Ko se je pred časom podala preko oceana, je rada trdila, da je vse to skupaj storila iz enega samega razloga. Postaviti se nazaj na noge, poiskati mesto, kjer je opravljanje, krvoločna hudobija in preteklost ne bodo našli, in zaenkrat je vse skupaj potekalo dokaj normalno. Dnevno je zaenkrat še prejemala svojo dozo valiuma, ki ga je potrebovala za normalno funkcioniranje, tu in tam se je ob večerih še napila, in prisegla bi lahko, da je bila takšna študentom kar všeč. Pozabljala je na naloge, ki jih je dajala, kolokvije je včasih ocenjevala izredno strogo in pravično, včasih pa s pomočjo ugank in naključnega izbiranja. Na tak način je pridobila hordo ljubljenčkov, obenem pa tudi hudo avtoriteto, ki je zaenkrat ni upal izkoristiti nihče.

Povsem trezna, le rahlo omotična zaradi slabe pesti tablet, ki jih je malo prej spustila po grlu, je posedala na barskem stolčku, uživala v glasbi in opazovala sveže meso. Resnično, to je bilo edino, kar je lahko rekla. Izgledalo je, kot da se bo večer odvil precej popolno, ni se sicer približeval vrhuncu, kaj šele koncu, je pa verjela, da kaj veliko dela ne bo imela. Vse dokler ni nad prostor legla tema. Trikrat je zamežikala, kot da bi se želela prepričati, če je še pri sebi, če se vse skupaj ne dogaja le v njeni glavi, potem pa je v skrajnem kotu prostora ujela snop svetlobe. Platno. Tekst. Besede, ki jih je požirala, so bile daleč od prijetnih. Prebirala je imena, ki jih je poznala, nekaterih seveda ne, in vse je kazalo na to, da gre za sabotažo. Nekdo je skušal uničiti večer. Nekdo je skušal ustvariti paniko in tega - čeprav je bila zadnji človek, ki je bil sposoben narediti mir - ni smela dopustiti. Ne kot profesorica na univerzi. Ne kot odgovorna oseba. "Tole je potrebno urediti, tole je potrebno urediti," si je momljala v brado, pogled pa ji je švigal naokrog. Deloma v upanju, da najde še kakšnega človeka, ki je bil pri sebi, deloma pa tudi zato, ker druge izbire ni bilo. "Vidva, vidva, takoj pridita sem, pomagala mi bosta. Temu je potrebno narediti konec."

že takoj ko je vstopila v dvorano, kjer je potekal valentinov ples, ji je bilo žal. bila je brez spremljevalca, ostalih prijateljev pa očitno še ni bilo na spregled. obupano je s pogledom preletela prizorišče, če bi slučajno kjer koli našla koga poznanega, a kmalu je obupala. telefon ji je medtem v torbici zavibriral, zato je pogledala sporočilo, ki je ravnokar prispelo. ko ga je prebrala ni bila ravno navdušena, saj je sporočilo nakazovalo na to, da bodo prijatelji zamudili. zato je obupano zavzdihnila, ter zavila proti šanku. če me že želijo pustiti na cedilu, pa se bom sama zabavala. malo alkohola nikoli ne škodi. medtem ko je srkala pijačo in pogledovala proti plesišču ter si mislila kako trapasto zaljubljeni so nekateri, pa se je v dvorani nenadoma stemnilo.

amelia je začela zmedeno mežikati in glavo obračati v vse smeri z željo, da bi nekje končno ugledala luč. teme ni marala, počutila se je ogroženo in nepripravljeno. v naslednjem trenutku je zagledala svetlobo pri glavnem odru, nakar je platno prikazovalo najrazličnejša imena in umazane podrobnosti. dvorano je zajela panika, sama pa je le upala, da se ne bo vsem na očem pojavila njena skrivnost. ampak za enkrat je bila očitno varna, zato si je nekoliko oddahnila, dokler ni zaslišala glas ženske, ki jo je klical na "pomoč". svetlolaska se je v momentu odzvala, kaos v dvorani ji ni bil po godu, počutila se je nemočno in razdraženo. "mogoče bi morali pograbiti mikrofon na glavnem odru in pomiriti navzoče." je amelia prešla direktno k stvari. dobro je premislila še enkrat in nato sklepala, da v takšnem kaosu tudi pomiritvene besede ne bi dosegle kaj veliko. "pravzaprav ne vem če bi to kaj dosti pomagalo." ozirala se je po dvorani in hitro premišljevala, a rešitev ji za enkrat še ni prišla na misel.

Pravzaprav ni verjela, da je bil način, na katerega bi lahko vse skupaj spravila nazaj na stare tire. Več kot očitno jim je uspelo priti do varovalk, zato je za nekaj minut v dvorani celo zmanjkalo elektrike, na koncu pa se je vse uredilo na način, ki ga nihče ni pričakoval. Snop svetlobe je vsaj toliko osvetlil prostor, da so se ljudje prepoznali med sabo, toda čim so začeli pogledovati naokrog, so opazili napise, ki so se začeli pojavljati. Tudi sama jih je nekaj preletela; svojega imega k sreči ni našla, je pa zato prepoznala nekaj svojih študentov. Kdo za hudiča si je izmislil vse to? In na kakšni univerzi je bila za hudiča, če je bila vsaj polovica tega resnica?

"Ne vem, če bo to karkoli spremenilo, Amelia," je odkimala dekletu, ki ga je prepoznala. V tem času je z marsikom stkala prijetno vez, in ne bi je bila potegnila s sabo, če ne bi menila, da ji lahko kakorkoli pomaga. "Najbolje je, da jih skušava čim več prepričati naj se umirijo, to bi šlo," je nato nadaljevala in kar sama posegla med gručo študentov, ki so si skakali v lase. Valentinov ples bi moral potekati mirno, zaljubljeno, namesto tega pa je bila dobesedno ujeta v živalskem vrtu. "Pomirite se, pretepanje ne bo pomagalo." S kotičkom očesa je pogledovala proti študentki, ki je počela podobno kot ona sama, toda vse to je bila kaplja v morje.