po pravici povedano se ji je kar vrtelo od samega poguma, ko je stala na odru in čakala, da se bo kdo zagrebel zanjo. nekoliko razočarana je sprevidela, da morda niti ni tako zanimiva in da ljudje ne želijo celotnega večera preživeti z njo. potem pa je svojo lopatico dvignil levi in njen obraz je kar zažarel od sreče. sedaj ni potrebovala nikogar drugega kot le njega in želela si je, da lopatice ne bi dvignil nihče drug. njeni upi so propadli v trenutku, ko je lopatico dvignilo rjavolaso dekle, po videzu visokoraslo in ljubko. z težkim srcem in krči v trebuhu se je nasmehnila svoji novi "lastnici" in se odpravila z odra kakor so ji naročili prej v zaodrju. okej po pravici povedano niti ni vedela kaj pričakovati od tujke. videti je bila normalna, ljubka, prijazna in še bi lahko naštevali, a sedaj ni bila več tako prepričana vase, saj je z mislimi že bila v restavraciji z levijem. ja to je bilo tisto česar si je želela. preživeti prijeten večer z nekom ki ga v bistvu že pozna. a vsa štorija je bila prav v tem, da spoznaš nekoga novega, mar ne? rjavolaska je bila videti več kot si je želela, zakaj potem strah?

nekaj časa se je še zadržala v zaodrju, potem pa se odpravila k mizi kjer je sedela rjavolaska. nekoliko zadržano je stopila do nje, jo pocukala za rokav in se sramežljivo nasmehnila. " živijo! " je zamomljala in ji povsem uradno podala roko. okej, ni bila povsem prepričana kaj se je v tem primeru sploh spodobilo, zato se je trapasto prestopila k njej in jo za povrh še objela. " jaz sem rahela in hvala za štirideset evrov ki si jih odštela zame! " je z nasmeškom na obraz dejala. spodobilo se je, da ji za vse skupaj povrne z odlično večerjo v madame lumi's restavraciji. " si lačna? " se je pozanimala in se nekoliko odmaknila od nje, da ji je dala dovolj osebnega prostora.

Del nje je bil izredno vesel, ker je zmagala in dobila v svojo namišljeno last rjavolaso dekle na odru. Pospravila je lopatico in sledila natakarju, ki jo je popeljal do blagajne, kjer je izpraznila svoje žepe, ob tem pa se še opravičujoče nasmehnila fantu, ki je še poleg nje podal svoj znesek. Ni veliko vedela o odnosih med ljudmi na kampusu, kljub dobri obveščevalni službi šolskih opravljivk, torej ni zares vedela ali je bil zgolj prijatelj ali je bil mogoče fant in je sedaj uničila odlično priložnost za pogovor na samem. Kakorkoli bila je obsojena na njo in sama se je vedno veselila novih poznanstev. Res da je pri vsem tem sama bolj malo govorila in je rada spoznavala osebo nasproti nje, pa vendar ji je uspelo stkati lepe vezi z ljudmi. Imela je množico prijateljev in vedno je bila tu za njih.

Zasedla je eno izmed mnogih miz in v miru in tišini počakala na dekle, katero družbo si je danes izborila. Ni hotela gledati na vse skupaj kakor nakup. Res ji ni bilo težko odšteti tistih nekaj bankovcev za dobrodelnost in biti nagrajena z človeško prisotnostjo. »Živjo!« jo je navdušeno pozdravila, ko je občutila cukanje za rokav in je poleg nje sedaj stala ista oseba, ki je še malo prej prestopala z ene noge na drugo na veličastnem odru vsem na očem. Avtomatsko je vstala in sprejela njeno ponujeno roko in bila že tik pred tem, da prekine uradnost, ki je ni bila vajena, ko jo je dekle samo ob sebe objelo in ji je navdušeno objem vrnila, svoje roke pa ovila okoli njene drobne postave. »Oh, prosim. Vse za dobrodelnost. Sploh pa si zaslužiš še več kot to. Ne vem kako si si upala sploh iti na oder. Jaz si ne bi. Definitivno ne,« je pokomentirala in stresla z glavo ob sami misli na to da bi si morala deliti prostor na odru pred vsemi. Namignila ji je naj sede in šele nato odgovorila na njeno vprašanje: »Jaz sem vedno lačna.« Nasmehnila se je in se z zanimanjem zazrla v njo. »Rahela, kajne? Jaz sem Klara,« se je počutila dolžno še poimensko predstaviti.

