rjavolasa študentka literature je bila zanj nič drugega kot ena velika uganka. kako za vraga je sploh prišla na akademijo? zakaj se mu je zdela tako znana? in zakaj za vraga je bilo njeno pisanje pri teh letih še vedno kot neobrušen diamant. njen ogromen potencial je bilo smešno lahko prepoznati, a če bi svoje življenje resnično posvečala njenemu študijskemu predmetu bi bila neizmerno boljša. nič čudnega torej da je imela probleme pri določenih predmetih in je potrebovala malce pomoči. a iz nekega neznanega razloga je ponjo prišla k isaacu. njegov sloves se je očitno že razširil po šoli, kljub temu da ni bil eden od najbolj priljubljenih ali družabnih študentov. pa vendar je bil genij.

posvetilo se mu je že mnogo preden je potrkal na vrata sobe številka petnajst, prebivališča electre clinton. z mapo, nabito polno raznovrstnih papirjev je stopil v lično pospravljeno stanovanje, popolno nasprotje njegovega. "resnično upam da imaš v temle tvojem gnezdecu kaj dobrega viskija," je zamrmral namesto pozdrava ter jo pogledal s privzdignjenimi obrvmi. "saj vem da je tukaj. če pa ga nočeš deliti pa lahko zaigraš, da ga nimaš – oba dva veva da je to tisto, kar delaš najbolje," je še pomenljivo dodal ter jo pogledal naravnost v oči. njena maska bo padla in to ji je dal bolj ali manj jasno vedeti.

this is for electra!

namenil ji je droben, komaj opazen nasmešek ter se zleknil na njeno kar preveč mehko posteljo. z njene mizice je vzel zvezek, v katerem je imela najbrž shranjene zapiske. "lahko pogledam?" je mirno vprašal in z zaprtim zvezkom v svojih rokah čakal na njen odgovor. kljub temu da se je počutil najmanj kot sherlock holmes preprosto ni mogel pozabiti na sojo prekleto oliko in vljudnost; na spoštovanje. in le kaj bi si dekle mislilo o njem če bi kar tako začel brskati po njenih osebnih stvareh? iz njenih rok je vzel steklenico in si jo podržal pred očmi, nato pa prozorno tekočino nalil v kozarec. "ne samo v redu, odlično bo. svetujem da tudi ti narediš par požirkov, pred nama je dolga noč." nazdravil ji je ter na eks izpraznil kozarec - v njegovi krvi je bilo tako ali tako že dosti alkohola.

"prav dobro veš o čem govorim, angie. ne delaj se neumno." glavo je nagnil vstran ter njen pogled ujel v svojega. "je bilo igranje tvoja strast? kajti vanj si definitivno vložila več čustev kot v svoje pisanje," je nadaljeval z brezbrižno kritiko, a samo zato ker je vedel da je to preprosto to kar vsak umetnik potrebuje preden nadgradi svoje znanje. in to je točno to kar bo angelique izkusila sedaj - soočila se bo s sovjo preteklostjo, s svojimi strahovi. "pred čem bežiš, ljubica?" je po nekaj sekundah razmisleka vprašal in vase zlil še en požirek vodke.

this is for electra!

njegovi prsti so zdrseli po odprtih straneh z drobno, a lično pisavo popisanega zvezka. zdelo se je kot da je bilo dekle, ko je urno zapisovalo vse te besede, skoraj vzneseno in navdušeno kajti vse skupaj je bilo zapisano kar se da hitro. za nekaj minut se je potopil v te zapiske ter ji dal čas, da se zbere. da si v mislih ustvari lažno zgodbo ki mu jo bo najbrž želela vsiliti ko bo ugotovila da resnično ve več o njej, kot bi si lahko privoščila. s treskom je zaprl zvezek ter pogledal lepotico naravnost v oči "kje je tvoja strast, kje so tvoja čustva? imaš hrepenenje, strah, želje?" njegov izzivalen glas je zazvenel po sobi, medtem ko je zvezek vrgel electri v roke. "tako bogat jezik, brezhibna slovnica. pa vendar, v tvojih besedilih te niti malo ne začutim, veš. in če te ne začutim si zanič. daj, pokaži mi jezo, vem da se skriva v tebi." če bi govoril po resnici so bili ti zapiski nekaj najboljšega, kar je prebral v zadnjem času. pa vendar, dekle je moral potegniti iz svoje lupine.

zasmejal se je - če ne bi poznal njene zgodbe ne bi niti v sanjah ugotovil, da blefira. "prav dobro veš. ni ravno prijetno odraščati brez kakršnekoli zasebnosti, kajne? in sedaj, ko se vsega skupaj končno znebiš pride nek angležek in te spomni na vse to." zavzdihnil je in jo zopet premeril s pogledom. "mogoče imaš prav. a če boš zbežala od mene mi verjemi, da nikoli ne boš dosegla svojega polnega potenciala - in preteklost te bo še vedno preganjala. čustva, angel, čustva. pokaži mi čustva. res hočeš da grem? spodi me stran."

this is for electra!

rjavolasa lepotička je bila trmasta in na to lastnost pri ljudeh ni bil navajen. je bilo to zato ker se je večinoma izogibal pogovoru ali ker se jim preprosto ni dovolj posvečal? karkoli je že bil vzrok za to njegovo neizkušenost na področju trmavosti, bil je prepričan da se ji ne bo uklonil. treba ji je bilo pokazati kdo je dominanten v tej situaciji in glede na to da se ni imel nikakršnega namena premakniti stran od nje ali se kakorkoli drugače odstraniti je bila ona tista, ki bo morala odnehati. zasmejal se je, skoraj tako kot da se ji je posmehoval. ali pač? "ker, draga moja, je smisel človeka v čustvih. predstavljaj si svoje življenje brez jeze, veselja, ljubezni. daj, zapri oči in si predstavljaj." to je tako rekoč skoraj zahteval od nje, ji poveljeval. sklonil se je k njej, jo prijel za brado in ko je zopet odprla oči njen pogled prisilil da se je srečal z njegovim. "živeti brez čustev pomeni umreti, angel."

