvu mi do sedaj niti nisi dala ponudbe, draga sestrica. in…« je dejal ter se zazrl proti omari, kakor da še vedno ni bil prepričan, če bi ji to prepustil. »…ne vem, če ti je varno pustiti? vendar dobro, naj ti bo, samo opravi s tem… sranjem« je dokončno obupal ter ji prepustil vse skupaj, ob tem pa ji bil po tiho tudi več kot le neizmerno hvaležen. sprehodil se je do postelje ter se ob tem za hip ustavil ter s kazalcem pokazal nanjo. »in ne nadaljuj s tem prekleto navdušenim glasom, ker… je sumljiv« je še dodal, ob tem se za hip nasmehnil ter sedel na posteljo. vendar pa se je njegova dobra volja, katera se je za hip pokazala, ko se je zoey ponudila, da zadeve uredi do konca, izplahtela v hipu, ko je omenila dorotheo. ne, ni ji bil sposoben priznati, da je bil on nekako kriv za vso stvar, niti ji ni bil sposoben priznati vso dejansko zgodovino med njim in svetlolasko. morda se je bal, da mu bo sestra to zamerila, ker ji ni omenil in bil je prepričan, da bo pošteno jezna, ko bo izvedela, le… ni ji bil sposoben priznati, to je bilo vse. »dylan se je spogledoval s… teboj?« je bil v hipu zopet na nogah ter v njegovem glasu se ni dalo prezreti presenečenja, ki definitivno ni mejil na pozitivno stran. že kot prvo, ni prenesel misli, da je bil v zvezi s svetlolasko, ki si je ni najlažje spravil iz glave, potem pa še, da si je v bistvu drznil vrteti okoli njegove sestre? v hipu mu je bilo jasno, da se ta zadeva ne bo najlepše končala. ob njenih besedah je za hip sklonil glavo. »žal ne,« ni mu dejansko zaupala vsega skupaj, zakaj se je spremenila, ker je bil on v bistvu razlog, da je to naredila. ob njenih besedah je odločno pokimal. »in glede na to, da je slednjih veliko tu, bom imel očitno veliko dela« je zamrmral, za razliko od nje precej resno – in tudi mislil je resno. preprosto ni nameraval nikomur pustiti, da bi kakorkoli prizadeli njegove sestre. ob njenih besedah ji je namenil mrk pogled. »kar tolaži se, ja« je dejal, vendar ga je v naslednjem trenutku nasmešek na obrazu izdal, da mu ne glede na vse, pomenijo največ na svetu.

tag; his lovely sister smitten

Naslov sporočila: Re: room no. 3 Ned Okt 27, 2013 8:01 pm

this post is for brother bear tyler i've got no idea how many words is in this post, i'm listening to nothing atm and *-*.

“nisem jaz tista, ki se mršči, je z navihanim nasmeškom na obrazu skomignila z rameni. še kako prav je imela “in ja prepričana sem, da ti slabše kot meni ne more biti gospod gargamel!” ga je nekoliko zbodla z njegovimi lastnimi besedami “ampak poglej me, ti se mrščiš in jaz se smejem,” bila je kot majhen otrok, ki se je poigraval z vsemi mogočimi besedami, a prav tako kot ta majhen otrok je tudi ona vedela, da nikoli ni morala reči nečesa takšnega, zaradi česar bi njen brat nehal govoriti z njo oziroma čisto zares odšel iz njegove lastne sobe. no, razen če bi mu uničila najljubši poster v njegovi sobi... no, takrat ji morda ne bi oprostil za kar nekaj časa. ali pa tudi ne? mogoče bi enkrat morala poskusiti...

ko je tako, s prstom pokazal nanjo in jo okaral z njenim navdušenjem, se je uspela le zahihitati in v nekaj minutah je že bila na nogah, pri njegovem kovčku, pri njegovih omarah, predalnikih, skratka vsemu tistemu, kamor so spadale njegove stvari “boš videl, na koncu tegale se mi boš vneto zahvaljeval in me peljal na večerjo,” je, mogoče malce zanalašč nadeljevala z navdušenjem v njenem glasu. vedela je tudi, da čeprav bi jo mogoče resnično peljal na večerjo, bi se to zgodilo čes kakšen mesec in pol od tistega dne, ko bi se za to domenila. a to je bil pač tyler, njen brat. opazovala ga je, kako se je vsedel na posteljo, pa vseeno, ob omembi dylana, takoj poskočil nazaj. nekoliko je zavzdihnila “glej, t, vem da je tvoj najboljši prijatelj in fant moje najboljše prijateljice, ampak...” počasi se je, z eno od bratovih srajic zopet napotila k postelji, ter jo tam tudi odložila z namenom, da jo ponovno zloži “bil je mrtvo pijan. in jaz nisem imela pretirano dobrih živcev. in potem me je poljubil na lice, skočil v vodo in si na koncu prislužil dve klofuti.” nekoliko je skomignila z rameni, z glavo nagnjeno vstran “ampak ne razumi me narobe. lahko bi preprosto šla. pa nisem zmogla, ne po vsem tem s theo. in na koncu se je izkazalo, da morda le ni samo kreten ampak kreten, ki ti zna polepšati večer. tako da se mu verjetno lahko zahvališ, ker je tvojo sestrico spravil v dobro voljo s svojim idiotizmom,” končno je uspela zložiti srajico, in napotila se je proti omari, ter jo položila na zgornjo polico.

“oh,” je nekoliko bolj zaskrbljeno nadaljevala “no, zgleda da bom morala pustiti času čas, ha?” ga je pogledala v oči s kislim nasmeškom na obrazu in poskusila dorotheo nekako pustiti za svojimi mislimi. preveč je bolelo, da bi o tem razmišljala vsak dan.

njegova zbadljivka ji je, hvala bogu, zopet na ustnice zarisala nasmešek “se sploh ne tolažim,” se je zahihitala v njegovo smer, med tem ko se je lotila zlaganja druge majice. “ampak lepo je vedeti, da si tukaj, t.” res je bilo. lepo je bilo vedeti, da te je nekdo ščitil tudi takrat, ko morda nisi imel najbolj prav. in tyler je bil prav takšen tip brata. takšen tip, ki bi zanjo naredil vse, v to je bila prepričana.

Sponsored content

» room no. 4
» room #6
» room no. 6
» room #5
» room no. 7

room no. 3

room no. 3

Similar topics

Similar topics