pravzaprav ni bila prepričana ali bi se spodobilo, da gresta kam drugam ali pač ostaneta vsem na očeh in govorita o tistih splošnih temah o katerih so popolni tujci ponavadi govorili. vreme. ja vreme je bila perfektna tema, a verjetno nekoliko nerodno. " saj ni bilo tako hudo, res ne! najprej sem rabila kaki dve uri, da sem se sploh prepričala v vse skupaj in potem ko so me dobesedno zvlekli na oder je bilo že prepozno, " se je namuznila in stopila za njo. " je pa seveda dober trening, da se znebiš treme. grozljiv občutek, ko vsi zrejo vate ampak na koncu koncev pristaneš na takšnem prijetnem večeru. " je z širokim nasmeškom dejala, ko so se krči v njenem trebuhu počasi pomirili. rjavolaska ji očitno ni predstavljala nobene nevarnosti in ker je bila ona tako sproščena in mirna je vse skupaj zaobjelo tudi rahelo, ki je počasi sedla na enega izmed udobnih rdečih stolov. " super! potem pa bo najbolje, da kar naročiva, kajne? " se je zahihitala in se obrazom iskala daleč naokoli kakega natakarja, ki bi ju bil pripravljen pogostiti. " no, če želiš se lahko prestaviva tudi kam drugam, glede na to, da je tukaj precej hrupa in ljudi. mislim, no.. samo če želiš! " je predlagala in se nerodno presedla, pri tem pa torbico odložila na tla in plašč obesila na stol.
" klara torej. čudovito ime! kar v latinščini pomeni slavna in briljantna, " je sijoče dejala, nekoliko očarana celo nad sama sabo, ki se je iz debele bukve spomnila prav tega imena. kakorkoli že, za večino imen je dobro vedela kaj pomenijo v latinščini, glede na to, da je večino dni preživela za latinskimi bukvami. in ime klara ji je bilo pravzaprav všeč, kot tudi samo dekle, ki je sedelo nasproti nje. " torej klara, od kod prihajaš? " z rokami pa je pomignila proti črnolasemu natakarju, ki se ji je po tiho zdel celo prijetno privlačen. njegov obraz je krasila brada in na sebi je imel črno belo uniformo. kakorkoli že, pogled je hitro preusmerila k svoji novi prijateljici, sogovornici in se zahihitala. " kako zelo lačna pravzaprav si? " se je pozanimala zgolj toliko, da je vedela kaj naročiti.

Pazljivo je prisluhnila svoji sogovorki in se poskušala postaviti v njeno kožo. Vsi pogledi na njej in še tisti nadležni žaromet? Hvala lepa. Je bila zadovoljna s sedenjem v ozadju in v senci. Nekako je bilo bolj podobno njenemu okolju v katerem se je rada zadrževala. »Jaz bi se najbrž sesedla na odru in z rokami zakrila obraz, kakor užaljen otrok, ki ga silijo v nekaj izredno neumnega. Nikoli nisem marala javnega nastopanja in oči uprtih name,« je dejala na njene besede in se blago nasmehnila. Ironija, glede na to kako zelo si je želela postati plesalka in biti najboljša balerina, ki bo nastopala v vseh operah po svetu. Še preden bi se lahko znebila strahu pred nastopanjem ali pa sploh nastopila, pa se je njena kariera tragično končala. Avtomobilska nesreča je bila edina stvar, ki je mami nikoli ne bo mogla odpustiti, čeprav je vedela da je bil kriv njen alkoholizem in prepričanje da nima težav, a to je njo stalo sanj.

