če bi rekel, da ni vedel zakaj za hudiča se je prijavil na dražbo, bi lagal. prav tako bi lagal, če bi rekel, da mu niso laskale besede, s katerimi so ga opisovali. res je imel kul naglas in tudi zabaven je znal biti, sploh pa je šlo za dobrodelno zadevo in joe je slednje jemal izredno resno. saj ne, da je želel rešiti svet in nahraniti vse lačne, toda če je že imel priložnost, je pomagal. in nekaj deset dolarjev je za reveža lahko pomenilo več, kot si je kdorkoli drug lahko predstavljal. seveda, če mu bo kak ne pretirano izbirčen tip sploh dal priložnost.

z rokama v žepih in širokim nasmeškom na obrazu je zakorakal pred množico. študentov je bilo dejansko več, kot je pričakoval, zato je bil - z velikanskim cmokom v grlu - hvaležen, da jih niso silili v kakršnekoli nerodne predstavitve, kjer bi absolutno pogrnil. naglas gor ali dol. naj ga že kdo kupi in konča to mizerijo, bil je namreč stoodstotno prepričan, da bi drugi del znal biti dosti bolj zabaven.

njun zadnji in obenem prvi daljši pogovor se je resda končal rahlo čudno. šele takrat nekje na koncu se je levi zavedel, kje tiči problem. gej je. naenkrat je bilo tako jasno, vendar preden bi lahko misel takrat ubesedil, mu je joseph že obrnil hrbet in odšel stran. sedaj je stal tam gor na odru in četudi je bil na njegovem obrazu širok nasmešek, je levi dvomil, da se tam pod žarometi počuti pretirano prijetno. sam je vedel, da bi hotel pobegniti stran, še preden bi dejansko stopil na oder. dobrodelnost gor ali dol, ni se hotel izpostavljati. sploh pa s svojimi obledelimi modricami ni bil ravno najbolj privlačna stvar na svetu. droben nasmešek je preoblikoval njegove ustnice, ko so omenili joeov naglas – ah, da, bil je privlačen. res. počasi je dvignil svojo lopatico s številko navzgor ob oznanilu izklicne cene. ni mu bilo všeč, kako so stvari obvisele v zraku zadnjič, torej bi jih bilo dobro popraviit.