"Lakasti škornji so glasno odzvanjali po tihih new yorških ulicah, umazanih od vsakdanjega utripa mesta. Njihova črnina bi se skoraj lahko kosala z vidnimi sledmi gum, verjetno prehitrih policijskih avtomobilov, ali pa vseh jutranjih zamujenih sestankov zaradi zgodnjega seksa.  Kljub njihovi lesketajoči barvi in zloščeni popolnosti, pa globoke vreznine niso zmogle prekriti njihove prevelike uporabe in cenenosti. Ko je platinasta blondinka dosegla prve robove zatemnjenih ulic novega mesta, je na sebi izkusila nenasitnost moških, katerih žene niso več znale potešiti zaradi otrok in valjanja z njihovimi najboljšimi prijatelji. In edina stvar, ki jo je nazadnje slišala je bila »Srečno življenje ti želim, draga.« In tako so se španskemu dekletu porušile sanje, še preden bi lahko izkusila utrip življenja v Ameriki."


Devet mesecev pozneje je na svet prikorakalo dekletce modrih oči – široko odprtih za svet okoli sebe.  Njena mati jo je vzgajala v zatohlem baru na pol golih plesalk, ki so se ure in ure zvijale okoli moških, z vedno nerazumljivimi opazkami. Še njena mater ni mogla ubežati takšnemu načinu življenja.  Vsako noč je vedno znova in znova ozrla poglede moških, ki so si njeno mater podredili na vse mogoče načine in jo na koncu pustili z papirnatimi zelenci ali belo tabletko. In edina sled, ki jo je opominjala, da se je vse to dogajalo so bile solze njene matere in kričeče nočne more, ki so obe budile.  


Njena mater je umrla, ko jih je Rawya štela osem, umrla je zaradi strela v  glavo. Povedali so ji, da je tako končala svoje muke na zemlji in je bil čas, da lahko odleti nazaj k angelom. Takrat so se začela leta selitev in zavračanj, ter pogostih zlorab. Njen uporniški duh in želja, da pobegne agoniji jo je silila, da je bežala iz družine do družine, dokler ni izgubila občutka za vrednost.

"Spominjam se, da smo nekoc morali napisati spis o sebi, o svojem zivljenju. Že ob misli na to sem se mrščila medtem, ko so moji sošolci zavzeto pisali o svojih starsih in igračkah, ki so jih prejeli za božic. In od tistega trenutka sem bila dekle, ki se je locilo od stereotipnih sošolcev 21. stoletja. Niti življenje srednje šole me ni spremenilo v popularno dekle, ki bi ob zid postavilo vsakega fanta samo zato, da bi bilo popularnao. Bila sem dekle, ki se je ob vecerih zvilo na svoj naslonjac samo, da bi lahko prebralo konec knjige."

Danes dekle obiskuje otoško univerzo, ki ji bo nekoč odprla vrata v svet. Leta do takrat so večinoma zapolnile knjige in nedokončane zgodbice, ki bodo morda bile nekoč  objavljene. Izurila se je v tehniki analiziranja in vdiranja v računalnike, kakor tudi zasebna detektivka.