»Oh, ni potrebno. Tukaj je prijetno in do mesta je tako ali tako daleč. Vse skupaj bi vzelo preveč časa in meni res kruli v želodcu,« se je pridružila njenim idejam in raje predlagala, da ostaneta na glavnem dogodku. Vzdušje je bilo res na vrhunci in ni imela želje po dolgem pešačenju. Prihajala je iz skandinavske države pa ji kljub temu ni bilo ljubo biti venomer zunaj in se prebijati skozi sneg. »Škoda samo, ker nisem niti slavna niti briljantna,« je dodala v komentar na njeno znanje latinščine, ki je ni presenetilo. Nekaj v zvezi s tem so omenili v njenem kratkem opisu in zagotovo je bil zanimiv študij. Sama je bila z jeziki bolj na slabem. Bila je pač umetnica in nič drugega je ni zanimalo, kakor pa tisto, kar je ustvarjala njena domišljija in njene roke, včasih telo. »Norveška. Nisem tako zelo daleč od doma. Ti si iz Malte, kajne? Neizmerno ti zavidam. Sem videla slike in moram priznati da deluje sanjsko. No, saj mi deluje sanjsko vse, kar nima snega, če sem iskrena,« se je pridružila osnovnemu pogovoru med dvema neznankama, ki se poskušata bolje spoznati. In sama je takšne pogovore oboževala, medtem ko so jih mnogi našli kakor neprijetne in nezanimive. Sama je rada spoznala ljudi in izvedela nove stvari. Bilo je kakor, da je postala človeški raziskovalec. »Dovolj, da si bi naročila eno veliko pizzo z morskimi sadeži, ki pa mora imeti veliko sira,ja?« je odgovorila hkrati sogovornici in podala svoje naročilo. Ubila je dve muhi na en mah in počakala še na naročilo njene nove prijateljice. Natakar je bil že tik pred tem, da odide, ko ga je ustavila z besedami: »In buteljko rdečega vina, prosim.« Gospod je samo prikimal v razumevanje in izginil v množico sama pa se je vnovič posvetila rjavolaski. »Tisti fant, ki je tudi dvignil tablico, a je že zmagal pri nekomu drugemu. Tvoj fant? Sem uničila kakšen možen zmenek?« jo je vprašala in jo z zanimanjem pogledala.

strinjala se je z rjavolasko in se nekoliko bolj sproščeno naslonila na svoj sedež. " torej študiraš na tej univerzi? najbrž kaj kar se tiče knjig, imam prav? " se je pozanimala in z navdušenjem strmela vanjo. videti je bila bolj sramežljive vrste dekleta, nasmejana in normalizirana za razliko od ljudi, ki jih je rahela spoznala na finskem. od pijanih ljudi pa do tistih, ki so občevali z istim spolom, kar je bilo za ubogo rahela veliko preveč. zazrla se je v daljavo, zgolj za nekaj sekund je uživala v zvoku njenega glasu, potem pa se široko nasmehnila in prikimala. " da, malta! res je lepa dežela in za razliko od finske je tam toplo. ampak norveška zveni še bolj osupljivo! mislim že celo svoje življenje potujem po svetu ampak na norveškem pa še nisem bila. gotovo je lepo, kajne? mislim, daj, povej mi kaj več! " se je otroško zahihitala in se potem obrnila proti natakarju, ki je čakal na njen odziv.

