ustnice je stisnila v sramežljiv nasmešek, ko se je sprehodila mimo svetlolase stevardese, ki je usmerjala potnike proti izhodu, pred katerim je sedaj stala tudi sama. živčno se je oprijemala temne torbice in vsakdo, ki ji je namenil malce več pozornosti, je lahko opazil, kako zelo prestrašena je v resnici bila. opazovala je ljudi okoli sebe, s pogledom je begala sem ter tja ter upala, da ne izstopa preveč. oblečena v črne kavbojke ter preprost moder pulover, se je sama sebi zdela tuja. razgaljena, četudi je bila najverjetneje najbolj zakrito dekle na letalu. bila je izgubljena v novem svetu, še preden bi vanj sploh zares zakorakala. tiho je zavzdihnila, ko so ji na lica padli prvi sončni žarki.  to je bilo to.
rojena kot edina hči pomembnega maroškega politika je vedno veljala za pravo malo princesko. princeso romantične casablance. vedno je imela vse, vedno je imela le najboljše. oče se je ponosno hvalil z lepoto svojo hčere, mati je vedno trdila, da bo bila najboljša žena na svetu in trije starejši bratje so bili njeni osebni vitezi. in samo okoli tega se je v resnici vrtelo njeno življenje – vedno je morala biti najlepša, da si bo lahko našla najboljšega moža, ki ji bo podaril najboljše življenje. hči tako pomembnih staršev si ni zaslužila prav nič manj kot le najboljše. in le to je bila tudi sama venomer pripravljena sprejeti. bila je popolna hčerka, ljubljenka celotnega mesta – vedno se je smehljala ob očetovi strani ter mahala njegovim podpornikom, ponižno je stopicljala ob njem, s pogledom strogo uprtim v tla, tako kot se je seveda spodobilo. resda je bila njena družina precej svobodnjaška in nikoli ji ni bilo potrebno okoli hoditi v dolgih haljah, a oče je vedno trdil, da so vrednote prave ženske enake v vsaki veri. nikoli ni pogledala za kakšnim moškim, nikoli si ni dovolila, da bi se njen pogled srečal s kakšnim tujim. na seks pomisliti je bilo greh.

in nato je oče oznanil, da ji je našel moža. po celem mestu je završalo, ko so oznanili zaroko mladega eliasa in prikupne jade. vanj se je zaljubila nemudoma, to je bilo gotovo. zaljubila se je v idejo, da se bo poročila z nekom kot je bil on… s svobodo, katero ji je prinašal. v zakon je bila pripravljena skočiti že takoj po poroki, želela si je začeti čudovito življenje, katerega ji je opisoval oče. želela si je postati tako dobra žena, kot je bila njena mama. to bi se vendar spodobilo.

ni ji bilo všeč, ko je izvedela, da se njen zaročenec šola v angliji. ni ji bila všeč misel, da bo morala nanj čakati. seveda se je zavedala, da bo sicer ravno to morala storiti, četudi se je temu želela upreti. zamotila se je s študijem, arhitektura naj bi bila njena stvar. pa saj ne, da ji je bilo pretirano všeč, ko je bila primorana risati tudi kaj drugega, kot svojo sanjsko palačo, v kateri naj bi nekega dne zaživela z eliasom. ampak je vztrajala, preprosto zato, ker se je veselila trenutka, ko bo lahko o študiju poročala svojemu zaročencu. ljubila ga je toliko, da je pozabila na preprosto dejstvo, da je temnolasca videla le nekajkrat na leto in še takrat sta spregovorila le nekaj besed. a tudi to je bilo zanjo dovolj.
dovolj, da se je pred nekaj tedni odločila oditi v nek tako tuj svet, kot so bahami. očetu ni bila všeč njena želja, a svoje hčerke ni mogel zavrniti. uporabil je nekaj zvez, da je bila sprejeta na prestižen inštitut, na prav tistega, katerega je obiskoval njen zaročenec. kaj je pričakovala? zagotovo srečen konec svoje pravljice, poroko in začetek družine. želela si je življenja, kakršnega sta ji napovedala starša, želela si je eliasa in njegove svobode. želela si je nekaj, česar zares sploh ni poznala. in tako se je znašla tam, na tistem letalu. popolnoma izgubljena in prestrašena, vendar prepričana, da jo bo rešil popoln neznanec, katerega je s takšnim ponosom klicala zaročenec.