vrnil se je nazaj k svoji preljubi vodki ter electri ponovno dal nekaj časa, da mu je lahko pripravila kakšen trmasto uporniški odgovor. "seveda. namesto njih so v tvojo sobo vdirali paparaci." skomignil je z rameni iz spraznil kozarec. za nič na svetu ne bi odstopil od svojega prav in vedel je, da se mu bo dekle prej kot slej vdalo. imel je posebno zanimanje za uganke - in rjavolaska je postala ena izmed njih. "želim doseči da se soočiš s svojo preteklostjo ter da mi pokažeš nekaj prekletih čustev. pa vendar je to zate nekoliko pretežko, angel," je poudaril njeno ime ter jo zopet prestrelil s pogledom. "ne boš se me tako lahko znebila. torej bom ostal tukaj in ti v glavo končno vbil, da vem vse o tebi." segel je v svojo malo in iz nje privlekel nekaj fotografij, na katerih je bila electra. fotografije iz rdeče preproge in filmov. pomolil ji jih je pred nos.

this is for electra!

v njenih očeh je opazil iskrico - v njej se je prebujalo nekaj močnega. je bilo to tisto, za kar jo je malo da ne moledoval že kar nekaj časa? je bilo to tisto prekleto zaželeno čustvo? vedel je da punca ne bo za vedno ostala ledena kraljica, bila je le navadno človeško bitje. pa vendar je vedel, da je pred njim še veliko dela. in na razpolago je imel še celo noč. zardela je, pa vendar tudi s tem očitnim izrazom nelagodja ni bila videti zmedena ali nemočna - čeprav je po vsej verjetnosti nekako bila. "in ker ti svoje občutke zadržuješ v sebi, jih tvoje telo tako burno izraža," je rogavo komentiral rdečico na njenih licih. "ne vem več kaj naj naredim da bom od tebe dobil več od tega. me boš prisilila da ti pridem še bliže?" je rekel, ko se je zopet sesedel na njeno posteljo ter izpraznil steklenico. občutek razočaranja ob tem je bil v njegovem življenju zadnje čase močno prepogost.

"prišli bi poiskat hollywoodsko princesko, kaj pa drugega," je posmehljivo zamrmral ter skoraj žalostno strmel steklenico vodke, ki je ležala med njegovimi rokami. v tem večeru je bilo v njegovo telo zlitega preveč alkohola. kajti ne boste verjeli, tudi on je imel svojo mejo – pa naj je bila še tako visoka. "oh vem da bi mi čustvo pokazala do popolnosti, to igralci pač počnejo. rad bi videl pristno čustvo, za katerega pa začenjam dvomiti da ga imaš." ampak počasi ga je dobival, postajala je jezna in razvneta. še malo, pa jo bo porinil do roba... in jo potisnil čezenj. led okoli njenega srca se je začenjal topiti. privzdignil je obrvi ter pogled usmeril najprej na fotografije, nato pa v njene oči. "ko jih bo videla cela univerza, dvomim da bodo vsi deliti tvoje mnenje." oh, isaac, je bila to grožnja?

this is for electra!

moder mož je nekoč rekel da se še tako trden zid nekoč podre in se tudi najbolj močna duša nekoč zlomi. zakaj se torej trmasta deklina pred njim ne bi vdala v usodo, se sprijaznila s tem da nekdo v kampusu ve kdo je, pozna njen pravi obraz? lahko bi bila vesela tega, lahko bi si v njem našla zaupnika, lahko bi jo naučil kako naj svoje občutke ob tem da mora svoj resničen jaz skrivati pred drugimi ljudmi izlije v besede, stavke, povedi, zgodbe, knjige. lahko bi; a ona ga ni spustila blizu. pa njen zid je naredil majhno luknjico, skozi katero je nepričakovano posijalo sonce. "nobene potrebe ni, da me poskušaš ubiti s pogledom," je zamrmral ob strelah, ki so švignile iz njenih oči. "tako ali tako to nekako... ne bi bilo v mojem interesu, veš." skomignil je z rameni in vstal z njene postelje. sprehodil se je okoli nje ter se usedel na stol poleg njenega.

"s tem se popolnoma strinjam, načenja mi jih še kar nekaj let. ampak to me še nikoli ni ustavilo pri tem, da bi dosegel svoje cilje in tudi danes me ne bo." pogledal jo je v oči ter ji dal vedeti, da se on ne bo premaknil od tukaj, razen če bi ga sama odvlekla ven iz njenega stanovanja - kar pa je bilo kljub vsemu dokaj nemogoče. ob njenem nepričakovanem izbruhu se je nasmehnil in ko je prenehala govoriti je pustil, da je v sobi za nekaj sekund zavladala tišina. dal ji je čas, da je v polnosti dojela svoje besede, svoj ton, svojo intonacijo. "in če bom? bi potem lahko napisala kaj takega, ob čemer bi ostal breze besed? piši, electra. izkoristi trenutek, izkoristi čustvo," je jasno povedal te prednjo porinil zvezek in pisalo. ostal je odločen, želel je da piše. zopet ji je prišel bliže, a le za stotinko sekunde, medtem ko je vstajal. njuna obraza sta se skupaj dotaknila drug drugega, stopil je stran od nje in jo pustil samo s pisalom in papirjem: z orodjem, s katerim se je najbrž najbolje znašla.

this is for electra!