pogled je preusmerila k rjavolaski in potem nazaj k moškemu, ki je čakal na njeno naročilo. " kalamare s tatarsko omako, prosim, " je podala naročilo po sekundah globokega razmišljanja. ob vonju hrane okoli njiju je tudi njej pričelo kruliti v želodcu in hrana je bila vsekakor dobrodošla. " vino torej? " se je nasmehnila. sama sicer ni ne vem koliko pila, a očitno je bil to pač večer ko je bilo treba nazdraviti na preprosto novo prijateljstvo. nanju in na vse ljudi okoli njiju, ki so zapadli v globoke debate. ob njenih besedah se je glasno zakrohotala in si usta prekrila z roko, da je oddajala nekoliko čudne glasove potem pa debelo odkimala z glavo in se zahihitala. " levi? ah ne, levi je moj prijatelj, nič drugega! " levi je bil tudi gej in po svoje lažnivec, ki ji ni bil zmožen priznati, da ima raje moške kakor ženske, a to je bila pač stvar preteklih dogodkov. klara pa je bila veliko prepametna za takšne debate zato se v to niti ni nameravala spuščati. " pa ti? si sama tukaj, ali si prišla s kom? " se je pozanimala in vanjo strmela s kančkom občudovanja.

»Pravzaprav ne,« je zavrnila njeno predvidevanje in se nasmehnila, »Študiram filmsko režijo.« Očitno je zgolj delovala kakor oseba, ki bi študirala literaturo in pisala odlično romane, ki bodo kmalu v nekem poznejšem obdobju njenega življenja uspešnice, a ni bilo tako. Bila je le oseba, ki bo, če bo imela dovolj sreče, nekoč stala za velikimi filmskimi uspešnicami, čeprav je Hollywood ni privabljal in je želela publiki približati tudi tiste bolj samostojne filme. »Ni kaj za povedati. Je tako kot na Finskem le lepše. Mislim da ni lepšega kakor se zazreti v nebo in videti kako se v daljavi dvigajo gore ali pa občudovati fjorde. Nekaj je tudi v tistih majhnih ribiških vasicah…spokojna, a lepa dežela. Priporočam,« je dejala v smehu in skomignila z rameni. Sama je bila navajena svoje dežele in ni bila v evforiji, ko je govorila o njej ali pa jo raziskovala tudi sama. Bolj ji je srce bilo, ko je stopila na kakšen bolj neznan teren daleč stran od doma. Spominjala se je potovanja v Španijo s starši in tridnevnega potovanja v Amsterdam s šolo, ko je še obiskovala srednjo. Tako lepo je bilo. Tako…drugače.

»Saj te ne moti, kaj?« jo je vprašala, ko je dekle nasproti nje omenilo vino in njeno direktno naročilo, »Mislila sem nazdraviti na novo poznanstvo in nekako se prileže k obroku. Poleg tega pa pravijo, da kozarec ne škodi, kvečjemu je dober za zdravje. Zdravstvu res ne mislim oporekati.« Ob svojem znanstvenem odgovoru se je nasmehnila in zamahnila z roko, kakor da je hotela izbrisati svoje izgovorjene besede, veliko bolje je bilo, ko je drugim prepustila govorjenje. Resnično. »No, potem ni velikih zamer. Prijatelju te še lahko ukradem,« je pokomentirala in se na rahlo namuznila. Ni želela preveč analizirati njenega odgovora in drezati v njo, češ ali tako samo pravi ali pa je res tako. Njena stvar. »Sama,« ji je na kratko odgovorila in da ne bi izpadla preveč bedno je še dodala: »Ampak je tu naokoli nekje moj najboljši prijatelj. Sama sem hotela spoznati nove ljudi in sem ga prepustila milosti in nemilosti množice.« Najbrž pa mu ni bilo tako grozno, kakor je sama omenila in je že osvajal moške poglede naokoli, kajti takšen je bil pač Joe in takšnega ga je oboževala. »Pa drugače? Imaš fanta?« jo je vprašala in se zazrla v njo. Kakšne dobre ljubezenske zgodbe nikoli ni bilo preveč.